Jedro

Uredba Sveta ES številka 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah v 5. točki 22. člena določa, da so v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb izključno pristojna sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena. To pomeni, da je za dovolitev in opravo izvršbe na denarna sredstva na dolžnikovem računu v Avstriji izključno pristojno avstrijsko sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Cerknici je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje o predlogu upnika, da se izvršba nadaljuje tudi z rubežem in prenosom denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri banki X. (I. točka izreka sklepa), zavrglo je predlog upnika, da se izvršba nadaljuje tudi z rubežem in prenosom denarnih sredstev na dolžnikovem računu pri banki X. (II. točka izreka sklepa), in odločilo, da mora upnik sam trpeti stroške, nastale s sestavo vloge z dne 5. 7. 2010 in vloge z dne 27. 9. 2013 (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščenki pritožujeta upnika zaradi napačne uporabe materialnega prava in določb procesnega prava. Strinjata se, da je treba glede pristojnosti uporabiti Uredbo Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000, vendar menita, da je sodišče določbe te uredbe napačno interpretiralo. Pojasnjujeta, da je Okrajno sodišče v Cerknici na podlagi pravnomočne sodbe že izdalo sklep o izvršbi, ki je pravnomočen, opravilo pa je tudi že določena izvršilna dejanja, ki za poplačilo terjatve ne zadoščajo. Sodna odločba se je torej že začela izvrševati v Sloveniji, le do celotnega poplačila še ni prišlo, to pa je mogoče z novim predmetom izvršbe, ki je v tujini in je tudi točno določen in znan. Sodna odločba je bila v Sloveniji že delno izvršena, pa tudi sicer bi morala v celoti biti izvršena v Sloveniji. Razen novega predmeta izvršbe, ki je v tujini, ni nobene druge navezne okoliščine, ki bi kazala na pristojnost tujega sodišča. V Sloveniji so tako oba upnika kot dolžnik, vsi imajo v Sloveniji stalno prebivališče, pa tudi del premoženja, na katerega se opravlja izvršba, je v Sloveniji. Ko sodišče pravi, da za dovolitev in opravo izvršbe zunaj območja Slovenije ni pristojno, prezre, da je bila v tej zadevi izvršba že dovoljena in na določene predmete že opravljena, vendar ni bila zadostna. Z izpodbijano odločitvijo je po mnenju upnikov sodišče onemogočilo poplačilo njune terjatve, kajti ne gre, da bi upnika na podlagi navedene uredbe ali Uredbe Sveta ES 2201/2003 vlagala nov predlog za izvršbo pri tujem sodišču, saj bi sicer prišlo do litispendence (27. člen Uredbe Sveta ES 44/2001, oddelek 9). Ker sodišče ni pojasnilo, kako naj upnika prideta do tega predmeta izvršbe, je po mnenju upnikov ravnalo v nasprotju z nameni, zaradi katerih je bila sprejeta Uredba Sveta ES 44/2001. Odločitev sodišča ne cilja na hitro in enostavno izvršitev sodne odločbe (točka 2 uvodnega dela), ne upošteva, da je bistveno stalno bivališče upnikov (točke 7, 8, 9 in 10), ter tudi ne upošteva, da je treba zmanjšati možnost sočasnih postopkov (preambula). Predlagata spremembo sklepa tako, da se izvršba dovoli tudi s tem predmetom izvršbe, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Upnika sta v predmetni zadevi predlagala nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - z rubežem in prenosom denarnih sredstev na računu dolžnika pri banki X. Predlagala sta torej izvršbo na premoženje, ki ga ima dolžnik v tuji državi (Avstriji), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za spor z mednarodnim elementom. Ker gre za razmerje med državama, ki sta članici Evropske unije, je sodišče prve stopnje (kljub nepotrebnemu navajanju določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, v nadaljevanju ZMZPP) kot podlago za odločanje pravilno uporabilo Uredbo Sveta ES številka 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba).

6. Uredba v 5. točki 22. člena določa, da so v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb (za tak postopek gre tudi v konkretnem primeru) izključno pristojna sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena. To pomeni, da je za dovolitev in opravo izvršbe na denarna sredstva na dolžnikovem računu v Avstriji izključno pristojno avstrijsko sodišče. Okrajno sodišče v Cerknici se je glede na navedeno pravilno izreklo za nepristojno in predlog upnikov zavrglo (tretji odstavek 18. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem je pravilno pojasnilo tudi, da bi morebitna drugačna odločitev pomenila nedopusten poseg v jurisdikcijo druge države in njeno državno suverenost. 7. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in interpretiralo določbe Uredbe, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, slediti pa tudi ni mogoče očitkom o grozeči litispendenci (gre namreč za drug predmet oziroma premoženje, za izvršbo na katerega je izključno pristojno sodišče druge države članice, ne glede na dejstvo, da je bila sicer izvršba na dolžnikovo premoženje v Republiki Sloveniji že dovoljena in se je že pričela opravljati). Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno poučevati upnikov (ki ju zastopa odvetnica), kako priti do izvršbe na dolžnikov račun v tujini, kot neutemeljeno uveljavljata v pritožbi.

8. Ker upnika s predlogom za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - rubežem in prenosom denarnih sredstev na računu dolžnika pri banki v tujini nista uspela, je pravilna tudi odločitev, da sama krijeta stroške vloge z dne 27. 9. 2013, s katero sta ta predlog podala.

9. Pritožbeni razlogi tako niso podani in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Upnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).