Jedro

Presoja pravilnosti izpodbijane odločitve je tako omejena zgolj na ugotovitev, ali je sodišče prve stopnje,potem ko se je z odgovorom na tožbo seznanilo z dejstvom, da je pred avstrijskim sodiščem v teku postopek med istima pravdnima strankama z zahtevkom tožene stranke, da v zvezi s poplavnimi dogodki v novembru leta 2012 ne obstoji jena odgovornost, pravilno ugotovilo obstoj treh odločilnih elementov, in sicer istovetnost strank, istovetnost zahtevkov in začetek teka postopkov, ki so od prvostopnega sodišča po uradni dolžnosti, torej neodvisno od morebitnega ugovora litispendence, terjali sprejem izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pravdni postopek prekinilo.

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi najprej izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo pravne podlage v zvezi z aktom prekinitve postopka. Iz poteka same obrazložitve se sicer zdi, da je sodišče pravno podlago v svojem sklepu utemeljilo neposredno na uredbi (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba), saj sodišče na več mestih ta pravni vir citira v obrazložitvi. Vendar pa ni jasno, ali sam sklep o prekinitvi temelji neposredno na tem pravnem viru ali pa na kateri od določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka namreč meni, da bi kljub neposredni veljavnosti Uredbe sodišče moralo Uredbo navezati na ZPP. Upoštevati je namreč potrebno morebitne posledice izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Tudi če bi avstrijsko sodišče kakorkoli postalo pristojno in bi v času prekinjenega postopka pred slovenskim sodiščem reševalo vprašanje odgovornosti za škodo ob poplavah v letu 2012, bi to predstavljajo s stališča predmetnega spora pred slovenskim sodiščem zgolj predhodno vprašanje, medtem ko bi sodišče prekinjeni postopek po pravnomočni odločitvi o takšnem predhodnem vprašanju moralo nadaljevati z odločanjem o dajatvenem zahtevku tožeče stranke v tukajšnjem sporu. V primeru zavrnitve negativne ugotovitvene tožbe pred avstrijskim sodiščem, v kar je tožeča stranka trdno prepričana, namreč tožeča stranka ne more preprosto izviseti s svojim tožbenim zahtevkom. Če bi tožeči stranki zadostovala zgolj zavrnitev negativne ugotovitvene tožbe v Avstriji, vsekakor ne bi sprožala sodnega spora z dajatvenim tožbenim zahtevkom v Republiki Sloveniji. Sodišče bo torej moralo o dajatvenem zahtevku odločati, sicer bi se lahko pojavila situacija, ko bi bilo tožeči stranki nezakonito in protiustavno odrečeno sodno varstvo. Pravica do sodnega varstva pa je ustavno zagotovljena pravica, ki je hierarhično nad evropsko zakonodajo, torej tudi nad citirano Uredbo.

- Sicer pa je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje o vprašanju, katero sodišče je prvo začelo postopek. Sodišče je izhajalo iz 32. člena Uredbe, po katerem se šteje, da je sodišče začelo postopek v trenutku, ko je bilo pisanje o začetku postopka (v konkretnem primeru tožba) vloženo pri sodišču. Pri tem je sodišče sicer pravilno upoštevalo, da mora biti izpolnjen pogoj, da tožnik pozneje ni opustil dejanj, ki bi jih moral opraviti v zvezi z vročitvijo pisanja tožencu, vendar je štelo, da tožnik v avstrijskem sporu teh dejanj ni opustil. Tožeča stranka je prepričana, da je šlo v primeru ravnanja tožene stranke, ki je v postopku pred avstrijskim sodiščem tožeča, za zlorabo procesnih pravic, zaradi česar toženkino formalno sledenje sklepom avstrijskega sodišča po inicialni zlorabi procesnih pravic ob sami vložitvi tožbe, ne more sanirati protipravnega procesnega ravnanja. Tožeča stranka opozarja, da je avstrijsko sodišče vročalo tožbo brez opozorila, da je mogoče sprejem zavrniti iz razloga po prvem odstavku 8. člena Uredbe, s čemer je evidentno kršilo določila Uredbe, kar ima daljnosežnejše posledice kot se zdi. Če slovensko sodišče pristane, da je takšno vročanje tožbe, ki ne izpolnjuje zahtev Uredbe pravilno in torej takšna vročitev že tako torpedno vložene tožbe ni problematična ter tožbi daje status vložene tožbe, tedaj slovensko sodišče sprejme neskladno postopanje avstrijskega sodišča in je takšna odločitev slovenskega sodišča tedaj obremenjena s postopkovno kršitvijo.

- Tožeča stranka tudi vztraja, da gre vsekakor za t.i. torpedno tožbo in zlorabo pravic tožene stranke, ko je vložila tožbo naglo, brez ustreznih prevodov, zgolj da bi si zagotovila odločanje sodišča po lastni izbiri v domači državi. Bistvo zlorabe pravice je, da stranka svoje pravice udejanja na način, da s tem obenem škoduje drugi stranki, pri čemer je bistveno razbrati namen nekega procesnega postopanja. Tožena stranka ne more uspeti v prepričevanju, da ni mogla vedeti, kako bo reagiralo sodišče in je le sledila sklepom sodišča, da je pravočasno predložila prevode. Dejstvo je namreč, da je vložila tožbo nekaj dni po prejemu odškodninskega zahtevka, torej tako hitro, da niti prevodov ni uspela zagotoviti. Toženčevo hitenje pred sodišče s tožbo brez ustreznih prevodov in brez običajnega zaključka izvensodnega postopka pomeni zlorabo njenih procesnih pravic in t.i. torpedno tožbo.

- Tožeča stranka še nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da naj bi bila zahtevka pred sodiščem v Avstriji in Sloveniji istovetna. Po njenem mnenju tožbena zahtevka nista istovetna, kvečjemu sta povezana (sorodna). Cilj, ki ga zasleduje tožba tožeče stranke pred naslovnim sodiščem je namreč bistveno širši. Ne le, da tožeča stranka v dajatvenem zahtevku zahteva ugotovitev odgovornosti tožene stranke za škodo, tožeča stranka želi iztožiti plačilo škode, ki jo je morala na podlagi zavarovalnih pogodb pokriti svojim zavarovancem, za katero pa je bila odgovorna tožena stranka. Cilj enega in drugega tožbenega zahtevka je torej po mnogih dejavnikih zelo različen. Zagotovo je dokazni postopek v dajatveni tožbi bistveno drugačen in prav na tem nivoju je največji interes tožeče stranke, da se postopek vodi po njenem tožbenem zahtevku. V primeru odločanja zgolj o odgovornosti za škodo namreč spor nikakor ne bo rešen in ključni cilj tožeče stranke, da od povzročitelja prejme denarni adekvat, izplačano zavarovalnino, bo ogrožen.

- Tožeča stranka se zato zavzema, da ji slovensko sodišče ne odreče sproženega sodnega varstva v tako pomembni zadevi in v luči opisane zlorabe s t.i. torpedno tožbo ter nadaljnjih pomanjkljivosti v postopku pred avstrijskim sodiščem, uvidi legitimnost prizadevanj tožeče stranke, da prejme sodno varstvo, v procesni situaciji, v katero jo tožena stranka poskuša zaplesti s svojim frauduloznim ravnanjem. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico v korist tožeče stranke.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanjih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno procesno odločitev. Sprejeto odločitev je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6. V obravnavani gospodarski zadevi je tožeča stranka, gospodarska družba s sedežem v Sloveniji, dne 14. 8. 2015, proti toženi stranki, gospodarski družbi s sedežem v Avstriji, vložila tožbo zaradi plačila odškodnine. V tožbi zatrjuje odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi poplavnih dogodkov v novembru leta 2012 na reki Dravi. Ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo podala ugovor litispendence in ugovor mednarodne nepristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru zaradi že dne 22. 7. 2015 vložene tožbe, ki jo je tožena stranka zoper tožečo stranko vložila pred Deželnim sodiščem v Celovcu v Avstriji, in s katero zoper tožečo stranko uveljavlja ugotovitveni zahtevek, da v tej zadevi tožeči stranki v zvezi s poplavnim dogodkom na reki Dravi v letu 2012 iz kakršnegakoli pravnega razloga ne pripada pravica do zahtevkov, oziroma podrejeno, da tožena stranka v zvezi s poplavnimi dogodki na Dravi novembra leta 2012 iz kakršnegakoli pravnega razloga tožeči stranki ne odgovarja, je sodišče prve stopnje, sledeč določbi prvega odstavka 29. člena Uredbe, obravnavani pravdni postopek prekinilo.

7. Izpodbijano odločitev je sprejelo z obrazložitvijo, da je avstrijsko sodišče tisto, ki je prvo začelo postopek, da ni nobenega dvoma o tem, da postopek v Sloveniji in postopek v Avstriji tečeta med istima strankama in da gre v obravnavanih postopkih za enake dejanske in pravne elemente in za zasledovanje istega cilja, saj gre v obeh postopkih za vprašanje obstoja odgovornosti v tem sporu tožene stranke zaradi poplavnih dogodkov v novembru leta 2012 na reki Dravi in s tem za iste zahtevke v smislu prvega odstavka 29. člena Uredbe.

8. Sodišče prve stopnje je uvodoma pravilno obrazložilo, da, ker sta tako Avstrija kot Slovenija državi članici Evropske unije in ker gre torej v tej zadevi za gospodarski spor med dvema gospodarskima družbama iz različnih držav članic Evropske unije, je sodišče za odločitev uporabilo določbe Uredbe. Citirana Uredba v prvem odstavku določa, da če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo svoje postopke, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. Sodišče prve stopnje je torej jasno navedlo, katero pravno podlago je uporabilo za sprejem izpodbijane odločitve, hkrati je pravilno pojasnilo, da je koncept litispendence po Uredbi in uporabljene termine v citirani določbi potrebno razlagati avtonomno, neodvisno od razlage nacionalnih pravil o litispendenci zadevnih držav članic in v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske Unije. Zato je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, katero pravno podlago je sodišče vzelo za svojo odločitev, ter da bi moralo uporabiti tudi določbe slovenskega zakona o pravdnem postopku.

9. Presoja pravilnosti izpodbijane odločitve je tako omejena zgolj na ugotovitev, ali je sodišče prve stopnje, potem ko se je z odgovorom na tožbo seznanilo z dejstvom, da je pred avstrijskim sodiščem v teku postopek med istima pravdnima strankama z zahtevkom tožene stranke, da v zvezi s poplavnimi dogodki v novembru leta 2012 ne obstoji njena odgovornost, pravilno ugotovilo obstoj treh odločilnih elementov, in sicer istovetnost strank, istovetnost zahtevkov in začetek teka postopkov, ki so od prvostopnega sodišča po uradni dolžnosti, torej neodvisno od morebitnega ugovora litispendence, terjali sprejem izpodbijane odločitve.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da postopek v Sloveniji in postopek v Avstriji tečeta med istima strankama, s čemer je tedaj podan element identitete strank, kar pritožbeno tudi ni sporno.

11. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da gre v obeh postopkih za zahtevka z enakimi dejanskimi in pravnimi elementi, torej za istovetnost zahtevkov in so nasprotna pritožbena uveljavljanja neutemeljena. Sodišče prve stopnje je razloge za presojo, da gre v obeh postopkih za istovetna zahtevka, obrazložila v točki 10 obrazložitve, ter jih sodišče druge stopnje kot pravilne v celoti povzema, saj jim v bistvu ni kaj dodati. Sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da ne drži pritožbena trditev, da slovensko pravo negativne ugotovitvene tožbe ne pozna, saj jo zakon izrecno predvideva (prvi odstavek 181. člena ZPP).

12. Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na okoliščine vložitve tožbe pred avstrijskim sodiščem. Izkazano in pritožbeno neizpodbijano je dejstvo, da je tožena stranka tožbo pred avstrijskim sodiščem vložila, preden je tožbo vložila tožeča stranka v obravnavani zadevi, ter da tožena stranka po vložitvi tožbe ni opustila dejanj, ki bi jih morala opraviti v zvezi z vročitvijo tožbe tožeči stranki v tem sporu. To pa sta v skladu z 32. členom Uredbe edini relevantni okoliščini za ugotovitev, katero sodišče je prvo začelo postopek. Uveljavljanja tožeče stranke, ki zadevajo očitke kršitev določb Uredbe pri vročanju pred avstrijskim sodiščem, presegajo okvir pristojnosti prvostopenjskega in tudi pritožbenega sodišča, zato tovrstne pritožbene navedbe ne morejo biti predmet pritožbene presoje.

13. Napačno je tudi razumevanje tožeče stranke o učinku morebitne uspešne uveljavitve negativnega ugotovitvenega zahtevka v postopku pred avstrijskim sodiščem. Učinek morebitne ugodilne sodbe ne bi bil le v možnosti ugovora zoper dajatveni tožbeni zahtevek tožeče stranka, pač pa bi takšna sodba predstavljala pravnomočno razsojeno stvar o vsebini spornega razmerja med strankama po obeh zahtevkih. Ko sodišče ob pogojih iz prvega odstavka 29. člena Uredbe postopek prekine, se namreč, potem ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, vsa sodišča, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča (tretji odstavek 29. člena Uredbe). Cilji in nameni Uredbe so namreč jasni; čimbolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v različnih državah članicah niso izdane nerazdružljive sodne odločbe. Navedeno pa se uresničuje prav z doslednim spoštovanjem določb o litispendenci, kot so opredeljene v Oddelku 9 Uredbe, čemur je z izpodbijano odločitvijo pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje.

14. Neutemeljena in brez relevantnega vpliva na izpodbijano odločitev so tudi pritožbena navajanja in razlogovanja o namenih, ki so vodila toženo stranko k vložitvi tožbe pred avstrijskim sodiščem. S tem, da je za zaščito svojega pravnega položaja, potem ko se je nakazovala možnost odškodninske tožbe zoper njo, sama vložila tožbo za razbremenitev svoje odgovornosti, toženi stranki gotovo ni mogoče očitati zlorabe pravic in tudi ne zlorabe pravil o mednarodni pristojnosti. Tožeča stranka bo v postopku pred avstrijskim sodiščem, če meni, da slednje ni pristojno za obravnavanje zadeve, lahko vložila ugovor mednarodne pristojnosti, in v njem navajala vse argumente, kot jih je v zvezi s tem navajala v tej zadevi in kateremu lahko predlaga tudi odločitev, naj se izreče za nepristojno v korist mariborskega sodišča, kot je to tožečo stranko v obrazložitvi izpodbijanega sklepa poučilo že sodišče prve stopnje.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).