Jedro

Sodišče sodi, da je zakonska določba prvega odstavka 30. člena ZIUOOPE jasna in nedvoumna, že iz njene jezikovne razlage pa jasno izhaja, da mora delodajalec pri uveljavljanju predmetne pravice spoštovati kumulativno oba roka - vlogo mora vložiti v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, v nobenem primeru (tudi če bi npr. delavca na začasno čakanje na delo napotil manj kot osem dni pred 30. 6. 2020) pa je ne more vložiti po 30. 6. 2020. Navedena roka sta materialna prekluzivna roka, zamuda kateregakoli od teh rokov pa ima za posledico izgubo obravnavane pravice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) na podlagi petega odstavka 30. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE) zavrgel tožničino vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem (1. točka izreka), sklenil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je sklep takse prost (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ tožničino vlogo zavrgel kot prepozno, ker ni bila vložena v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZIUOOPE. Tožnica je namreč delavko na začasno čakanje na delo napotila 1. 6. 2020, vlogo pa je vložila 29. 6. 2020. 3. Toženka je kot drugostopenjski organ z odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep.

4. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. Zatrjuje, da je vlogo vložila pravočasno, in sicer pred 30. 6. 2020, kar prvi odstavek 30. člena ZIUOOPE določa kot objektivni in prekluzivni rok za uveljavljanje pravice. Subjektivni rok 8 dni ne predstavlja prekluzivnega roka, saj ZIUOOPE brez kakršnihkoli omejitev dovoljuje uveljavljanje predmetne pravice tudi po poteku 8-dnevnega roka, vendar najdalj do 30. 6. 2020. Slednje potrjujejo tudi obrazci za elektronsko vlaganje zahtev, ki niso omogočali napotitev za krajši čas od enega meseca, saj je bil možen razpon samo od prvega do zadnjega dne v mesecu. Isti rok za uveljavljanje pravic določa tudi 78. člen ZIUOOPE. Restriktivna uporaba določbe prvega odstavka 30. člena ZIUOOPE je tudi v popolnem nasprotju z namenom interventnih zakonskih ukrepov, ki jih država sprejema za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 na prebivalstvo in gospodarstvo, ki morajo biti čim bolj učinkoviti. S takšnim protipravnim tolmačenjem je organ nedopustno prekoračil svoje pristojnosti, saj je samovoljno brez kakršnegakoli uradnega tolmačenja omejil pravice državljanov, ki jim jih zagotavljajo interventni zakoni. Ker je določba nejasna, bi morala biti na podlagi temeljnih načel upravnega postopka upoštevana v korist stranke v postopku. Izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče preizkusiti, ker je organ svojo odločitev utemeljil le s pavšalnim citiranjem zakonskih določb brez kakršnekoli vsebinske ali pravne utemeljitve. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in drugostopenjsko odločbo razveljavi, ji prizna pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcev, napotenih na začasno čakanje na delo, in toženki naloži izplačilo nadomestil ter povrnitev stroškov postopka.

5. Tožnica je tožbeni zahtevek naknadno uskladila tako, da je namesto razveljavitve prej opredeljenih aktov zahtevala njuno odpravo.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, prav tako ne na naknadno posredovano ji uskladitev tožbenega zahtevka.

7. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 640/2021 z dne 1. 3. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. V zadevi gre za odločanje o pravici do delnega povračila nadomestila plač, glede česar že obstaja obširna sodna praksa, dejansko stanje pa ni zapleteno, zato so po presoji senata izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1. 8. Sodišče je za dne 24. 3. 2022 razpisalo narok za glavno obravnavo. Tožnica je na sodišče pred narokom naslovila vlogo, s katero je svojo odsotnost opravičila zaradi udeležbe na naroku v drugi zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (predložila je tudi vabilo na navedeni narok, naknadno pa še del zapisnika z naroka). Vendar pa je tožnica ob tem navedla, da ne predlaga svojega zaslišanja in prepušča odločitev o koristnosti obravnave sodišču, v primeru njenega zaslišanja pa sodišče prosi za preložitev naroka. Ob upoštevanju tožničine vloge (ter dejstva, da zaslišanje tožnice ni bilo predlagano) sodišče naroka za glavno obravnavo ni preložilo. Ker se naroka za glavno obravnavo ni udeležila nobena od pravilno vabljenih strank, je sodišče v skladu z 58. členom ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

9. Skladno s 184. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP). Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP). Sodišče sodi, da tožnica z uskladitvijo tožbe, s katero je namesto razveljavitve izpodbijanih aktov predlagala njihovo odpravo, tožbe ni spremenila.

**K I. točki izreka:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel tožničino vlogo za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem v skladu z ZIUOOPE.

12. Upoštevaje izpodbijani sklep in tožbene navedbe med strankama postopka ni sporno, da je tožnica 29. 6. 2020 vložila vlogo za delno povračilo izplačanega nadomestila plače delavki, napoteni na začasno čakanje na delo od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020. Sporno med strankama pa je, ali je bila vloga oddana pravočasno.

13. Po prvem odstavku 30. člena ZIUOOPE delodajalec uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, vendar najpozneje do 30. 6. 2020. 14. Sodišče sodi, da je citirana zakonska določba jasna in nedvoumna, že iz njene jezikovne razlage pa jasno izhaja, da mora delodajalec pri uveljavljanju predmetne pravice spoštovati kumulativno oba roka - vlogo mora vložiti v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, v nobenem primeru (tudi če bi npr. delavca na začasno čakanje na delo napotil manj kot osem dni pred 30. 6. 2020) pa je ne more vložiti po 30. 6. 2020. Navedena roka sta materialna prekluzivna roka, zamuda kateregakoli od teh rokov pa ima za posledico izgubo obravnavane pravice. Takšna razlaga obravnavane zakonske določbe ni v neskladju z namenom ZIUOOPE, saj se z njo določajo zgolj roki za uveljavljanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plače (ne pa sama pravica), tožnica pa po presoji sodišča ne uspe izkazati, da ima način določitve teh za posledico onemogočen ali bistveno otežen dostop do navedene pravice. Neutemeljeno je tudi tožničino sklicevanje na 78. člen ZIUOOPE, saj se navedena določba nanaša na ukrepe, določene v Zakonu o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo in ukrepe (ZIUZEOP), ter ukrepe, določene z ZIUOOPE, ki prenehajo veljati 31. 5. 2020, med katere pa v predmetni zadevi obravnavani ukrep oz. pravica (ki se uveljavlja po določilih ZIUOOPE in za obdobje meseca junija 2020) ne sodi.

15. Tožnica v tožbi zatrjuje še dejstvo, da obrazci za elektronsko vlaganje zahtev za izplačilo sredstev na podlagi ukrepov interventnih zakonov ne omogočajo napotitev za krajši čas od enega meseca, s čemer dodatno utemeljuje stališče, da osemdnevni rok iz prvega odstavka 30. člena ZIUOOPE ni materialen prekluziven rok. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Sodišče ugotavlja, da tožnica predstavljenega dejstva niti v upravnem postopku v zvezi z izdajo izpodbijanega sklepa niti v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni navajala, zato je z njegovim navajanjem v upravnem sporu prekludirana. Ne glede na navedeno sodišče pripominja, da je v zadevi nesporno, da je tožnica svojo delavko na začasno čakanje na delo napotila za celoten mesec junij 2020 (tj. od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020), zato dejstvo, ki ga zatrjuje tožnica, za odločanje v predmetni zadevi tudi sicer ne bi moglo biti relevantno.

16. Tožnica je delavko na začasno čakanje na delo nesporno napotila dne (in z dnem) 1. 6. 2020. Skladno s prvim odstavkom 30. člena ZIUOOPE bi tako vlogo za pravico do povračila izplačanih nadomestil plače morala vložiti v osemdnevnem roku od navedenega dne, tj. najkasneje do dne 9. 6. 2020. Tožnica je vlogo nesporno vložila dne 29. 6. 2020, to pa je po izteku navedenega roka. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča posledično tako pravilno ugotovil, da je tožničina vloga prepozna in jo je pravilno zavrgel. Po presoji sodišča prvostopenjski organ s tem ni ravnal samovoljno, kot tudi ni brez zakonske podlage omejil tožnice v njenih pravicah, s tem povezani tožbeni očitki pa niso utemeljeni.

17. Tožnica zatrjuje še, da izpodbijane in drugostopenjske odločbe ni mogoče preizkusiti, saj naj bi upravna organa le pavšalno citirala zakonske določbe, brez vsebinske ali pravne utemeljitve (tožnica torej zatrjuje, da je prišlo do kršitev pravil postopka). Sodišče vezano na navedeno uvodoma pojasnjuje, da po 2. členu ZUS-1 v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek); upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V tem primeru je tak akt izpodbijani sklep, zato sodišče ugovorov, ki se nanašajo na drugostopenjsko odločbo ne presoja. Kolikor tožbene očitke tožnica usmerja na neobrazloženost izpodbijanega sklepa, sodišče pojasnjuje, da skladno s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Sodišče ugotavlja, da tožnica uvodoma navedene kršitve v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni uveljavljala, zaradi neizčrpanosti pritožbe pa v zvezi s to kršitvijo posledično ni dopusten niti upravni spor. Ne glede na navedeno sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa, glede na naravo zadeve, o kateri je prvostopenjski organ odločal (pravočasnost vloge glede na jasne zakonske določbe o rokih), obsega vse, kar določa prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ki se po ustaljeni upravnopravni sodni praksi smiselno uporabljajo tudi glede obrazložitve sklepov, zoper katere je dovoljena posebna samostojna pritožba).

18. Po navedenem je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.