Jedro

Iz besedila sodne poravnave, ki jo je v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja predložila prizadeta stranka, izhaja, da ona in tožnica kot solastnika predmetne nepremičnine soglašata z obravnavano gradnjo. Toženka je zato tudi po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je štela, da je prizadeta stranka na ta način izkazala pravico graditi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo v obnovljenem postopku odločeno, da ostane gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, izpostave Šiška, št. 351-599/2011-11 z dne 7. 7. 2011, izdano A.A. (v tem postopku prizadeti stranki) za rekonstrukcijo in prizidavo stopnišča k obstoječemu dvostanovanjskemu objektu na zemljišču parc. št. 303/2 k.o. …, nespremenjeno v veljavi. Iz obrazložitve izhaja, da je bila obnova postopka dovoljena v obsegu, da se v postopek pritegne tudi tožnica kot solastnica nepremičnine, na kateri naj bi se izvajala obravnavana gradnja. Prvostopenjski organ je v obnovljenem postopku obstoj pravice graditi ugotovil na podlagi sodne poravnave, sklenjene med tožnico in A.A., po kateri mora A.A. izdelati poseben vhod v hišo. Izdelava tega vhoda v zgornji etaži predstavlja rekonstrukcijo obstoječega objekta z dozidavo stopnišča, kar med strankama ni sporno, sporen pa je način izvedbe dostopa do posebnega vhoda, s katerim se tožnica ne strinja. V zvezi s tem prvostopenjski organ navaja, da je bila v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ugotovljena skladnost obravnavane gradnje s prostorskim aktom, način izvedbe gradnje pa ni predmet tega postopka. Tožničine pripombe se ne nanašajo na skladnost gradnje s prostorskim aktom, zato tudi ne predstavljajo razloga za odpravo ali razveljavitev izdanega gradbenega dovoljenja, temveč je način izvedbe stopnišča stvar medsebojnega dogovora med strankama.

Drugostopenjski upravni organ je s svojo odločbo zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo in v obrazložitvi navedel, da so ugotovitve o pravici graditi pravilno oprte na podatke iz zemljiške knjige, iz katerih izhaja solastništvo tožnice in A.A. na objektu obravnavane gradnje ter na sodno poravnavo med tožnico in A.A. Iz te poravnave izhaja, da sta se tožnica in A.A. sporazumela, da bo A.A. izdelal poseben vhod v hišo, za kar niso navedeni dodatni pogoji. Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja se nanaša na ta vhod, čemur tožnica ne oporeka, zato je predložena sodna poravnava ustrezno nadomestila soglasje tožnice kot solastnice objekta. Tako soglasje tudi po ustaljeni upravnosodni praksi šteje kot dokazilo pravice graditi, zato je tudi po presoji drugostopenjskega organa izpodbijana odločba pravilna. Drugostopenjski organ glede na pritožbene navedbe dodaja še, da tožnica ni navedla nobenih podatkov, iz katerih bi izhajala statična ali siceršnja neustreznost projektnih rešitev.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da za izdajo gradbenega dovoljenja niso bile predložene vse potrebne listine, saj sodna poravnava ni bila veljavna. Ker bo obravnavane stopnice in vhod uporabljala ona, meni, da bi morala v postopku sodelovati kot glavna, ne pa kot stranska udeleženka. Na sodni poravnavi je dala soglasje, da se vhod lahko zgradi, kakšen bo ta vhod, pa je njena stvar in bi morala odločati sama. Zato se sodna poravnava ne bi smela upoštevati. Ta sodna poravnava se ne nanaša na soglasje za pravico graditi, temveč na obveznost prizadete stranke, da na račun večjega deleža tožnice zgradi novi vhod. Tožnica posebej poudarja, da prizadeta stranka tega novega vhoda ni bila dolžna zgraditi, saj si ga želi samo ona, tožnica pa je zadovoljna z obstoječim.

Navaja, da bi po sodni poravnavi morala vsaka od strank pridobiti svoj predračun, vendar ga je pridobila le tožnica. Prizadeta stranka je zgradila povsem drugačen vhod, kot ga je želela tožnica, izdelave pa se je lotila sama, čeprav ni registrirana za opravljanje take dejavnosti. Gradbeno dovoljenje se glasi le na ime prizadete stranke, zaradi česar tožnica meni, da so stopnice njene. Če bi tožnica želela na novo zgrajeni vhod predelati po svojih željah, bi morala dobiti novo dovoljenje in od prizadete stranke dobiti soglasje, ki pa ga prizadeta stranka ne bo dala, ker se ne strinja, da bil vhod pokrit in zaprt. V gradbenem dovoljenju piše, da ima stopnišče 15 stopnic, kar ni res, ker jih ima samo 13 in dva podesta. Stopnice so krive in nevarne za uporabo. Tožnica meni, da je toženka z izdajo upravnega dovoljenja kršila zakonske norme, saj je v obnovljenem postopku niso upoštevali niti v eni sami besedi, kot da je nekdo iz druge vasi, ne pa solastnica stanovanjske hiše. Prizadeta stranka je že zahtevala razveljavitev sodne poravnave, tožnica pa bo to še storila. Iz navedenih razlogov sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo in tožnica v pripravljalni vlogi navajata nadaljnja dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na njuna medsebojna razmerja, posebno v zvezi z razdelitvijo stanovanjske hiše na parc. št. 303 k.o. … Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet tega upravnega spora izključno zakonitost upravne odločbe, s katero je toženka na podlagi obnovljenega postopka pustila v veljavi gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, Izpostave Šiška, št. 351-599/2011-11 z dne 7. 7. 2011. Po prvem odstavku 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) mora pristojni upravni organ, preden izda gradbeno dovoljenje, preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka), ali je projekt izdelala oseba, ki je izpolnjevala pogoje za odgovornega projektanta (2. točka), ali so pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka), ali ima projekt predpisane sestavine in ali je bila opravljena njegova revizija, kadar je predpisana (4. točka), ali so plačane dajatve in prispevki, določeni z zakonom (5. točka), ali ima investitor pravico graditi (6. točka) in ali je zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta (7. točka). Druga dejstva in okoliščine, čeprav v zvezi z obravnavano gradnjo, ne morejo biti predmet odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja.

Iz tožbe je mogoče povzeti, da tožnica meni, da prizadeta stranka kot solastnica nepremičnine, na kateri naj bi se izvajala obravnavana gradnja, ni izkazala pravice graditi zgolj s predložitvijo sodne poravnave, s katero se je s tožnico kot drugo solastnico dogovorila o obravnavani gradnji. Po njenem mnenju namreč iz sodne poravnave izhaja tudi, kako je treba pridobiti izvajalca obravnavane gradnje in njena pravica odločati o tehničnih značilnostih te gradnje.

Po prvem odstavku prve alineje 56. člena ZGO-1 za dokazilo o pravici graditi (med drugim) velja izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na nepremičnini lastninsko (…) pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del. Toženka je zato ravnala pravilno in v skladu z zakonom, ko se je glede ugotavljanja pravice graditi najprej oprla na podatke iz zemljiške knjige, iz katere izhaja, da sta tožnica in prizadeta stranka solastnici predmetne nepremičnine.

Po petem odstavku 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja stvari v solastnini, potrebno soglasje solastnikov. Iz besedila sodne poravnave, ki jo je v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja predložila prizadeta stranka, izhaja, da ona in tožnica kot solastnika predmetne nepremičnine soglašata z obravnavano gradnjo. Toženka je zato tudi po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je štela, da je prizadeta stranka na ta način izkazala pravico graditi.

Prav tako je pravilna ugotovitev toženke, da iz besedila poravnave ne izhaja, da bi bilo soglasje za izvedbo gradnje vezano na kakršen koli pogoj. Res je sicer, da sta se stranki poravnave zavezali, da bosta za gradnjo pridobili vsaka svoj predračun, vendar na to medsebojno obveznost nista v nobenem primeru vezali strinjanja z izvedbo obravnavane gradnje, temveč izključno finančne posledice te gradnje. Ta del poravnave zato tudi po presoji sodišča v ničemer ne vpliva na obstoj pravice graditi.

Na obstoj pravice graditi, ki izhaja iz sodne poravnave, ne more vplivati niti mnenje tožnice o neveljavnosti te poravnave. Sodno poravnavo je namreč mogoče izpodbijati le pred sodiščem, s posebno tožbo, iz zakonsko omejenih razlogov in v zakonsko omejenem roku (člena 392 in 393 Zakona o pravdnem postopku). Da bi bila poravnava v sodnem postopku razveljavljena, tožnica ne trdi.

Kot je bilo že obrazloženo, preostale tožbene navedbe, ki se nanašajo na medsebojna razmerja tožnice in prizadete stranke, niso predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja in zato tudi ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Sodišče je zato ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.