Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Anuitete morajo biti: 1. vnaprej določene, 2. zneskovno enake in 3. zajemati morajo glavnico in obresti. Če kateri od teh pogojev manjka, ne gre za anuitete in (zato) tudi ne za triletni zastaralni rok, pač pa za navadna obročna odplačila.
I. Pritožba se zavrne in se v točkah I in III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ormožu I 4/2004 z dne 6. 4. 2004 v delu, v katerem je tožencu naloženo, da tožnici plača 7.294,27 EUR (točka I izreka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo v delu, v katerem je tožencu naloženo plačilo zneska 1.973,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2002 do plačila, v delu, v kateremu je tožencu naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.294,27 EUR od 1. 11. 2002 do plačila in v delu, v katerem so bili stroški upnice odmerjeni na 222,21 EUR, ter tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (točka III izreka).
2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.
3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Triletni zastaralni rok za občasne terjatve velja le, če gre za terjatve, ki so samostojne. Samostojnost pomeni, da je terjatev več. Gre za primer, ko iz sicer istega naslova izvira več terjatev (npr. posamezne terjatve iz dogovorjenega preživljanja, ki dospevajo vsak mesec). Posamezna od občasnih terjatev nima enake usode kot druge. Obroki kredita ne pomenijo posameznih delov neke celote. Pri njih je na več delov razdeljena sama obveznost. Zato tudi niso občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ (Sodba II Ips 573/2003 z dne 10. 11. 2004).
6. Anuitete morajo biti: 1. vnaprej določene, 2. zneskovno enake in 3. zajemati morajo glavnico in obresti. Če kateri od teh pogojev manjka, ne gre za anuitete in (zato) tudi ne za triletni zastaralni rok, pač pa za navadna obročna odplačila. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bila višina anuitete zneskovno določena vnaprej za vse anuitete in da bi bila višina vseh anuitet enaka. V pogodbi med pravdnima strankama je bilo namreč dogovorjeno, da se lahko višina obrokov spreminja v skladu z določili pogodbe in da se obrestna mera spreminja v času odplačevanja posojila, kadar je to potrebno v skladu z veljavnimi predpisi in sklepi pristojnih organov banke. Toženec je bil torej dolžan povrniti kredit v navadnih obročnih odplačilih, za katera drugi odstavek 347. člena OZ posebej določa, da glede njih ne velja triletni zastaralni rok.
7. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je treba za zastaranje tožničine terjatve uporabiti splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ) in da tožničina terjatev ni zastarala, saj je zadnji obrok kredita zapadel v plačilo konec februarja 2002, tožnica pa je predlog za izvršbo vložila v letu 2004. 8. Ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), in tudi niso podane kršitve, ki jih uveljavlja toženec, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v točkah I in III izreka (ugodilnem in stroškovnem delu) potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
9. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s 154. členom ZPP). Prav tako tožnica sama krije strošek odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).