Jedro

Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega navedenega (tako kot izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje) presodilo, da je tožnica v konkretni zadevi uveljavljala (klasičen) izpolnitveni zahtevek in ne zahtevek za plačilo odškodnine. Toženka bi morala namreč na podlagi dogovora avtomatično napraviti novo (zvišano) kalkulacijo cen in na tej (pogodbeni) podlagi tožnici najkasneje ob zapadlosti relevantnega obračunskega računa (1.3.2018) višje stroške storitev tudi plačati. Podlaga spornih prisojenih obresti je, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 299. člena OZ (saj je bil dogovorjen najkasnejši rok za toženkino izpolnitev denarne obveznosti) in ne v drugem odstavku 299. člena OZ.

Tudi, če bi bilo tožničin tožbeni zahtevek mogoče opredeliti kot odškodninski zahtevek, je zavzemanje toženke, da tožnici ne gredo zakonske zamudne obresti od 1.3.2018 dalje, neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.567,59 EUR nadomesti z zneskom 2.512,18 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 277,25 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo2 in sklepom (I.) sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe z dne 20.1.2021, in sicer zneska v višini 195,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2018 dalje do plačila, postopek v tem delu ustavi, in (II.) razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (tožnici) plačati zakonske zamudne obresti od zneska 23.827,20 EUR od 1.3.2018 dalje do 23.8.2020 v višini 4.728,13 EUR, ter (III.), da je toženka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožnici povrniti 2.567,59 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo (zoper II. in III. točko izreka odločbe) je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da bi morale biti zakonske zamudne obresti od predmetne odškodninske terjatve (sklicuje se na odločbe VS RS III Ips 16/2020 in VSM I Cpg 118/2021 z dne 15.7.2021, I Cpg 87/2021 z dne 27.5.2021 ter I Cpg 88/2021 z dne 27.5.2021) prisojene od poteka roka po danem opominu dalje in ne od 1.3.2018 dalje, in opozarja, da lahko toženka s tožnico posluje le na podlagi s strani tožnice izdanih računov. Dodaja še, da je skladno z vprašanjem teka zakonskih zamudnih obresti od odškodninskih terjatev (izpostavlja odločbi VSL II Cp 118/2019 in II Cp 1692/2015) urejeno tudi vprašanje njihovega zastaranja. Posledično in glede priznanih stroškov za tožničino drugo pripravljalno vlogo izpodbija tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

3. Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam in soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Med drugim izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni vezano na pravno opredelitev zahtevka in da je tožbeni zahtevek pravilno štelo kot izpolnitveni zahtevek in ne kot odškodninski zahtevek.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predmetna kršitev je storjena le v primeru, če sodišče iz izvedenega dokaza prenese v sodbo vsebino, ki je dokaz nima, in ne more biti podana, če sodišče v sodbi napačno povzame strankine trditve oziroma če ne sledi strankini pravni kvalifikaciji tožbenega zahtevka.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi popolno in pravilno ugotovilo vse (za konkretni primer) pravno relevantne okoliščine primera, zato je tudi sicer nekonkretizirani pritožbeni očitek v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen. Pritožbeno sodišče dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo. V kolikor toženka skupaj pritožbenim očitkom zmotne uporabe materialnega prava uveljavlja tudi očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je na njene očitke odgovorjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

7. Pritožbeno zavzemanje toženke, da tožnici ne gredo zakonske zamudne obresti od zneska 23.827,20 EUR od 1.3.2018 (op. od zapadlosti relevantnega obračunskega računa dalje) do 23.8.2020 (op. do poteka roka za plačilo po tožničinem izvensodnem opominu) v višini 4.728,13 EUR, ni utemeljeno niti v primeru, če tožnica uveljavlja izpolnitveni zahtevek, niti v primeru, če se sledi pritožbi, da uveljavlja odškodninski zahtevek.

8. Toženki je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ni vezano na s strani pravdnih strank zatrjevano pravno podlago zahtevka. Sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti in mora tožbeni zahtevek preizkusiti na vseh možnih pravnih podlagah. Drži, da je tožnica v začetku zatrjevala, da gre za odškodninski zahtevek in da je šele kasneje spremenila svoje stališče, da gre za izpolnitveni zahtevek. Vendar tožnici predmetnega v nobenem primeru ne gre šteti v škodo, saj so v tej pravdi vsa pravno relevantna dejstva bila navedena in so pravzaprav nesporna tako z vidika odškodninskega kot izpolnitvenega zahtevka. Z navedenim tožnica niti tožbe ni spremenila, saj skladno s tretjim odstavkom 184. člena ZPP tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni (le) pravno podlago zahtevka. Kaj je tožnica menila ob vložitvi tožbe; kakšna je bila njena kalkulacija »škode«; podaja predloga za angažiranje izvedenca finančne stroke; popravek izračunov »škode«; ipd.; so glede na povedano pravno nerelevantne okoliščine. Nedopustna in zato neupoštevna pritožbena novota (glej 337. člen ZPP) je sklicevanje toženke v smislu, da naj bi pravdni stranki s pogodbenim sklicevanjem na določbo 46. člena SD 2017 (očitno) izključili izpolnitvene zahtevke, ker je tam za kršitve pogodbe predvidena odškodninska odgovornost toženke. Nenazadnje iz 46. člena SD ne izhaja podlaga za zaključek, da naj bi pogodbeno izključili izpolnitveni zahtevek, saj ima pogodbeni partner po OZ na voljo izpolnitvene in odškodninske zahtevke.

9. Pritožbeno sodišče je v dveh podobnih zadevah (VSC Cpg 135/2021 z dne 8.12.2021 in Cpg 151/2021 z dne 12.1.2021), v katerih je bila udeležena ista tožena stranka, presodilo, da je sodišče prve stopnje sporni zahtevek (pravilno) štelo kot zahtevek za izpolnitev pogodbene obveznosti in da ga utemeljeno ni štelo kot odškodninski zahtevek. Tudi v konkretni zadevi meni, da ne gre za zahtevek na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti (za odškodninsko terjatev), ampak gre za zahtevek v smeri izpolnitve pogodbene obveznosti. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je tožnica zahtevala plačilo „škode“ zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani toženke (zaradi toženkinega protipravnega ravnanja), saj je evidentno, da je zahtevala izpolnitev pogodbenih obveznosti s strani toženke. Tožničin tožbeni zahtevek namreč od toženke terja izpolnitev denarne pogodbene obveznosti s pripadki in ne na povračilo nastale škode zaradi kršitve pogodbe. VS RS je v odločbi III Ips 16/2020 z dne 25.9.2019 (glej predvsem 16. točko obrazložitve odločbe) in v drugih zadevah, v katerih je reševalo istovrstno pravno vprašanje, zaključilo, da bi morala toženka na podlagi pogodbe (sklenjenih dogovorov) avtomatično upoštevati spremembe zneska osnovnih plač v kalkulaciji cen zdravstvenih storitev; da bi morala zato po prepričanju VS RS pri kalkulaciji cene storitev tožeče stranke od 1.7.2017 dalje avtomatično upoštevati dvig plač delavcev tožeče stranke in da sporna dogovorjena določba zavezuje predvsem toženo stranko, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem ustrezno višjo ceno. Ker tega ni storila, je kršila dogovor in ravnala protipravno, zato je podana njena odškodninska odgovornost (prvi odstavek 239. člena OZ). VS RS pa ni podvomilo, da je imelo protipravno ravnanje tožene stranke za posledico nastanek škode pri tožeči stranki, ki je morala izplačati višje plače, ne da bi ji tožena stranka priznala razliko z zvišanjem cene. VS RS sicer govori tudi o škodi in protipravnem ravnanju ter odškodninski odgovornosti tožene stranke, vendar izrecno izpostavi pravno podlago toženkine zaveze, in sicer določbo prvega odstavka 239. člena OZ. Predmetni člen OZ se nanaša na izpolnitev (pogodbenih) obveznosti in na posledice neizpolnitve, medtem ko je vsebina prvega odstavka sledeča: „Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.“ Šele v drugem odstavku 239. člena OZ je določeno, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi (op. poleg izpolnitve oziroma še dodatno) povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Iz predmetnega jasno izhaja, da se VS RS ni decidirano opredelilo glede pravne narave zahtevka, ampak je le na splošno zaključilo o temelju zaveze tožene stranke in ob omembi tudi siceršnje odškodninske odgovornosti izrecno izpostavilo določbo, ki se nanaša na izpolnitev obveznosti in ne na plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega navedenega (tako kot izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje) presodilo, da je tožnica v konkretni zadevi uveljavljala (klasičen) izpolnitveni zahtevek in ne zahtevek za plačilo odškodnine. Toženka bi morala namreč na podlagi dogovora avtomatično napraviti novo (zvišano) kalkulacijo cen in na tej (pogodbeni) podlagi tožnici najkasneje ob zapadlosti relevantnega obračunskega računa (1.3.2018) višje stroške storitev tudi plačati. Podlaga spornih prisojenih obresti je, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 299. člena OZ (saj je bil dogovorjen najkasnejši rok za toženkino izpolnitev denarne obveznosti) in ne v drugem odstavku 299. člena OZ.

10. Pritožbenega sodišča k drugačnemu zaključku ne prepriča stališče Višjega sodišča v Mariboru (VSM) v podobnih zadevah (I Cpg 87/2021 z dne 27.5.2021 in I Cpg 88/2021 z dne 27.5.2021). Gre za dva sklepa VSM o razveljavitvi odločb sodišča prve stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravno relevantnih dejstev. VSM je zaključek, da gre za odškodninsko terjatev, pri kateri je tek zakonskih zamudnih obresti vezan na poziv s strani upnika, sprejelo brez podrobneje obrazloženih razlogov, zakaj sporno terjatev šteje za odškodninsko terjatev. Pri tem se je sklicevalo na prvi odstavek 378. člena OZ („Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.“) in na 299. člen OZ. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s stališčem VSM v podobni zadevi I Cpg 118/2021, da gre nesporno za odškodninsko terjatev in da je za nastop dolžniške zamude relevanten opomin. V konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne vtožuje škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke, ampak zahteva izpolnitev toženkinih pogodbenih zavez, zato ni dvoma, da njena terjatev ni odškodninska terjatev. Toženka bi morala po dogovoru avtomatično zvišati cene in na tej podlagi tožnici najkasneje ob zapadlosti obračunskega računa svojo (pogodbeno) denarno obveznost tudi izpolniti. Tožnica je zahtevala v predmetni pravdi izpolnitev toženkinih dogovorjenih zavez. Tožnica ni zahtevala plačila škode, ki ji je nastala, ker toženka ni izpolnila pogodbenih zavez, ampak je zahtevala dogovorjeno izplačilo, in sicer v dogovorjenem najkasnejšem roku za izplačilo (oziroma s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).

11. Razlogi sodišča prve stopnje o nastanku toženkine zamude so pravilni in z njimi pritožbeno sodišče soglaša (glej 17. in 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in jih na tem mestu ne ponavlja. Toženka ne more biti uspešna s sklicevanjem, da posluje na podlagi izstavljenih računov in da ji tožnica ni izstavila ustrezno višjih računov oziroma računa (op. sodišče prve stopnje je toženki tudi pojasnilo, da je morala tožnica skladno z dogovorom račune toženki izstavljati v višini, ki je ustrezala toženkinemu predhodnemu obvestilu). Na toženki je namreč breme, da svoje poslovanje prilagodi svojim pogodbenim zavezam. Predmetno bi morala storiti že sama, prav tako pa je bila na uskladitev pozvana še s strani tretje osebe (s pozivom Skupnosti socialnih zavodov z dne 26.9.2017). Kako naj bi na navedeno poslovanje oziroma izpolnjevanje pogodbenih zavez vplivalo dejstvo, da je toženka posredni proračunski porabnik in podvržena kontroli Računskega sodišča Republike Slovenije, pritožnica ne pojasni. Na toženki je tudi breme, da pozna svoje pogodbene obveznosti in tožnici ni mogoče pripisati negativnih posledic, če toženke ni nanje nemudoma opozorila. Nepojasnjena, konfuzna in pravno nerelevantna je trditev, da tožnica na osnovi izstavljenih računov ne bi mogla uveljavljati prisilne izterjave višjih cen zdravstvenih storitev. Mogoče ima pritožnica v mislih možnost sprožitve izvršbe na podlagi verodostojne listine (računov), kar pa za predmetni spor, ki poteka na podlagi vložene tožbe, ni pravno relevantno. Predmetno sklicevanje nenazadnje povsem nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je morala nove kalkulacije avtomatično opraviti toženka in da je bila tožnica skladno z dogovorom zavezana toženki izdajati račune, ki so se po višini ujemali s prejetim obvestilom od toženke, ne glede na dejstvo, če se je z obvestilom strinjala ali se ni strinjala (morebitni sporni del se je reševal naknadno). Slednje pomeni, da bi morala osnovo za plačilo (in posledično izdan višji račun s strani tožnice) zagotoviti sama toženka z novo kalkulacijo in ustreznim obvestilom. Zamuda z izpolnitvijo (pogodbene) denarne obveznosti nastane s potekom roka za izpolnitev (glej prvi odstavek 299. člena OZ), zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da poseben poziv ni bil potreben (drugi odstavek 299. člena OZ), in rok za izpolnitev je potekel najkasneje z zgoraj omenjeno zapadlostjo obračunskega računa. Od zamude dalje je toženka tožnici dolžna plačati zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

12. Ker gre za izpolnitveni zahtevek, se pritožbeno sodišče v tem delu posebej ne opredeljuje do posledično neutemeljenih obširnih pritožbenih očitkov (podkrepljenih s sklicevanjem na sodno prakso in pravno teorijo), ki se nanašajo na tek zakonskih zamudnih obresti od odškodninskih terjatev in na zatrjevano skladno urejeno vprašanje zastaranja odškodninskih terjatev.

13. Tudi, če bi bilo tožničin tožbeni zahtevek mogoče opredeliti kot odškodninski zahtevek, je zavzemanje toženke, da tožnici ne gredo zakonske zamudne obresti od 1.3.2018 dalje, neutemeljeno. Iz zadeve izhaja, da bi morala toženka pri kalkulaciji cen storitev tožeče stranke po pogodbi od 1. 7. 2017 dalje avtomatično upoštevati povišanje plač planiranih delavcev tožnice, do katerega je prišlo zaradi povišanja plač zdravstvenih delavcev in zdravnikov v letu 2017. Ker tega ni storila, je kršila določbe 9. člena SD 2017, ki je bil tudi podlaga za sklenitev pogodbe, saj so se cene v pogodbi oblikovale glede na navedeni SD in določila v njem. S tem je ravnala protipravno, zaradi česar je podana njena odškodninska odgovornost (prvi odstavek 239. člena OZ). Zaradi ravnanj (oziroma opustitve) toženke je morala tožnica založiti svoja sredstva (zaradi sprejetega povišanja plač javnih uslužbencev v letu 2017, so tožeči stranki mesečno nastajali višji stroški, saj je morala svojim zaposlenim izplačevati višje plače, česar toženka v ceni programov ni upoštevala, pa bi morala avtomatično), ki jih je nato s tožbenim zahtevkom v tem postopku od tožene stranke zahtevala. Toženka je bila tista, ki bi morala pri kalkulaciji cen storitev tožnice od 1. 7. 2017 dalje avtomatično upoštevati povišanje plač, pri čemer so ji bili oziroma bi ji morali biti (op. zaradi pogodbenega avtomatizma) znani vsi elementi, potrebni za plačilo najkasneje ob predložitvi posameznih računov, zagotovo pa so ji bili znani ob omenjenem obračunu. Predmetno izhaja tudi iz omenjenega poziva Skupnosti socialnih zavodov, pri čemer je vseeno, če gre za tretjo osebo. Pojasnjeno je že bilo, da bi morala toženka tožnici avtomatično omogočiti podlago za izdajo višjih računov (in obračuna) ter ji nato plačati višje zneske in da tožnici pogodbeno ni bilo dovoljeno izdajati višjih računov od toženkinih obvestil, zato toženki sklicevanje na nekakšno neskrbnost tožnice pri izdaji računov ne more biti v korist. Pogodbene zaveze je kršila toženka. Osnovo za višja plačila bi morala skladno z dogovorom tožnici omogočiti sama toženka. Glede pogodbenih zavez toženke tožnica ni bila dolžna izvesti nobenega dodatnega opominjanja za nastop toženkine zamude. Drži, da zapadlost odškodninske terjatve in zamuda nista identična pojma. Škoda je v konkretnem primeru nastala tožnici že v letu 2017 (op. ne »kasneje«, kot se morebiti zavzema toženka) in z njenim nastankom ter obsegom je morala in mogla biti seznanjena tudi toženka že v času nastajanja škode oziroma najkasneje do 1.3.2018. Iz predmetne zadeve ni razvidno, da bi šlo za nekakšno nejasno opredeljeno škodo in je drugačno sklicevanje toženke (z izpostavljanjem sodne prakse, ki se nenazadnje nanaša na neposlovno odškodninsko odgovornost in nepremoženjsko škodo (odločbi VSL II Cp 118/2019 in II Cp 1692/2015), in pravnih stališč) neutemeljeno. Rok za izpolnitev je bil dogovorjen in višina obveznosti je toženki morala in mogla biti znana, zato je na mestu uporaba prvega odstavka 299. člena OZ. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ v zvezi s 246. členom OZ). Gre za poslovno odškodninsko odgovornost, pri kateri prav tako veljata zgoraj omenjeni prvi in drugi odstavek 239. člena OZ v zvezi s prvim in drugim odstavkom 299. člena OZ. Rok za izpolnitev obveznosti je bil določen, in sicer najkasneje z obračunom, to je 1.3.2018. Ni mogoče slediti zavzemanju toženke, da z nastankom in obsegom škode takrat ni bila seznanjena.3 Tožnica v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavlja, da bi morala nove cene po pogodbi izračunati sama toženka, da so toženki najmanj ob izdelavi končnega obračuna morali biti znani število in vrsta opravljenih neg in da je nenazadnje tekom pravde sama izračunala višino svoje obveznosti. Predmet tega postopka je premoženjska škoda, ki predstavlja čisto denarno terjatev. Zato je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti že od nastanka škode dalje, čeprav jih zahteva od 1.3.2018 dalje, in ne šele od vložitve tožbe.

14. Pritožbeno sodišče v zvezi s povrnitvijo pravdnih stroškov soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je bil strošek tožnice za izvenpravdni zahtevek ne glede na pravno naravo zahtevka (izpolnitveno ali odškodninsko) potreben strošek, ki je nenazadnje predviden tudi z Odvetniško tarifo. Pomenil je zadnji poziv toženki, da pred začetkom tega sodnega postopka prostovoljno izpolni svoje pogodbene zaveze. Utemeljeno pa toženka v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici namesto 300 točk za drugo pripravljalno vlogo priznati le 75% teh točk (225 točk). Posledično je bilo treba v preostalem delu pravilno priznane stroške tožnice (glej 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) zmanjšati za 75 točk in 0,75 točk materialnih stroškov, oboje z 22% DDV. 2.475 točk za nagrade in 34,75 točk za materialne stroške (ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR), oboje z 22% DDV, ter s sodno takso v višini 675,00 EUR skupaj znaša 2.512,18 EUR. V tem delu je pritožba toženke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in odločitev o povrnitvi prvostopenjskih stroškov ustrezno spremenilo (I. točka izreka te odločbe, ki temelji na 3. točki 365. člena ZPP).

15. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje je ob zgoraj izpostavljeni izjemi pravilna, zato je bila pritožba toženke v preostalem (glavnem) delu zavrnjena (II. točka izreka te odločbe, ki temelji na 353. členu ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v III. točki izreka te odločbe odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela (op. upošteva se odločitev o glavni stvari) in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 375 točk za odgovor na pritožbo, priglašenih 3,75 točk materialnih stroškov (1% od nagrade) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 277,25 EUR.

1 Med postopkom je o pretežnem delu tožbenega zahtevka izdalo sodbo na podlagi pripoznave. 2 Takšna stališča izhajajo tudi iz odločbe VSL I Cpg 468/2021 z dne 12.1.2022.