Jedro

Mnenje Lekarniške zbornice Slovenije iz tretjega odstavka 24. člena ZLD nima narave soglasja in po svoji naravi ni zavezujoče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je z izrekom pod točko 1 prvostopni organ na podlagi 1. odstavka 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v zvezi s 24. členom Zakona o lekarniški dejavnosti (ZLD, Uradni list RS, št. 36/04 – uradno prečiščeno besedilo) v delno obnovljenem upravnem postopku izdaje dovoljenja za organiziranje priročne zaloge zdravil odločil, da ostane v veljavi dovoljenje za organiziranje priročne zaloge zdravil v Zdravstveni ambulanti A., odnosno Zasebni ambulanti splošne medicine A., št. 145-02/1-2005 z dne 14. 9. 2005, ki je bilo izdano Lekarnam B. V izreku pod točko 2 je prvostopni organ navedel, da se je delna obnova postopka izdaje zadevnega dovoljenja izvedla brez izdaje posebnega sklepa. V obrazložitvi uvodoma navaja, da je na podlagi vloge javnega zavoda Lekarne B. prvostopni organ po izvedenem ugotovitvenem postopku izdal dovoljenje za organiziranje priročne zaloge zdravil v Zdravstveni ambulanti A. Le-ta se je z oktobrom 2005 preimenovala v Zasebno ambulanto splošne medicine A., saj je C.C., dr. med., pričela s koncesijsko dejavnostjo s 1. 10. 2005, s tem pa se je spremenil naziv Zdravstvene ambulante A., sedež pa je ostal nespremenjen, iz česar logično izhaja, da je priročna zaloga zdravil poslej organizirana v isti ambulanti, vendar z drugim uradnim nazivom. Izdaja dovoljenja je utemeljena zlasti ob ugotovljenih dejstvih, da v kraju A. z več težje dostopnimi hribovitimi naselji ni organizirana lekarna ali njena podružnica, da so Lekarne B. registrirane za opravljanje lekarniške dejavnosti tako, da s tem izpolnjujejo pogoj za organiziranje priročne zaloge zdravil ter da je organiziranje le-te v zdravstveni ambulanti edina možnost številnih krajanov A. za kvaliteten dostop do ustreznega zdravstvenega varstva glede na konfiguracijo terena, pogosto težavno prevoznost in oddaljenost posameznih hribovitih naselij, iz katerih prihajajo krajani po zdravniško oskrbo. V skladu s potrebo varstva javnih koristi je tako izdaja dovoljenja utemeljena. Nadalje v obrazložitvi navaja, da pri odločitvi ni bilo mogoče slediti mnenju Lekarniške zbornice RS, ki se sklicuje na merila v Nacionalnem programu zdravstvenega varstva RS – Zdravje za vse do leta 2004 (NPZV, Uradni list RS, št. 49/2000). Iz le-teh namreč izhaja, da se priročna zaloga zdravil organizira, če je najbližja lekarna oddaljena več kot 10 km cestne razdalje. V konkretnem primeru stanje v naravi kaže, kot izhaja iz primera krajanov naselja D. v občini A. - E., da gre za več kot 10 km cestne oddaljenosti do najbližje lekarne. Mnenje Lekarniške zbornice RS pa upravnega organa ne zavezuje k odločitvi v skladu z le-tem, če mnenje ne zajema specifičnosti, ki so značilne za posamezno področje in je v nasprotju z javnim interesom. Nadalje v obrazložitvi navaja, da je dne 21. 6. 2007 prvostopni organ prejel poziv/predlog tožeče stranke, ki je bil naslovljen na javni zdravstveni zavod Lekarne B., glede zahtevanega odgovora na navedbe, da nezakonito oskrbuje z zdravili „priročno zalogo zdravil“ v Ambulanti A., ker da Občinski svet Občine A. - E., ki je izdal sklep št. 212 o dovolitvi priročne zaloge zdravil, ni pristojen organ za izdajo tovrstnega sklepa, kot izhaja iz sklepa Upravnega sodišča RS, št. U 319/2005 z dne 23. 5. 2007. V nadaljevanju prvostopni organ ugotavlja, da je bil sicer navedeni sklep št. 212 z dne 23. 5. 2007 predmet upravnega spora, vendar je bil navedeni sklep razveljavljen s sklepom št. 224, sprejetim na 24. redni seji Občinskega sveta Občine A. - E. dne 13. 9. 2005. Dalje navaja, da je prvostopni organ 30. 8. 2007 prejel tožnikovo zahtevo za vročitev upravne odločbe v zvezi z dovoljenjem za organiziranje priročne zaloge zdravil Lekarn B., v katerem se je tožnik skliceval na 43. člen ZUP. Ker je bil njegov pravni interes izkazan, mu je prvostopni organ zahtevano odločbo skupaj z dopisom o spremembi naziva Zdravstvene ambulante A. v Zasebno ambulanto splošne medicine A. tudi posredoval, dne 14. 9. 2007 pa je tožnik vložil pritožbo, s katero je prvostopnemu organu predlagal, naj jo obravnava kot predlog za obnovo postopka v skladu s 5. odstavkom 235. člena ZUP, ker osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ta možnost ni bila dana, niti ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je razlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Prvostopni organ je v skladu s 3. odstavkom 268. člena ZUP dne 17. 12. 2007 izdal obvestilo o delni obnovi upravnega postopka izdaje zadevnega dovoljenja, obnovo pa dovolil brez posebnega sklepa, saj je obstajala verjetnost, da bo izdaja posebnega sklepa, ki ima za posledico zadržanje izvajanja odločbe, glede katere bi se obnova dovolila, povzročila nepopravljive posledice za javni interes. Postopek je prvostopni organ delno obnovil glede ugotovitvenega dela tako, da je izvedel ustno obravnavo dne 17. 1. 2008 v navzočnosti tožnika in pooblaščenih zastopnikov Lekarn B. ter Zasebne ambulante splošne medicine A., ki so v postopku podali svoje izjave, ki jih v nadaljevanju obrazložitve povzema. V zvezi s kriterijem za organiziranje priročne zaloge zdravil, vsebovanim v NPZV, to je oddaljenost od najbližje lekarne več kot 10 km cestne razdalje, tožena stranka meni, da je presplošno definiran in ne zajema posebnosti posameznega demografskega območja, predvsem potreb prebivalcev tovrstnih območij, za kar gre v konkretnem primeru pri organiziranju priročne zaloge zdravil v Zasebni ambulanti splošne medicine A. glede na zelo specifične potrebe krajanov A., ki živijo v oddaljenih hribovitih naseljih A. in ki imajo že do priročne zaloge zdravil v A. več kot 10 km cestne razdalje. V zvezi s to problematiko v obrazložitvi povzema izjavo dr. C.C. iz Zasebne ambulante splošne medicine A., ki je izpovedala, da so pacienti iz hribovitih predelov A. vezani izključno na lastni prevoz ali pa le-tega sploh nimajo, saj gre v večini primerov za starejše krajane, ki jim je že zdravstvena oskrba v A. težko dostopna ter vztrajajo, da se ohrani priročna zaloga zdravil v A., kar potrjujejo tudi z zbiranjem podpisov za ohranitev le-te. Prvostopni organ v tej zvezi ugotavlja, da ima lahko lekarna na podlagi 24. člena ZLD priročno zalogo zdravil organizirano tako v zdravstvenem zavodu, kot pri zasebnem zdravniku, če v kraju, kjer je organizirana zdravstvena služba ni lekarne in ne podružnice lekarne. V kraju A. pa ni ne lekarne ne podružnice lekarne, zato je s tega vidika utemeljeno organizirana priročna zaloga zdravil na podlagi izdanega dovoljenja za organiziranje priročne zaloge zdravil na vlogo Lekarn B., ki so pristojne za opravljanje lekarniške dejavnosti, vključno z izdajo zdravil v smislu 34. in 34.a člena ZLD, kar pa sicer ni predmet upravnega postopka v obravnavanem primeru, ker se predmetno dovoljenje izrecno ne nanaša na izdajo zdravil iz priročne zaloge zdravil, temveč zgolj na organiziranje le-te. V zvezi z izjavo tožnika, ki se nanaša na negativno mnenje Lekarniške zbornice RS prvostopni organ navaja, da po določilu 3. odstavka 24. člena ZLD mnenje Lekarniške zbornice RS ne zavezuje upravnega organa, da obligatorno odloči v skladu z njegovo vsebino, pač pa mnenje, ki ga poda Lekarniška zbornica RS predstavlja zgolj splošen vidik, predvsem ob upoštevanju kriterijev NPZV, ki pa jih zaradi specifičnosti posameznega območja Lekarniška zbornica RS, ki so ji le-ti zgolj teoretično predstavljeni, težje oceni. Upravni organ pa je pri vodenju in odločanju v upravnem postopku funkcionalno samostojen v skladu z načelom samostojnosti pri odločanju. O mnenju Lekarniške zbornice RS je podala izjavo tudi stranka v postopku, javni zavod Lekarne B., ki je poudarila, da mnenje Lekarniške zbornice ni zavezujoče za pristojni organ glede izdaje zadevnega dovoljenja. Kar se tiče koncesijske pogodbe, s katero je bila koncesija za opravljanje zasebne lekarniške dejavnosti podeljena tožeči stranki za celotno področje Občine A. - E., je stranka navedla, da lahko tožnik izvaja lekarniško dejavnost izključno v prostorih na naslovu ... Prvostopni organ ob tem dodaja, da se obstoj koncesije za opravljanje zasebne lekarniške dejavnosti in izdaja dovoljenja za organiziranje priročne zaloge zdravil v kraju, kjer ni ne lekarne in ne podružnice lekarne nikakor ne izključujeta, priročna zaloga zdravil pa je v nasprotju z mnenjem tožnika, organizirana v skladu z zakonom tako, da je predmet zadevnega dovoljenja organiziranje priročne zaloge zdravil, ne pa izdajanje zdravil ter ugotavljanje primernosti izobrazbe za izdajo zdravil. Prvostopni organ se je pri odločitvi oprl na dejansko stanje, ugotovljeno tako v prvotnem ugotovitvenem postopku kot tudi na ustni obravnavi, kot izhaja iz zapisnika o ustni obravnavi, ki je bila naknadno izvedena v okviru delno obnovljenega postopka izdaje zadevnega dovoljenja ob sodelovanju s stranko oziroma stranskih udeležencev.

Organ druge stopnje je pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ker meni, da pri izdaji izpodbijane odločbe ni bil pravilno uporabljen ZLD niti Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Uradni list RS, št. 23/05), oziroma na tem zakonu temelječ nacionalni program (Plan zdravstvenega varstva) v smislu 4. člena ZZDej, ki sicer v trenutku vlaganja tožbe še ni sprejet, vendar je pripravljen v obliki predloga za obravnavo in sprejem v Državnem zboru RS. Ta med drugim določa kriterije za določanje lekarniške mreže, po katerih se v občini, v kateri že deluje ena ali več lekarn, lahko organizira nova lekarna, in sicer, če število prebivalcev na novo lekarno presega v povprečju 7.000 prebivalcev, skupen presežek prebivalcev pa je večji od 5.000 prebivalcev; podružnična lekarna pa se lahko organizira v kraju z manj kot 5.000 prebivalci, kjer je organizirana osnovna zdravstvena dejavnost in je najbližja lekarna oddaljena najmanj 6 km cestne razdalje; priročna zaloga zdravil pa se lahko organizira v kraju, kjer je organizirana osnovna zdravstvena dejavnost in je oddaljen najmanj 10 km cestne razdalje od najbližje lekarne ali podružnice lekarne. Ti kriterji se ne razlikujejo od kriterijev, vsebovanih v točki 5.1.2.1. Nacionalnega programa zdravstvenega varstva RS – Zdravje za vse do leta 2004 (NPZV, Uradni list RS, št. 49/2000), ki pa se uporablja in velja do sprejema novega programa zdravstvenega varstva. Po mnenju tožnika je tako izkazano, da zadevna priročna zaloga zdravil, ki je organizirana v Zasebni ambulanti splošne medicine A., ki je od lekarne na sedežu tožnika oddaljen le 3,5 – 4 km cestne povezave, navedenega kriterija NPZV ni upoštevala, prav tako pa tudi ne kriterija po predlogu bodočega Nacionalnega programa zdravstvenega varstva. S tem ni bil uporabljen ZZDej, ki bi po mnenju tožnika moral biti uporabljen. Dodaja še, da je pravni temelj za dodelitev spornega dovoljenja sicer 24. člen ZLD, vendar meni, da bi pristojni organ moral upoštevati v konkretnem primeru negativno mnenje Lekarniške zbornice Slovenije, izdano upoštevaje 3. odstavek 24. člena ZLD dne 25. 4. 2005. Glede na besedilo določbe 3. odstavka 24. člena ZLD je po mnenju tožnika mnenje Lekarniške zbornice zavezujoče že glede na gramatikalno razlago določila 3. odstavka 24. člena ZLD, kot tudi ostalih določil ZLD, zlasti 2. odstavka 2. člena, 6., 7., 29., 34. in 34.a člena ZLD. Čeprav je sicer res tožena stranka na podlagi dogovora o delitvi skupnega premoženja Občine F. soustanoviteljica javnega zavoda Lekarn B., vendar je bil ta dogovor sklenjen veliko pred tem, ko je tožena stranka podelila tožniku koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti na svojem območju leta 1997. Čeprav sicer ZLD ne vsebuje določb, ki bi omejevale opravljanje lekarniške dejavnosti na območju iste občine več subjektom, tako javnim zavodom kot koncesionarjem, pa se je tožena stranka nesporno odločila, da bo lekarniško dejavnost na njenem celotnem območju opravljal tožnik kot koncesionar. Ta odločitev pa je logična, saj v času podelitve koncesije tožniku javni zavod Lekarne B. na območju tožene stranke ni imel organizirane lekarne, niti podružnice lekarne kot organizacijske enotes za opravljanje lekarniške dejavnosti. Javni zavod Lekarne B. tako po mnenju tožnika, ki se sklicuje na 10. člen ZLD, ne izpolnjujejo osnovnih pogojev za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju tožene stranke. Po tožnikovem mnenju bi morala tožena stranka ob zatrjevanju javnega interesa, to je potrebe za izdajo zdravil, prvenstveno upoštevati določila 21. do 23. člena ZLD ob dejstvu, da je soustanoviteljica javnega zavoda Lekarn B. V tožbi opozarja na 2. odstavek 22. člena ZLD, po katerem pristojni organ izda dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne po poprejšnjem mnenju Lekarniške zbornice, iz česar tožnik zaključuje, da le-ta ne predstavlja zavezujočega mnenja za bodočo odločitev občinskega upravnega organa, medtem ko mnenje Lekarniške zbornice po določbi 3. odstavka 24. člena ZLD za občinski upravni organ predstavlja zavezujočo podlago za odločitev upravnega organa, kar tožnik utemeljuje z dejstvom, da priročna zaloga zdravil predstavlja edino izjemo od z zakonom določenih oblik opravljanja lekarniške dejavnosti. Zato tožnik meni, da je določilo 24. člena ZLD potrebno razlagati restriktivno, saj je priročna zaloga zdravil odtegnjena nadzoru pristojnega ministrstva glede obstoja z zakonom določenih pogojev za opravljanje lekarniške dejavnosti. Na restriktivno razlago določil 24. člena ZLD napotuje tudi določilo 4. odstavka 24. člena ZLD, po katerem se dovoljenje za organiziranje priročne zaloge zdravil odvzame, če se v kraju odpre lekarna ali podružnica lekarne. Glede na navedeno tožnik meni, da v konkretnem primeru določbe ZLD niso bile pravilno uporabljene glede na to, da gre za organiziranje priročne zaloge zdravil v kraju, ki je od obstoječe lekarne oddaljen le 3,5 – 4 km cestne povezave. Ob tem tožnik še navaja, da tudi njegova pravica in pravna korist izhaja neposredno iz 24. člena ZLD, ker ima kot koncesionar pravni interes za odpravo izdanega dovoljenja, ki bistveno vpliva na njegove pogoje poslovanja, to je na obseg poslovanja in nanj neposredno vezano pridobivanje dohodka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo skupaj z dovoljenjem št. 145-02/1-2005 z dne 14. 9. 2005 odpravi in toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pristojni organ dovoljenje za organiziranje priročne zaloge zdravil Zasebni ambulanti splošne medicine A. izdal na podlagi preučitve številnih specifičnih dejavnikov, med katerimi izpostavlja konfiguracijo terena, pogosto težavno prevoznost in oddaljenost posameznih hribovitih naselij, več kot 10 km cestno razdaljo do najbližje lekarne ob upoštevanju 1. odstavka 24. člena ZLD, po katerem ima lekarna lahko organizirano priročno zalogo zdravil pri zasebnem zdravniku, če v kraju, kjer je organizirana zdravstvena služba, ni lekarne ali njene podružnice. V kraju A. pa ni lekarne, niti njene podružnice, tako da s tega vidika izdaja dovoljenja za organiziranje priročne zaloge zdravil v zasebni ambulanti splošne medicine A. ni sporna. Le-ta pa je organizirana v dobro občanov in glede na njihove potrebe, saj marsikateri občan zaradi nezmožnosti prevoza zaradi starosti ali ker so brez avtomobila oziroma možnosti, da jim kdo nudi prevoz, ni pridobil ustreznih zdravil za svoje zdravljenje. Občani A. in krajani pripadajočih hribovitih zaselkov so tudi sami izkazali interes do obstoja priročne zaloge zdravil pri imenovani zdravnici v obliki protestne notes in peticije, ko se je priročna zaloga zdravil za kratek čas zaprla. Večina izmed občanov ima imenovano zdravnico izbrano tudi kot osebno zdravnico in lahko sočasno z zdravstvenim pregledom pridobi tudi morebitna potrebna zdravila, predpisana z receptom. Glede na to, da gre za starejšo populacijo, jim to zelo olajša dostop do zdravstvene oskrbe. Nadalje tožena stranka navaja, da je mnenje Lekarniške zbornice, ki si ga je v postopku pred izdajo spornega dovoljenja pridobil prvostopni organ, nezavezujoče, saj ima občinski organ v skladu z načelom samostojnosti pri odločanju v upravnih zadevah funkcionalno samostojnost ter odloča v dobro javnega interesa v okviru relevantnih zakonov in podzakonskih predpisov. Občina kot samoupravna lokalna skupnost pa deluje predvsem v dobro občanov in glede na njihove potrebe, ker je to njena primarna naloga in dolžnost. Sodišču zaradi navedenih razlogov tožena stranka predlaga, da tožbo v celoti zavrne, tožečo stranko pa zaveže k povrnitvi stroškov postopka, ki so ali še bodo nastali toženi stranki.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v konkretnem primeru je uvodoma navedena dokončna prvostopna odločba, ki jo je pristojni organ izdal v obnovljenem postopku na podlagi 1. odstavka 270. člena ZUP in z njo pustil v veljavi prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, to je odločbo št. 145-02/01-2005 z dne 14. 9. 2005, s katero je prvostopni organ na podlagi vloge javnega zavoda Lekarne B. izdal dovoljenje za organiziranje priročne zaloge zdravil v Zdravstveni ambulanti A., odnosno Zasebni ambulanti splošne medicine A. na podlagi 24. člena Zakona o lekarniški dejavnosti. Po določbi 1. odstavka 24. člena ZLD ima lekarna lahko priročno zalogo zdravil v zdravstvenem zavodu ali njegovi dislocirani enoti oziroma pri zasebnem zdravniku, če v kraju, kjer je organizirana zdravstvena služba, ni lekarne ali njene podružnice. Če se v kraju odpre lekarna ali podružnica lekarne se dovoljenje za organiziranje priročne zaloge zdravil iz 1. odstavka 24. člena ZLD odvzame (4. odstavek 24. člena ZLD).

V obravnavanem primeru med strankami ni sporno dejstvo, da v času izdaje uvodoma navedene izpodbijane prvostopne odločbe v obnovljenem postopku na predlog tožnika ni bilo v kraju A. niti lekarne, kot tudi ne njene podružnice. V postopku, katerega obnovo je predlagal tožnik s posebno vlogo (po tem, ko mu je bila naknadno na njegovo zahtevo v letu 2007 vročena odločba prvostopnega organa št. 145-02/1-2005 z dne 14. 9. 2005, izdana na zahtevo javnega zavoda Lekarne B. za izdajo dovoljenja za organiziranje priročne zaloge zdravil v kraju A., ki leži na območju tožene stranke Občine A. - E., v kateri se je tožnik skliceval na 9. točko 260. člena ZUP, je prvostopni organ brez posebnega sklepa o obnovi postopka posebej obrazložil razloge za takšno odločitev, in sicer v skladu z določilom 3. odstavka 268. člena ZUP upoštevaje, da gre pri izvajanju lekarniške dejavnosti v smislu 1. člena ZLD za javno službo v smislu določil 2. člena ZLD. Izpodbijano odločbo je tako prvostopni organ izdal na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku, kot tudi na podlagi podatkov, ki so bili izbrani v obnovljenem postopku, v katerem je izvedel tudi ustno obravnavo v navzočnosti strank oziroma stranskih udeležencev, ki jim je bila tako na učinkovit način dana možnost sodelovanja v postopku. Sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa, ki pa jih je v zvezi s pravnimi in dejanskimi okoliščinami konkretnega primera izpodbijal tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe enako, kot jih uveljavlja v tožbi. Sodišče se z razlogi prvostopnega organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe lahko strinja, ker meni, da so pravilni in skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06). Tožnik namreč nima prav ko uveljavlja, da je (negativno) mnenje Lekarniške zbornice Slovenije za upravni organ zavezujoče, pri čemer se v tožbi sklicuje na gramatikalno razlago 3. odstavka 24. člena ZLD. Po mnenju sodišča je takšno stališče tožnika zmotno, saj kolikor bi zakonodajalec z določilom 3. odstavka 24. člena ZLD želel pozitivnemu ali negativnemu mnenju Lekarniške zbornice določiti težo po vsebini zavezujoče narave, ne bi uporabil termin „mnenje“, temveč termin „soglasje“. Kar se tiče tožbenih navedb v zvezi z veljavnim Nacionalnim programom zdravstvenega varstva v smislu 4. člena ZZDej (točka 5.1.2.1. NPZV) kot tudi bodočega plana (Programa zdravstvenega varstva), ki je bil v času vložitve tožbe pripravljen v obliki predloga za obravnavo in sprejem v Državnem zboru RS, pa sodišče pripominja, da ne gre za pravni vir v smislu 2. odstavka 120. člena Ustave RS. Upravni organi namreč na podlagi 2. odstavka 120. člena Ustave opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov, v skladu z načelom zakonitosti kot temeljnim načelom delovanja javne uprave (3. odstavek 153. člena Ustave). Po navedenem sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ki ga je v tožbi, enako kot pred tem v pritožbi zoper izpodbijani prvostopni akt, uveljavljal tožnik.

Sodišče je na podlagi ugotovitve, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o tožbi vsebuje tudi odločitev o zahtevku tožeče in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka ob upoštevanju 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru, kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne, kot tudi če jo zavrže ali postopek ustavi.