Jedro

Rok osem dni za vložitev pritožbe zoper sklep o izvršbi, naveden v določbi drugega odstavka 157. člena ZDavP-2, je prekluziven postopkovni rok. Prekluzivni rok določa čas, v katerem mora biti opravljeno procesno dejanje. Če je ta rok potekel, dejanje pa ni bilo opravljeno, nastopi zamuda (prekluzija) in stranka tega procesnega dejanja ne more več opraviti oziroma ga nima pravice več opraviti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 23. 2. 2017 je Finančna uprava RS (v nadaljevanju tudi davčni organ) tožniku naložila, da se opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša po sklepu o davčni izvršbi DT 4934-88349/2016-1 08 z dne 15. 6. 2016: glavnica 6,09 EUR, zamudne obresti do 15. 6. 2016 v višini 3,66 EUR, stroški predhodne izterjave 75,00 EUR, stroški sklepa 25,00 EUR, skupaj 109,75 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od 16. 6. 2016 dalje do vključno dneva plačila posamezne obveznosti. Sklep DT 4934-88349/2016-1 08 z dne 15. 6. 2016 se nadomesti s tem sklepom. Neplačane zapadle obveznosti, ki so v knjigovodski evidenci davčnega organa izkazane na dan 15. 6. 2016, so razvidne iz izvršilnih naslovov, ki jih navaja. Delodajalcu oz. izplačevalcu, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) se naloži, da izvrši sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov dolžnika. Rubež se nanaša tudi na povečanje denarnega prejemka, do katerega pride po vročitvi sklepa. Zarubi se največ do višine dveh tretjin denarnih prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 26% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Rubež po tem sklepu ne zajema denarnih prejemkov, ki so po določbi 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe. Delodajalec oz. izplačevalec zarubljene denarne prejemke prenese na račun, ki ga navaja. Delodajalcu oz. izplačevalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih prejemkov dolžniku. Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik. Stroški postopka niso bili priglašeni. Vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. Ugovor delodajalca oz. izplačevalca zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke DT 4934-88349/2016-1 08 z dne 15. 6. 2016 zoper tožnika uvedel postopek davčne izvršbe dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) in stroške prisilne izterjave, zoper katerega se je tožnik pritožil. Na podlagi 259. člena in prvega odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je pritožbeni organ izdal novo davčno odločbo, ker je ugotovil, da je pritožba tožnika utemeljena in ni potreben nov ugotovitveni postopek. Ugotovil je, da izpodbijani sklep z dne 15. 6. 2016 ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih sestavin iz 145. člena in 151. člena ZDavP-2. Iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da ni bila v roku poravnana obveznost iz naslova NUSZ za leti 2002 in 2003. Na zapadlo in neporavnano obveznost se zaračunajo tudi zamudne obresti. S kasnejšimi plačili se najprej pokrivajo prej zapadle obveznosti in sicer so se najprej pokrivale zamudne obresti in nato glavnica. Tako je ostala še neporavnana obveznost iz naslova NUSZ za leto 2009 na podlagi izdane odločbe DT-4224-90893/2009-061F z dne 10. 6. 2009 (vročena 4. 7. 2009). S tem sklepom se terjajo tudi stroški predhodnih prisilnih izterjav po sklepih, ki jih navaja na strani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ je 14. 12. 2015 izdal odločbo 4224-20283/2015-5, s katero je odpravil odločbe v zadevi odmere NUSZ za leta od 2010 do 2015, ki so prestavljale izvršilni naslov sklepov o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2013, 29. 8. 2013 in 23. 10. 2013, kar na zakonitost sklepov o davčni izvršbi ne more vplivati, saj za začetek postopka davčne izvršbe zadošča, da je izvršilni naslov izvršljiv. Ker je izvršilni naslov obstajal in dolg ni bil poravnan, je bil izpolnjen pogoj za začetek davčne izvršbe. Zavezanec je dolžan poravnati tudi stroške posameznega sklepa v višini 25,00 EUR. Iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v seznamu izvršilnih naslovov, zato je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Sklicuje se na določbe petega odstavka 48. člena, 87. člena, tretji odstavek 93. člena, prvi odstavek 94. člena, 95. člena, 96. člena, 104. člena, 145. člena, četrti odstavek 157. člena, 160. člena, drugi odstavek 162. člena in 163. člena ZDavP-2. 3. Pritožbeni organ je s sklepom z dne 28. 3. 2017 tožnikovo pritožbo kot prepozno zavrgel in odločil, da stroške postopka nosi tožnik, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je pritožbeni organ tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena dne 24. 3. 2017, zavrgel kot prepozno. Na podlagi 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročati osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom ZUP. Drugi dokumenti se vročajo v skladu z zakonom. O vročitvi je treba obvestiti organ, ki je vročitev odredil z vročilnico. Če se vročitev ne da opraviti v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP, pusti vročevalec v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora, delavnice oz. na drugem primernem mestu pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilo in v samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok take vročitve in dan, ko je sporočilo nalepil na vrata oz. pustil na drugem primernem mestu ter se podpiše. Vročitev velja za odpravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem poteka 15 dnevnega roka. Po poteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka 87. člena ZUP v hišnem predalčniku oz. izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Naslovnik mora biti skladno s pisnim sporočilom podučen o posledicah takega vročanja.

4. Izpodbijani sklep je bil tožniku vročen 15. 3. 2017 v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP. Vročevalec je obvestil prejemnika pošiljke, da je bila 28. 2. 2017 poskušana vročitev priporočenega pisma RB 063342718 SI št. dokumenta DT 4934-88349/2016-4, 08-713-04. Ker osebne vročitve po 87. členu ZUP ni bilo mogoče opraviti, lahko tožnik pisanje osebno prevzame na pošti Cesta v mestni log 81 v Ljubljani v roku 15 dni za prevzem pisma, ki je začel teči 1. 3. 2017 in se je iztekel 15. 3. 2017. Vročitev se je štela za opravljeno 15. 3. 2017. Pritožba tožnika pa je bila vložena 24. 3. 2017, tako da je bil zamujen prekluziven pritožbeni rok 8 dni, kot ga določa 157. člen ZDavP-2. Zadnji dan za vložitev pravočasne pritožbe zoper izpodbijani sklep je bil 23. 3. 2017. Na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba in jo organ s sklepom zavrže. Na podlagi navedenega je bila tožnikova pritožba, ki jo je vložil 24. 3. 2017 zavržena kot prepozna.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, da je bila z izpodbijanim aktom kršena zakonodaja, da gre za neobstoječe stroške, saj NUSZ, ki je predmet izpodbijanega akta, se nanaša na stanovanje, na Krakovskem nasipu v Ljubljani, ki ga je tožnik zapustil 15. 2. 2012 in izročil novemu lastniku A.A. Vsi računi, ki jih navaja toženka se nanašajo na obdobje od 31. 1. 2013 do 30. 11. 2014, ko tožnik ni bil več lastnik predmetnega stanovanja in ga tudi ni uporabljal. Gre za malomarnost novega lastnika, ki je celo eno leto plačeval račune. Gre za seznam neplačanih računov novega lastnika A.A. Prilaga sklep z dne 28. 3. 2017 in zapisnik o primopredaji nepremičnine na Krakovskem nasipu ... z dne 15. 2. 2012 ter sodišče naproša za oprostitev sodnih stroškov, saj tožnikova pokojnina znaša zgolj 288,62 EUR za kar prilaga kot dokaz kopijo izplačila zadnje pokojnine. Pričakuje korektno obravnavo. Podana je kršitev zakona in zloraba tožnikovih pravic, saj gre za izvršbo zoper tožnika, ki nima nikakršne veze s predmetnim dolgom. Sodišču predlaga, da sklep DT 4934-88349/2016-6 z dne 28. 3. 2017 razveljavi (pravilno odpravi, op. sod.)

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sklepu in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7. Ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje ter so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče odločalo po sodnici posameznici.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove pritožbe kot prepozne pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

10. Iz vsebine tožnikove tožbe izhaja, da uveljavlja vsebinske ugovore glede sporne terjatve, ne ugovarja pa odločitvi toženke iz izpodbijanega sklepa, s katero je kot prepozno zavrgla tožnikovo pritožbo, ki jo je tožnik vložil 24. 3. 2017 priporočeno po pošti. Med strankama ni sporno, da je tožnik sklep sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 4934-88349/2016-4 z dne 23. 2. 2017 prejel 15. 3. 2017. Zoper sklep o izvršbi je dovoljena pritožba. Pritožba se vloži v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Pritožba ne zadrži izvršitve ( prvi in drugi odstavek 157. člen ZDavP-2).

11. V obravnavanem primeru dejansko stanje med strankama ni sporno. Tako ni sporno, da je bil tožniku vročen izpodbijani sklep o izvršbi 15. 3. 2017 v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP, s fikcijo vročitve. Dne 28. 2. 2017 je vročevalec poskusil tožniku vročiti sklep o davčni izvršbi z dne 23. 2. 2017. Ni sporno, da je bilo 28. 2. 2017 sporočilo z opozorilom na pravne posledice vloženo v tožnikov hišni predalčnik. Rok 15 dni za prevzem pošiljke je v predmetni zadevi začel teči 1. 3. 2017 in se je iztekel 15. 3. 2017. S tem dnem (15. 3. 2017) se je vročitev sklepa o izvršbi z dne 23. 2. 2017 štela za opravljeno. Prav tako ni sporno, da je tožnik poslal pritožbo priporočeno po pošti 24. 3. 2017. Kot je pravilno navedel že pritožbeni organ velja vročitev po tretjem odstavku 87. člena ZUP za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da velja vročitev (s fikcijo) za opravljeno z dnem poteka 15-dnevnega roka za prevzem dokumenta, ki je določen v tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Ker je bila po navedenem v tem primeru vročitev opravljena s fikcijo po četrtem odstavku 87. člena ZUP 15. 3. 2017, se je osemdnevni rok za vložitev pritožbe iztekel dne 23. 3. 2017. S tem pa je bila tudi po presoji sodišča tožnikova pritožba, ki je bila poslana 24. 3. 2017 priporočeno po pošti, vložena prepozno.

12. Na podlagi 100. člena ZUP se v primeru, ko je rok določen v dnevih, v tek roka ne všteje dan vročitve vloge ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti tek roka, temveč začne rok teči prvi naslednji dan (prvi in drugi odstavek). Po določbi prvega odstavka 68. člena ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme preden se izteče rok. Po drugem odstavku 68. člena ZUP se v primeru, če se vloga pošlje po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Pritožbo zoper izpodbijani sklep o izvršbi pa je tožnik poslal po pošti 24. 3. 2017 s priporočeno pošiljko, kar izhaja iz listin upravnega spisa in kar med strankama ni sporno. Davčni organ pa je tožnikovo pritožbo prejel 27. 3. 2017, kar izhaja iz odtisa štampiljke - potrditve o prejemu pošiljke na tožnikovi pritožbi. Glede na navedeno je po mnenju sodišča pritožbeni organ pravilno ugotovil, da je tožnik vložil pritožbo zoper sklep o izvršbi z dne 23. 2. 2017 prepozno.

13. Rok osem dni za vložitev pritožbe zoper sklep o izvršbi, naveden v določbi drugega odstavka 157. člena ZDavP-2, je prekluziven postopkovni rok. Prekluzivni rok določa čas, v katerem mora biti opravljeno procesno dejanje. Če je ta rok potekel, dejanje pa ni bilo opravljeno, nastopi zamuda (prekluzija) in stranka tega procesnega dejanja ne more več opraviti oziroma ga nima pravice več opraviti. Torej, če v davčnem postopku stranka (v danem primeru tožnik) zamudi rok za pritožbo zoper sklep o izvršbi, izgubi pravico do pritožbe in s tem do nadaljevanja postopka. Po presoji sodišča je pritožbeni organ v skladu z določbo prvega odstavka 240. člena ZUP ko je preizkušal ali je predmetno pritožbo podala upravičena oseba, ali je dovoljena in ali je pravočasno vložena pravilno ugotovil, da je tožnikova pritožba zoper izpodbijani sklep, ki je bila vložena priporočeno po pošti 24. 3. 2017, vložena prepozno in jo je v skladu z določbo drugega odstavka 240. člena ZUP pravilno s sklepom zavrgel. 14. Relevantne okoliščine so bile v danem primeru pravilno ugotovljene, pravilno je bilo tudi uporabljeno materialno pravo, sodišče ni zasledilo kršitev pravil postopka. Ker je izpodbijani sklep pritožbenega organa pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1, saj za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna.