Jedro

Po določbi 12. odstavka 86. člena KZ-1B je sodišče vezano na predlagani način izvršitve kazni le takrat, ko je način izvršitve izrecno tudi vsebovan v predlogu tožilca za izrek kazenske sankcije v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma je izrecno zapisan v sporazumu o priznanju krivde, ki ga skleneta obdolženec in državni tožilec. Če tožilčev predlog za izrek kazenske sankcije za primer priznanja krivde oziroma sporazum o priznanju krivde ne vsebuje izrecnega predloga glede načina izvršitve kazni zapora, pa sodišče prve stopnje ni omejeno pri odločanju o predlogu obsojenca po pravnomočnosti sodbe, da se kazen zapora izvrši na načine, ki so opredeljeni v 86. členu KZ-1B.

Izrek

Pritožbi zagovornika obsojenega M. H. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je predloga obsojenega M. H. in njegovega zagovornika za izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom kot neutemeljena zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obsojenčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo določbo 12. odstavka 86. člena KZ-1B, ki določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene v tem členu, za obdolženca, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan način izvršitve kazni ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sodišče odloči v skladu s tem predlogom oziroma sporazumom. Sodišče prve stopnje je namreč sklepalo, da je v primeru priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde alternativna izvršitev kazni zapora dopustna le, če je obsežena s tem sporazumom ali s predlogom tožilca za izrek kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je v obravnavani kazenski zadevi ugotovilo, da niso podani pogoji za predlagano nadomestitev zaporne kazni na način iz 86. člena KZ-1B, ker predlog državnega tožilca za izrek kazenske sankcije v primeru, če bo obdolženec priznal krivdo po obtožbi, ni vseboval tudi predloga o načinu izvršitve zaporne kazni. Slednje je sicer res, vendar je stališče sodišča prve stopnje nepravilno. Bistveno v določbi 12. odstavka 86. člena KZ-1B je po presoji pritožbenega sodišča pravilo, da je sodišče vezano na predlagani način izvršitve kazni le takrat, ko je način izvršitve izrecno tudi vsebovan v predlogu tožilca za izrek kazenske sankcije v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma je izrecno zapisan v sporazumu o priznanju krivde, ki ga skleneta obdolženec in državni tožilec. Če tožilčev predlog za izrek kazenske sankcije za primer priznanja krivde oziroma sporazum o priznanju krivde ne vsebuje izrecnega predloga glede načina izvršitve kazni zapora, pa sodišče prve stopnje ni omejeno pri odločanju o predlogu obsojenca po pravnomočnosti sodbe, da se kazen zapora izvrši na načine, ki so opredeljeni v 86. členu KZ-1B.

5. Iz zapisnika predobravnavnega naroka z dne 9. 10. 2013 izhaja, da tožilec v predlogu za izrek kazenske sankcije obsojenemu M. H. ni predlagal tudi načina izvršitve kazni na alternativni način, zato bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko odločati o prošnji obsojenca in njegovega zagovornika za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom in se do predloga opredeliti. Ker pa tega ni storilo in se v izpodbijanem sklepu ni vsebinsko opredelilo do predlogov, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti pritožbenih navedb, s katerimi zagovornik uveljavlja, da bi bil predlagani način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist za obsojenega M. H. primeren in smotrn. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.