Jedro

Tožnika v postopku nista zatrjevala, da bi z družbo (takrat družbeno pravno osebo) sklenila kakšno od pogodb o prenosu lastninske pravice, kot tudi ne, da bi bilo z omenjeno družbo dogovorjeno, da bo imel njun vložek v nepremičnino stvarnopravne posledice ter bosta z izgradnjo stanovanja, garaž in lop na teh delih nepremičnine pridobila lastninsko pravico. To pa tudi ne bi bilo mogoče. Omenjeno dovoljenje za izdelavo stanovanja je namreč treba presojati v kontekstu takratnih družbenih razmer oziroma ureditve lastninsko pravnih razmerij.

Glede na defenicijo dobroverne lastniške posesti je izključeno, da bi bil posestnik, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest, lahko dobroveren.

Tožnika na prostorih v zgradbi, na kateri je imela pravico uporabe družbeno pravna oseba in sta jih adaptirala v stanovanje nista mogla pridobiti lastninske pravice, pridobila pa sta stanovanjsko pravico. Ta je predstavljala pravni naslov za njuno uporabo stanovanja. Pravne osebe, ki so imele pravico uporabe na družbenih stanovanjih, so postale z dnem uveljavitve SZ lastnice teh stanovanj in zavezanke v postopkih za denacionalizacijo. To hkrati pomeni, da bi tožnika pridobila pravico do privatizacije stanovanja ali pa pravico do sklenitve najemne pogodbe. Očitno pa nobene od navedenih pravic nista uveljavljala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v I., II, III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožeča stranka, A. A. in B. B., sta solastnika vsak do ½ dvosobnega stanovanja, s površino cca. 55 m2, ki se nahaja na severovzhodni strani I. nadstropja zgradbe (št. stavbe 1234) na naslovu C. 4A, Ljubljana, parcelna št. 1111/5 k. o. X (ID ...), ter solastnika skupnih prostorov, naprav in delov stavbe na naslovu C. 4a, Ljubljana ter lastnika vsak do ½ zidane betonske garaže (št. stavbe 3612) in montažne garaže, ki stojita na vzhodni strani parcele št. 2222/4 k. o. X in dveh lesenih drvarnic, ki se nahajata na severni strani parcele št. 2222/4 k. o. X. 2. Tožeči stranki, A. A. in B. B., pripada služnostna pravica poti za hojo in vožnjo v širini 5 metrov, ki poteka po parcelni št. 2222/4 k. o. X, od vhoda na dvorišče na južni strani navedene parcele do objekta (št. stavbe 1234) na naslovu C., Ljubljana, ter nato ob vzhodni strani objekta (št. stavbe 1234) na naslovu C., Ljubljana, to je parcelna št. 1111/5 k. o. X (ID ...), do konca navedene parcele na severni strani.

3. Za potrebe v točki I. izreka te sodbe navedenih nepremičnin, v solasti tožeče stranke, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje po poti, nepremičninah iz točke II. te sodbe, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 2222/4 k. o. X, ki je last tožene stranke.

4. Toženi stranki se prepoveduje poseganje v služnostno pravico, opisano v točki II. in III. izreka te sodbe.“ - v VI. in VII. točki izreka (v odločitvi o nasprotni tožbi in stroškovni odločitvi) razveljavi ter v tem delu in zaradi odločitve o podrednem tožbenem zahtevku vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta tožnika solastnika vsak do ½ dvosobnega stanovanja s površino cca. 55 m2, ki se nahaja na severovzhodni strani I. nadstropja zgradbe št. 1234 na naslovu ... parcelna št. 1111/5 k. o. X (ID ...), ter solastnika skupnih prostorov, naprav in delov stavbe, solastnika vsak do ½ zidane betonske garaže (št. stavbe 5678) in montažne garaže, ki stojita na vzhodni strani parcele št. 2222/4 k. o. X in dveh lesenih drvarnic, ki se nahajata na severni strani parcele št. 2222/4 k. o. X (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da tožnikoma oziroma vsakokratnemu lastniku nepremičnin iz I. točke izreka sodbe pripada služnostna pravica poti za hojo in vožnjo v širini 5 metrov, ki poteka po parcelni št. 2222/4 k. o. X, od vhoda na dvorišče na južni strani navedene parcele do objekta (št. stavbe 1234) na naslovu C., Ljubljana, ter nato ob vzhodni strani objekta (št. stavbe 1234) na naslovu ..., to je parcelna št. 1111/5 k. o. X (ID ...), do konca navedene parcele na severni strani; toženi stranki pa je prepovedalo poseganje v služnostno pravico (II., III. in IV. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (V. točka izreka), zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na izpraznitev stanovanja in izročitev v posest ter plačilo 5.200,00 EUR (VI. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroški v višini 4.810,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (VII. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v I., II., III. in IV. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ugodi pa zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom. Meni, da veljavno pravo ne dopušča, da bi se ugotavljala lastninska pravica na stanovanju, garaži ali drvarnici, saj gre zgolj za sestavine nepremičnine, ki ne morejo biti samostojni predmet stvarnih pravic. Tudi stvarna služnost ne more obstajati v korist vsakokratnega lastnika sestavine stvari, temveč zgolj lastnika gospodujoče nepremičnine, iz opisa služnosti pa tudi ni mogoče razbrati, kje naj bi sploh potekala. Zahtevek tožnikov tako ni v skladu z materialnim pravom in je že zaradi tega neutemeljen. Nadalje je sodišče nekorektno navajalo, da naj bi toženka trdila, da je postala lastnica nepremičnin dne 1. 5. 1998, saj je glede nepremičnine parc. št. 1111/5 k. o. 0000 – X jasno navajala, da je postala njena lastnica dne 22. 11. 2006, zgolj glede nepremičnine parc. št. 2222/4 k. o. 0000 – X pa dopuščala možnost, da je postala lastnica že 1. 5. 1998. Poudarjala je, da je priposestvovanje nekoč družbene lastnine mogoče le tedaj, ko pride do pomanjkljivega poslovnega razpolaganja šele po tem, ko je nepremičnina že prešla v zasebno lastnino in začne priposestvovalna doba teči v trenutku sklenitve listine. V teoriji in praksi ni sporno, da je moral tako po Občnem državljanskem zakoniku, Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, kot tudi po Stvarnopravnem zakoniku za priposestvovanje (oz. dobro vero) obstajati pravni naslov, ki lahko pripelje do pridobitve lastninske pravice (prodaja, menjava, darilo, razdružitev solastnine). Tožnika nimata nobenega pravnega naslova, na podlagi katerega bi lahko bila opravičeno v zmoti, da sta postala lastnika nepremičnin. Dovoljenje direktorja za izgradnjo stanovanja ni tak pravni naslov, pri čemer dovoljenje nikdar ni bilo dano v sodni spis, saj soglasja v arhivih družbe U. niso našli. Prav tako ni dokazan dogovor, da bi del nepremičnine v družbeni lastnini z vlaganji tožnikov postal njuna last, pa tudi če bi bil tak dogovor sklenjen, bi bil ničen. Tudi določil o gradnji na tujem svetu ali skupni gradnji na družbeni lastnini ni mogoče uporabiti, saj je bila solastnina na družbeni lastnini že pojmovno izključena. Ker torej tožnika nimata pravnega naslova za uporabo, dele nepremičnin uporabljata nezakonito in sta jih dolžna izprazniti in izročiti toženki. Navajala je še, da je podana absolutna bistvena kršitev postopkovnih pravil, ker sodišče tožnikov ni pozvalo, da pravilno določita vrednost spora, četudi je toženka k temu pozivala, vrednost spora je namreč kljub nizanju dodatnih zahtevkov ostala ves čas enaka.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika sta zatrjevala, da sta pridobila lastninsko pravico na vtoževanih nepremičninah na podlagi pravnega posla, pa tudi s priposestvovanjem. Iz dejanske podlage njune tožbe izhaja, da sta ob izrecnem in pisnem soglasju oziroma dovoljenju tedanjega tožnikovega delodajalca, sedaj družbe prej pa družbenopravne osebe U., med leti 1970 in 1971, v prvem nadstropju objekta na naslovu ... zgradila dvosobno stanovanje, kjer je bilo prej podstrešje v zelo slabem stanju. Menila sta, da sta s potekom časa lastninsko pravico na stanovanju, kot tudi na dveh lesenih drvarnicah in betonski ter montažni garaži, ki sta ju ravno tako z dovoljenjem sama postavila oziroma sezidala, pridobila na podlagi priposestvovanja, saj sta ves čas menila, da so te nepremičnine njuna last. Dovoljenje za izgradnjo štejeta za veljaven pravni naslov za priposestvovanje lastninske pravice.

6. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta tožnika za izgradnjo stanovanja imela soglasje oziroma dovoljenje tedanjega direktorja družbe U. O tem je namreč poleg tožnikov izpovedalo več prič, ugotovitev pa izhaja tudi iz notarsko overjene izjave takratnega direktorja družbe U. F. F. Iz njihove izpovedi izhaja, da takratna družbenopravna oseba U. svojim delavcem ni mogla zagotoviti t.i. kadrovskih stanovanj, zato so stanovanjske probleme svojih delavcev, med drugim tudi stanovanjski problem tožnikov, reševali tako, da so jim v objektu, kjer je imela omenjena pravna oseba sicer delavnice (brusilnico), dovolili zgraditi stanovanja. Poleg tožeče stranke sta si na ta način v navedenem poslovnem objektu stanovanjsko vprašanje rešila še dva delavca.

7. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da takšno dovoljenje ni predstavljalo pravnega naslova, na podlagi katerega bi tožnika lahko upravičeno štela, da sta na zgrajenem stanovanju pridobila lastninsko pravico. Tožnika v postopku nista zatrjevala, da bi z družbo (takrat družbeno pravno osebo) U. sklenila kakšno od pogodb o prenosu lastninske pravice, kot tudi ne, da bi bilo z omenjeno družbo dogovorjeno, da bo imel njun vložek v nepremičnino stvarnopravne posledice ter bosta z izgradnjo stanovanja, garaž in lop na teh delih nepremičnine pridobila lastninsko pravico. To pa tudi ne bi bilo mogoče. Omenjeno dovoljenje za izdelavo stanovanja je namreč treba presojati v kontekstu takratnih družbenih razmer oziroma ureditve lastninsko pravnih razmerij.

8. Kot je bilo navedeno, sta tožnika stanovanje in lopi zgradila v letih 1970 ter 1971, betonsko in montažno garažo pa v letu 1976, oziroma v času, ko sta bili obe nepremičnini, na katerih stoji stavba z obravnavanim stanovanjem, garaži in leseni lopi, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in kar med strankama ni bilo sporno, v družbeni lastnini. V tedanjem družbenem sistemu je imela družbena lastnina poseben položaj in je uživala posebno varstvo države. Pri družbeni lastnini ni šlo za lastninsko pravico. Družbena lastnina je bila nasprotje individualni lastnini, ki je izražena v lastninski pravici.(2) Razpolaganje kot eno od upravičenj družbene lastnine ni bilo enako razpolaganju, ki izvira iz lastninske pravice in je bilo možno le v mejah zakonov. Ker družbena lastnina ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč vsej družbi, je bil med družbeno pravnimi subjekti mogoč le prenos pravice uporabe na nepremičninah. Občanom, društvom in drugim civilnim pravnim osebam pa so se smele prodati stavbe ali njihovi posamezni deli samo na javni dražbi, sicer je bila pogodba nična, razen če je šlo za prvo prodajo nenaseljene stavbe ali njenega dela. Neodplačen prenos nepremičnin iz družbene v zasebno lastnino pa je bil sploh prepovedan.(3) Za družbeno lastnino ni bilo mogoče uporabljati institutov klasičnega stvarnega prava. Pri družbeni lastnini zato pravila stvarnega prava o originarni pridobitvi lastninske pravice niso prišla v poštev. Družbena lastnina ni dopuščala pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem. Slednje je veljalo že od samega nastanka družbene lastnine, torej že v času uporabe pravnih pravil ODZ, nato pa je bila prepoved izrecno povzeta še v določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (29. člen).(4) Vse navedene omejitve so veljale vse do trenutka pretvorbe lastninske oblike. Do tedaj, ko je bila olastninjena z relevantnim predpisom, je za vsako nepremičnino v družbeni lastnini veljal pravni režim družbene lastnine in s tem tudi določba 29. člena ZTLR o prepovedi njenega priposestvovanja.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v obravnavanem primeru začela teči priposestvovalna doba po prehodu navedenih nepremičnin iz družbene v zasebno lastnino, pri čemer je sodišče prve stopnje kot trenutek prehoda štelo čas, ko je postala pravnomočna odločba Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (14.6.1996), ko premoženje prej družbeno pravne osebe U., ki se je preoblikovala v družbo z omejeno odgovornostjo, ni imelo več statusa družbene lastnine ali pa 1.5.1998 (dan začetka veljavnosti Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO)), ki ga po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča toženka zatrjuje kot trenutek ex lege lastninjenja obravnavanih nepremičnin. Obema je skupno, da bi priposestvovalna doba pričela teči v času veljave ZTRL ter se iztekla v času veljave SPZ, ki je pričel veljati 1. 1. 2003. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta tožnika postala lastnika nepremičnin s potekom desetletne priposestvovalne dobe. Tak zaključek je materialnopravno napačen.

10. Sam pretek časa je le ena od predpostavk pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem. Potrebni sta še dve, in sicer lastniška posest in dobra vera. Priposestvovalna doba zato začne teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v dobroverno lastniško posest. ZTLR je kot kvalificirano posest za priposestvovanje v desetletnem roku določal zakonito in dobroverno posest, torej posest ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ni bila pridobljena na nepristen način (vi, clam, precario). Pri tem ni zadostoval pravni naslov, ki je dajal zgolj pravico do uporabe stvari, ampak je moral biti takšen, da se na njegovi podlagi lahko pridobi lastninska pravica. Zahteva po pravnem naslovu je obsežena tudi v določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Glede na defenicijo dobroverne lastniške posesti (27. in 28. člen SPZ) je izključeno, da bi bil posestnik, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest, lahko dobroveren.(5) Družbeno pravna oseba U. tožnikoma ni dal pravnega naslova, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice (tožnika ga navsezadnje tudi nista zatrjevala). Kot je bilo navedeno, takšnega naslova glede na takratno družbenolastninsko ureditev in okoliščine konkretnega primera tudi nista mogla pridobiti. Pritrditi je zato treba pritožbenemu stališču, da priposestvovalna doba sploh ni mogla začeti teči. Teči bi začela, če bi tožnika po lastninjenju obravnavanih nepremičnin pridobila na njih lastniško posest. Tega pa nista zatrjevala.

11. Tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice tožnikov na navedenih nepremičninah ni utemeljen. Ker je tako, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb v tej smeri ni opredeljevalo. Glede na različna stališča pravdnih strank in sodišča glede trenutka olastninjenja obravnavanih nepremičnin in čeprav ta glede na navedene razloge ni pravno odločilen, pa ni odveč opozoriti, da bi ugotovljene dejanske okoliščine kazale, da je do lastninjenja stanovanja, ki je vendarle osrednji predmet tega spora, prišlo že z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (19.10.1991).(6) Med pravdnima strankama namreč ni spora, da so prostori v zgradbi na obravnavani nepremičnini predstavljali stanovanje. V času njegove izdelave so v celoti ustrezali definiciji stanovanja po 8. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR-66).(7) V 9. členu navedenega zakona je bilo določeno, da se njegove določbe uporabljajo tudi za stanovanja v poslovnih stavbah, kar je bila v obravnavanem primeru stavba, v kateri je bilo zgrajeno stanovanje tožnikov. Tudi takratna sodna praksa je presojala primere, kot je obravnavani.(8) Tožnika na prostorih v zgradbi, na kateri je imela pravico uporabe družbeno pravna oseba U. in sta jih adaptirala v stanovanje nista mogla pridobiti lastninske pravice, pridobila pa sta stanovanjsko pravico. Ta je predstavljala pravni naslov za njuno uporabo stanovanja. Po 112. členu SZ so pravne osebe, ki so imele pravico uporabe na družbenih stanovanjih postale z dnem uveljavitve SZ lastnice teh stanovanj in v skladu z določilom 115. člena SZ zavezanke v postopkih za denacionalizacijo.(9) To hkrati pomeni, da bi tožnika pridobila pravico do privatizacije stanovanja po 117. člena SZ in v roku iz prvega odstavka 123. člena SZ ali pa pravico do sklenitve najemne pogodbe. Očitno pa nobene od navedenih pravic nista uveljavljala.

12. Tožnika nista dokazala obstoja lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah, posledično je zato neutemeljen tudi zahtevek na ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti, ki jo lahko priposestvuje le lastnik gospodujoče nepremičnine. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi pete alinee 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v I. – IV. točki spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na stanovanju, garažah in lopah ter ugotovitev obstoja stvarne služnosti v korist navedenih nepremičnin, zavrnilo.

13. Sodišče prve stopnje je zaradi ugoditve zahtevku na ugotovitev lastninske pravice štelo, da imata tožnika za uporabo nepremičnin veljaven pravni naslov, posledično pa je zahtevek po nasprotni tožbi na izpraznitev nepremičnin in njihovo izročitev v posest ter plačilo uporabnine zavrnilo kot neutemeljenega, medtem ko o podrednem zahtevku na ugotovitev služnosti stanovanja in užitka ter na plačilo zneska iz naslova neupravičene obogatitve, ni odločalo. Tožnika v podrednem zahtevku meddrugim uveljavljata drug pravni naslov za uporabo stanovanja. Neodločanje o podrednem zahtevku je zato pogojevalo razveljavitev odločitve o nasprotni tožbi. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v točkah VI. in VII. izreka razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. člen ZPP) in hkrati v odločitev še o podrednem tožbenem zahtevku. Sodišče ni sledilo predlogu pritožnice, da bi se glavna obravnava opravila pred spremenjenim senatom, saj zmotna uporaba materialnega prava še ne pomeni pristranskega delovanja sodnika, kot to zmotno meni pritožnica.

14. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, da je sodišče obravnavalo nepopolno tožbo, ker ni bila navedena vrednost spornega predmeta, ni utemeljen. Pritožničina graja se nanaša na naknadno postavljen podredni zahtevek, ki ga sodišče zaradi ugoditve primarno postavljenemu zahtevku ni obravnavalo. Tožnika pa sta označila vrednost tudi tega zahtevka, in sicer na 95.000,00 EUR s pripravljalno vlogo z dne 13.5.2015. 15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Alojz Finžgar, Lastninska razmerja v Jugoslaviji, Ljubljana 1968, str. 20 – 21. Op. št. (3): Matija Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, PB 1/2011, str 122. Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 6/1980 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZTLR.

Op. št. (5): Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str.265. Op. št. (6): SZ, Uradni list RS, št. 18/91-I. Op. št. (7): Uradni list SFRJ, št. 11/66. Op. št. (8): Primerjaj v Ude, Zakon o stanovanjskih razmerjih s komentarjem, ČGP DELO 1974, str. 19 .

Op. št. (9): To bi pomenilo, da je toženka postala lastnica stanovanja na podlagi sodne poravnave z družbo U., d.o.o. z dne 15.11.2011 in ne na podlagi določb ZZLPPO).