Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v opisanih okoliščinah (zaradi hitrega, eksplozivnega teka v popolni temi, pri čemer zaradi zasledovanja storilca kaznivega dejanja pozornosti ni mogel usmeriti v podlago) delo tožnika-policista nevarno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je zahteval povrnitev škode, ki jo je utrpel, ko se je 16. 12. 2014 kot policist telesno poškodoval med delom. Navedel je, da je ponoči tekel za bežečim storilcem kaznivega dejanja po neosvetljeni zelenici in se spotaknil čez jekleno žico, napeljano ob stanovanjskem bloku v višini okoli 60 cm od tal. Tožbo je vložil zoper zavarovalnico, s katero je imel njegov delodajalec sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo (965. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in 179. člen Zakona o delovnih razmerjih-1).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da ravnanja policista ni mogoče šteti za nevarno dejavnost v smislu 150. člena OZ. Ugotovilo je, da je sicer res možnost nastanka poškodb pri eksplozivnem teku v danih okoliščinah (zasledovanje osumljenca ponoči v temi) večja, vendar gre v konkretnem primeru za izurjenega in izkušenega policista s štiriletnim delom pri policiji, zato naj bi bil kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek poškodb pri njem višji. Tožnik naj bi kot izkušen in izurjen policist v neposredni bližini stanovanjskih blokov lahko pričakoval ovire in bi tek lahko prilagodil tem okoliščinam in poskrbel za lastno varnost. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Poudarilo je, da je kriterij nevarnosti pri presoji objektivne odgovornosti pri policistih višji kot pri občanih, saj so policisti posebej izurjeni za ukrepanje v posebnih situacijah, ko opravljajo službena opravila. Pri tem ni odločilno, kako pogosto (redno) se sicer srečujejo s slednjem oz. lovljenjem osumljencev kaznivih dejanj v nočnih razmerah med stanovanjskimi bloki. Sodišče je izpostavilo, da se je tožnik poškodoval neposredno za tem, ko sta s sodelavcem stekla za pobeglim osumljencem, že po desetih do petnajstih metrih teka v temi. Po oceni sodišča druge stopnje takšne okoliščine ne utemeljujejo zaključka o nevarni dejavnosti.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 253/2017 z dne 16. 11. 2017 dopustilo tožnikovo revizijo glede vprašanja ali hiter in eksploziven tek policista, ki lovi in je osredotočen na bežečo osebo, ob prisotnosti ovir med lovljenjem, pomeni dejavnost s povečano nevarnostjo.

**Povzetek revizijskih navedb**

5. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni ali vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opozarja, da se višje sodišče sklicuje na neprimerljivo zadevo II Ips 206/2011, v kateri se je policist poškodoval pri spremljanju osebe do intervencijskega vozila, pri čemer se ta oseba ni ne aktivno ne pasivno upirala. Sodišču druge stopnje očita odstop od sodne prakse višjih sodišč, in sicer od zadev VSK I Cp 622/2006, VSL II Cp 491/2009, VSL II Cp 3446/2013, VSM I Cp 454/2014 in II Cp 2663/2016. Kot bistveno navaja, da je njegovo delo policista v okoliščinah konkretnega primera (zmanjšana vidljivost, nočni čas, obstoj ovir, nujnost ukrepanja, nevarnost) pomenilo nevarno dejavnost, nižji sodišči pa sta kot relevantno okoliščino napačno šteli njegovo izkušenost. Če bi sledili njuni presoji, bi morali policisti za storilcem kaznivega dejanja iti kvečjemu peš ali s pospešeno hojo ter si osvetljevati pot, s čimer bi poskrbeli za lastno varnost. Tožnik še dodaja, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do Kataloga standardnih policijskih postopkov, kjer je že sam delodajalec takšne postopke predelil kot nevarne. Meni, da izpodbijana sodba pošilja policistom napačno sporočilo, naj ne lovijo storilcev kaznivih dejanj, saj bodo v primeru nastanka poškodbe morali sami nositi odgovornost za nastalo škodo.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

**Dejanske okoliščine primera**

7. Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah, na katere je Vrhovno sodišče pri presoji vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - tožnik je bil skupaj s policistom A. ob 3.49 napoten na kraj, kjer je oseba vlamljala v vozilo; s policijskim vozilom sta se približala, ko ju je osumljenec opazil in začel bežati; - tožnik je eksplozivno stekel za njim; tekel je v popolni temi; po 10 do 15 metrih teka po travniški površini v neposredni bližini vhoda v blok je zadel ob jekleno žico, napeljano na višini 60 cm od tal (ki je nista opazila ne tožnik ne policist A.), padel in se poškodoval; - v policijski intervenciji sta v začetni fazi, v kateri je prišlo do padca tožnika, sodelovala dva policista, tako da uspeh akcije ni bil odvisen samo od tožnika in njegovih ravnanj; - dejstvo, da je osumljeni kasneje zamahoval s kladivom, ni v ničemer vplivalo na padec tožnika, ki se je zgodil pred tem.

**Odločitev o reviziji**

8. Revizija je utemeljena.

9. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 10. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

11. O nevarni dejavnosti pri delu policista govorimo, kadar ta opravlja delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Pravilno je sicer stališče izpodbijane sodbe, da je kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode pri policistih višji kot pri občanih, ker so policisti posebej izurjeni za ukrepanje v nevarnih situacijah1. Vsako delo policistov tako samo po sebi ni nevarno. Zato je treba v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali so bile podane okoliščine, zaradi katerih je bila policistova dejavnost tako nevarna, da utemeljuje uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti.2 Prav takšne okoliščine je tožnik v obravnavani zadevi zatrjeval in dokazal. 12. Okoliščine dogodka, v katerem je moral tožnik nujno in takoj (s hitrim in eksplozivnim tekom v popolni temi) loviti bežečega storilca kaznivega dejanja, kažejo, da potek intervencije ni spadal med povsem običajne, nenevarne naloge policista. Po presoji vrhovnega sodišča je bilo v opisanih okoliščinah (zaradi hitrega, eksplozivnega teka v popolni temi, pri čemer zaradi zasledovanja storilca kaznivega dejanja pozornosti ni mogel usmeriti v podlago) delo tožnika nevarno. Tožnik se je namreč moral pri policijski intervenciji izpostaviti večjemu tveganju kot je to običajno. Objektivna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca in posledično obveznost zavarovane toženke je torej podana. Ne glede na svojo usposobljenost, tožnik v obravnavanem primeru (v popolni temi in med hitrim tekom) ni mogel videti žice, ki je bila napeljana prek zelenice.

13. Vrhovno sodišče je že v zelo primerljivi zadevi II Ips 299/2017 zapisalo, da to, da je tožnik kot izkušen policist ustrezno usposobljen za take intervencije3, na drugačno presojo ne more vplivati. Ravno zato, ker je lahko marsikatera policijska naloga nevarna, se policisti zanje (posebej) usposabljajo. Vendar to ne pomeni, da zaradi policistove usposobljenosti naloga ni nevarna, prav nasprotno. Ni dopustno sklepanje, da je policistovo delo takšno, da mora morebitno škodo vzeti v zakup. Takšno stališče bi privedlo do situacije, ko policisti ne bi bili pripravljeni zasledovati storilcev prekrškov ali kaznivih dejanj zaradi strahu, da bodo morebitno škodo nosili sami.

14. Prav tako relevantna okoliščina ni dejstvo, da je do poškodbe prišlo že v začetni fazi intervencije.4 Res se je nevarnost intervencije v kasnejši fazi še povečala (zaradi fizičnega napada osumljenca), vendar pa zgoraj omenjene okoliščine zadoščajo za zaključek, da je bilo posredovanje objektivno nevarno od samega začetka. Za odgovor na postavljeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče povzema, da hiter in eksploziven tek policista, ki lovi in je osredotočen na bežečo osebo, ob prisotnosti ovir med lovljenjem, pomeni dejavnost s povečano nevarnostjo.

15. Obravnavanega primera tako ni mogoče primerjati z zadevo II Ips 206/2011, na katero se sklicuje izpodbijana sodba. V citirani zadevi je šlo namreč za spremljanje vinjene osebe do intervencijskega vozila pri čemer ni bilo ugotovljeno, da bi iz okoliščin konkretnega primera izhajala povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic. V primerljivi zadevi II Ips 299/2017, pa je Vrhovno sodišče potrdilo odločitev sodišča druge stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki je izvirala iz intervencije s hitrim in eksplozivnim tekom policista v trdi temi po neravnem in nepoznanem terenu.

16. Sodišči prve in druge stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča glede obstoja objektivne odgovornosti nista presojali nadaljnjih navedb pravdnih strank glede morebitnega soprispevka tožnika in glede višine. Vrhovno sodišče je zato obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2011 z dne 31. 5. 2012. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 299/2017 z dne 24. 1. 2019. 3 Na kar se v svojih razlogih sklicuje sodišče prve stopnje, te pa v obrazložitev povzema tudi višje sodišče. 4 Kar kot relevantno upoštevata sodišči prve in druge stopnje.