Jedro

Gre za izbiro med delitvijo stroška po površini in delitvijo stroška glede na število uporabnikov posameznega stanovanja. Ker površina sama po sebi nima neposrednega vpliva na porabo elektrike, je tudi po presoji pritožbenega sodišča primernejši ključ delitve po številu uporabnikov. Večje število uporabnikov namreč nedvomno vpliva na porabo energije. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, delitev stroška elektrike glede na število uporabnikov posamezne enote, predvideva tudi Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb. Drži sicer, da gre pri tem za delitev stroška porabljene skupne elektrike in ne za delitev stroška porabljene elektrike v posamezni enoti, a to ne izključuje primerjave obeh položajev in posledično sklicevanje na ključ delitve, ki ga določa Pravilnik, v smislu dodatne argumentacije sprejete odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Tožnik od toženca v tem postopku zahteva plačilo sorazmernega dela plačanega stroška za elektriko po računu za mesec junij 2020. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem: I. ustavilo postopek za plačanih 35,04 EUR; II. tožencu naložilo, da tožniku v roku 8-ih dni plača še 10,95 EUR s pripadki in III. odločilo, da stroške postopka nosi toženec.

2. Zoper odločitev se pritožuje toženec. Navaja, da ni bil obveščen o dopolnitvi tožbe in ni imel možnosti, da bi se do nje opredelil, kar je bistvena kršitev postopka. Ne strinja se s tem, da se pri plačilu elektrike upošteva ključ delitve po številu oseb, ki v stanovanju bivajo. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb se nanaša na rabo elektrike v skupnih prostorih. V konkretnem primeru ne gre za to. V kolikor pa se upošteva ta pravilnik, se naj upošteva tudi določba drugega odstavka 29. člena. Ker tožnik tožencu v obdobju od novembra 2019 do konca 2020 ni prijavil nobenega stanovalca, bi moral tožnik za junij 2020 plačati celo več kot toženec. Tožnik je spomladi in tudi v juniju 2020 izvajal remonte v kletnem delu svojega stanovanja, ki jih nikoli ni prijavil. Ključ delitve 1:7 je zato popolnoma nesprejemljiv, primeren je ključ glede na površino stanovanja.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Opozarja, da toženec v pritožbi navaja nova dejstva, kar je nedopustno. Pritožba je sicer neutemeljena.

4. Toženec je v nadaljevanju odgovoril še na tožnikov odgovor na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ker je tožnik v teku postopka delno umaknil tožbo (za plačanih 35,04 EUR), je sodišče prve stopnje v tem delu postopek ustavilo. Ker pritožnik to odločitev izpodbija brez navedbe razlogov, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v obsegu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri takem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne kršitve, pravilno pa je uporabilo tudi 188. člen ZPP.

7. Pritožbeno sodišče, preden bo odgovorilo na pritožbene navedbe, pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za t. i. spor majhne vrednosti, saj vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. Za ta postopek tudi v zvezi s pritožbo veljajo posebna pravila. V zvezi s tem je (glede na vsebino tožnikove laične pritožbe) pomemben predvsem prvi odstavek 458. člena ZPP, ki določa, da je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

8. Tožencu je bila dopolnitev tožbe vročena z nadomestno vročitvijo, ki jo opredeljuje 3. in 4. odstavek 142. člena ZPP.

9. Po 3. odstavku citiranega določila se v primeru, če vročitev po 140. členu ZPP ni mogoča, osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše. Po 4. odstavku istega določila se takšna vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanje ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti.

10. V konkretnem primeru je bil, kot izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, poskus osebne izročitve pisanja tožencu dne 18. 12. 2020 neuspešen, zato mu je bilo tega dne v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se sodno pisanje nahaja in rok 15 dni v katerem ga mora dvigniti. Ker toženec pisanja ni dvignil, je z iztekom petnajstega dne, to je 2. 1. 2021, na podlagi 4. odst. 142. člena ZPP nastopila fikcija vročitve.1 Ne glede na to pa 8-dnevni rok za vložitev pripravljalne vloge, zaradi razglašene epidemije in s tem povezanih ukrepov, ni začel teči že 3. 1 2021, ampak šele 1. 2. 2021.2 Iztekel se je 9. 2. 2021. V tem času toženec na dopolnjeno tožbo ni odgovoril. Očitek, da mu sodišče ni dalo možnosti, da se do tožnikovih navedb opredeli, je zato neutemeljen.

11. S tem, ko pritožnik v pritožbi trdi, da tožnik tožencu ni prijavil nobenega stanovalca in da je v kletnem delu izvajal obnovitvena dela, sodišču prve stopnje smiselno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To pa je, kot je bilo že pojasnjeno, v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog. Na pritožbene navedbe v tej smeri zato pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj to ni potrebno.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, kot bistveno izhaja, da je tožnik v večstanovanjski hiši na naslovu N., lastnik stanovanja površine 89,24 m2, toženec pa stanovanja površine 133,88 m2; da imata stanovanji skupen elektro priključek; da je tožnik za mesec junij 2020 s strani dobavitelja prejel in 16. 7. 2020 v celoti plačal račun za elektriko v višini 52,56 EUR; da je toženca istega dne pozval, da plača sorazmerni del tega stroška; in da je v tožnikovem stanovanju v spornem obdobju občasno bival prijatelj, v stanovanju toženca pa je živelo sedem oseb, občasno pa tudi toženec.

13. Ob upoštevanju povzetih ugotovitev je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan nositi 7/8 stroška za elektriko. Ta strošek sta pravdni stranki dolžni plačati zato, ker energijo koristita in zato na vsakega od njiju odpade del, ki odraža dejansko porabo. Ker v svojih stanovanjih nimata nameščenih naprav, ki bi dejansko porabo merile (odštevalni števec), je treba za porazdelitev tega stroška uporabiti primeren ključ delitve, ki bo porabo kar najbolj odrazil. V izpodbijani sodbi, razen ugotovitve o površini enega in drugega stanovanja in o številu uporabnikov, ni drugih podatkov, ki bi lahko bili relevantni za presojo najbolj primernega ključa delitve. Posledično gre zato le za izbiro med delitvijo stroška po površini in delitvijo stroška glede na število uporabnikov posameznega stanovanja. Ker površina sama po sebi nima neposrednega vpliva na porabo elektrike,3 je tudi po presoji pritožbenega sodišča primernejši ključ delitve po številu uporabnikov. Večje število uporabnikov namreč nedvomno vpliva na porabo energije. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, delitev stroška elektrike glede na število uporabnikov posamezne enote, predvideva tudi Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik). Drži sicer, da gre pri tem za delitev stroška porabljene skupne elektrike in ne za delitev stroška porabljene elektrike v posamezni enoti, a to ne izključuje primerjave obeh položajev in posledično sklicevanje na ključ delitve, ki ga določa Pravilnik, v smislu dodatne argumentacije sprejete odločitve.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP ter druge točke 365. člena ZPP potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

15. Ker toženec in tožnik pritožbenih stroškov nista priglasila, o tem pritožbeno sodišče ni odločalo.

1 O tem, kdaj nastopi fikcija vročitve, je stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 393/2010, II Ips 89/2012 in načelnem pravnem mnenju občne seje VS RS dne 14. 1. 2015 (objava: Pravna mnenja 1/2015, stran 7). 2 Glej Odredbo o spremembi in dopolnitvi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije, UL RS, št. 2 z dne 7. 1. 2021 in Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije, UL RS, št. 12 z dne 28. 1. 2021. 3 Ugotovitev, ki bi morda narekovale drugačen zaključek, pa v sodbi ni.