Jedro

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da točka tretjič spornega dednega dogovora vključuje vse v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, saj iz dednega dogovora ne izhaja, da so določene obveznice že bile razdeljene in da kot take niso predmet odstopa.

Izrek

1. Pritožba K.P. se zavrže. 2. Pritožba dedičev A.F.K., B.K., I.K. se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. M.J. sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine ter njeno vrednost v skladu z dogovorom dedičev ocenilo na 121.996,00 EUR. Kot dediča je na podlagi dednih dogovorov, podanih pri notarki E.S.T., dednega dogovora S.B. in A.A. na zapuščinski obravnavi ter dednih izjav dedičev A.A. in N.C., podanih v zapuščinskem postopku, določilo M.J., in sicer do celote premoženja, navedenega v 6. alineji prve točke A izreka (146.400,72 DEM odškodnine v obliki obveznic SOD, d. d.) in do 2/3 premoženja navedenega v prvi do peti alineji prve točke A izreka (95.444,00 DEM, 33.317,77 USD, 6.591,77 USD, 885,00 USD in 626,58 USD odškodnine v obliki obveznic SOD, odmerjenih na podlagi različnih odločb Upravne enote Ljubljana). Glede ostalega premoženja je kot dedinjo razglasilo S.B., in sicer do 1/3 zapuščine premoženja, navedenega v prvi do peti alineji prve točke A izreka. V skladu z dednim dogovorom je M.J. naložilo tudi izplačilo zneska 7.500,00 EUR v korist S.B. 2. Zoper navedeni sklep se pritožujejo dediči pokojnega J.K., in sicer A.F.K., I.K. in B.K. ter K.P., hčerka dedinje S.A.B. Predlagajo, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zapuščina v delu od prve do pete alineje prve točke A izreka namesto odmerjene znaša: po prvi alineji le še 63.629,33 DEM, po drugi alineji 22.211,85 USD, po tretji alineji 4.394,51 USD, po četrti alineji 590,00 USD in po peti alineji 417,72 USD, kar znaša skupaj 59.035,00 EUR, podrejeno pa, da odškodninske obveznice od 1. do 5. alineje sklepa o dedovanju podedujejo oni do 1/3, M.J. do 1/3, namesto S.A.B. pa zadnjo tretjino in dogovorjen znesek 7.500,00 EUR deduje hčerka K.P., saj naj bi ji mati z dogovorom z dne 15. 6. 2000 odstopila svoj dedni delež. Menijo, da je sodišče pri izdaji sklepa spregledalo, da se je dedič J.K. v dednem dogovoru, sklenjenem pri notarki E.S.T. odpovedal le dedovanju preostanka odškodnine v obliki obveznic SOD, ki so še ostale na razpolago za dedovanje. Gre za 993 obveznic SOD, saj mu je bilo 496 obveznic že izplačanih. Poudarjajo, da se je pokojni J.K. odpovedal dedovanju preostalih odškodnin, ki še niso bile izplačane, saj je že prejel tretjino odškodnine v obveznicah. Dodajajo, da je tudi iz ocene vrednosti celotne zapuščine, ki jo je napravilo sodišče, razvidno, da je sodišče odštelo obveznice, ki jih je pokojni J.K. že dobil. Menijo, da bi sodišče moralo odločiti tudi o zahtevi za dedovanje dodatne zapuščine, ki obsega najemnino za oddajanje nepremičnin, ki jih je M.J. od družbe S., d.d. za obdobje desetih let. K.P. se v pritožbi sklicuje na dogovor z dne 15. 6. 2000, s katerim ji je mati S.B. odstopila svoj dedni delež. Predlaga, da se ji zato dodeli dedni delež matere.

3. Na pritožbo je odgovoril dedič M.J. in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba dedičev A.F.K., B.K., I.K. ni utemeljena, pritožba K.P. pa ni dovoljena.

5. Četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. K.P. nima pravice do pritožbe, saj ni dedinja pokojnega F.E.U. Sodišče prve stopnje je namreč kot dedinjo določilo S.A.B., ki je še živa, fotokopija dogovora z dne 15. 6. 2000, ki jo je pritožnica v spis vložila dne 27. 8. 2014 pa ne predstavlja izjave o odpovedi dedovanju v imenu S.B., ki bi pritožnici (kot hčerki dedinje) omogočila dedovanje zapustnikovega premoženja. Sodišče je tako pravilno zapisalo, da gre zgolj za izjavo o odstopu dednega deleža, ki je bila preklicana s kasnejšimi dednimi dogovori med S.B. in M.J. Pritožnica tako tekom zapuščinskega postopka ni postala dedinja S.B. oziroma njena pravna naslednica, zato si ne more lastiti njenih procesnih in materialnih pravic v tem postopku, kar hkrati pomeni, da ni upravičena dedovati po zapustniku. Njeno pritožbo je bilo zato v skladu prvim odstavkom 351. člena ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) potrebno zavreči. 6. Predmet konkretnega zapuščinskega postopka je dedovanje dodatnega premoženja, ki je bilo zapustniku vrnjeno v denacionalizacijskem postopku na podlagi odločb upravnih organov. Pri določitvi obsega zapuščine in dedičev je sodišče poleg določb Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) upoštevalo tudi dedne dogovore, ki so jih pred uvedbo dedovanja dediči sklenili v notarskem zapisu pri notarki E.S.T., med drugim tudi dedni dogovor, ki sta ga 19. 5. 2009 sklenila dediča J.K. in M.J. (priloga A19). V tretji točki dednega dogovora sta stranki pogodbe navedli, katero premoženje je predmet odstopa, pri čemer se je tekom zapuščinskega postopka izkazalo kot sporno, ali se odstopljeni dedni delež nanaša tudi na premoženje zapustnika, ki je v izpodbijanem sklepu o dedovanju navedeno v prvi do peti alineji prve točke A izreka. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravil o razlagi pogodb (82. do 84. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) zaključilo, da sporni dedni dogovor zajema tudi odškodnine v obveznicah, in sicer v točki tretjič dednega dogovora pod tretjo alinejo (vsebuje premoženje iz 6 alineje izreka prve točke A sklepa o dedovanju, kar je med dediči nesporno), pod šesto alinejo (vsebuje premoženje iz prve alineje izreka prve točke A) in pod sedmo alinejo (vsebuje premoženje, navedeno od druge do pete alineje izreka prve točke A).

7. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da točka tretjič spornega dednega dogovora vključuje vse v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, tako tisto, o katerim je že bilo odločeno s pravnomočnimi odločbami v letu 2006 (alineje ena do pet izreka pod točko I), kot tudi bodoče, o katerem je v času podpisa dogovora še tekel postopek denacionalizacije (alineja šest prve točke A izreka izpodbijanega sklepa), pri čemer premoženje do sklenitve sporazuma v nobenem primeru še ni bilo predmet dedovanja. Na slednje kaže zlasti ugotovljeno dejstvo, da pokojni J.K. kljub predčasnemu (in nezakonitemu) prejemu 496 obveznic SOD, slednjega ni zapisal v dedni dogovor, temveč se je dogovor izrecno nanašal tudi na denacionalizacijske postopke, na podlagi katerih je zapustniku pripadla odškodnina prav v obliki navedenih obveznic. Pri sklepanju dogovora svojega pogodbenika tudi ni seznanil z dejstvom, da je določen del obveznic že izplačan, zato je M.J. upravičeno mislil, da se mu odstopa zakoniti dedni delež v celoti (dediči so o nezakonitem dejanju skrbnika premoženja izvedeli šele v predmetnem zapuščinskem postopku). Sodišče prve stopnje se je pri razlagi dednega dogovora tudi pravilno sklicevalo na obličnost sklenjenega posla (dedni dogovor je sklenjen v notarskem zapisu) in na dejstvo, da je J.K. pogodbo podpisal kljub opozorilom notarke, navedenih na 5. strani notarskega zapisa. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna. Ker se zahtevek pritožnikov z dne 22. 3. 2016 (list. št. 113) nanaša na premoženje, ki ni predmet zapuščine (najemnine iz oddajanja nepremičnin zapustnika) 2. člen ZD, ga ni mogoče uveljavljati v zapuščinskem postopku, temveč na podlagi obligacijskih zahtevkov v pravdnem postopku, o čemer se je zapuščinsko sodišča že izreklo (primerjaj zapisnik z dne 25. 3. 2016, list. št. 114). Pritožbeni očitki so zato neutemeljeni tudi v tem delu.

8. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbeno sodišče pritožbo dedičev kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o dedovanju (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9. Odločitev o priglašenih stroških za sestavo odgovora na pritožbo temelji na določbi prvega odstavka 174. člena ZD, po kateri vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med zapuščinskim postopkom.