Jedro

Po določbi 9. točke 249. člena ZUP 1986, na podlagi katere je predlagatelj predlog za obnovo postopka utemeljeval, lahko predlaga obnovo postopka oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, pa ji ta možnost ni bila dana. Oceniti je potrebno, ali je verjetno izkazano (določba 1. odstavka 256. člena ZUP 1986), da gre pri predlagatelju obnove postopka za osebo, ki bi morala biti udeležena v postopku, katerega obnovo zahteva kot stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 4.5.2005 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v 1. točki zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote Škofja Loka z dne 2.2.2005 ter v 2. točki zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnila. Prvostopni organ je z navedenim sklepom ugodil predlogu A.A. za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo z dne 3.2.1994. Tožena stranka je navedla, da je A.A. dne 11.8.1995 vložil pritožbo zoper denacionalizacijsko odločbo z dne 3.2.1994, s katero so bile upravičenki M.M. vrnjene parc. št. 10, 26 in 16, vse k.o. ... V pritožbi je navedel, da je dokupil del parcele št. 22 od D.D., ta pa je to parcelo kupila od bivše lastnice V.S. Parcela je nastala iz parcele 26 k.o. ..., ki je vrnjena M.M. z denacionalizacijsko odločbo. V postopku ni sodeloval kot stranka. Bivši lastnici je bil vrnjen del njegovega zemljišča. Prvostopni organ je štel pritožbo kot predlog za obnovo postopka na podlagi 9. točke 249. člena ZUP 1986. Tožena stranka je ocenila odločitev prvostopnega organa kot pravilno. V denacionalizacijskem postopku so kot stranke sodelovale le M.M. kot upravičenka in občina Škofja Loka kot zavezanka. Imenovani je izkazal svoj pravni interes za obnovo postopka s tem, da je on lastnik dela vrnjenega zemljišča, ki ga je dobil od D.D., oziroma njen soprog pa na podlagi darilne pogodbe od V.S. Predložil je prodajno pogodbo, historični zemljiškoknjižni izpisek in odločbo SO Škofja Loka.

Sodišče prve stopnje je zavzelo drugačno stališče. Presodilo je, da A.A. kot predlagatelj obnove ni izkazal pravnega interesa za obnovo denacionalizacijskega postopka. Zato je zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in postopkovnih kršitev odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek.

A.A. se v pritožbi sklicuje na kupoprodajno pogodbo z dne 10.1.1951, ki sta jo sklenila V.S. in D.D., na odločbo ObLO Škofja Loka z dne 17.8.1959 in odločbo z dne 30.9.1964, na dogovor z dne 9.7.1993 in izvedensko mnenje sodne izvedenke U.P. z dne 4.6.1998. Zatrjuje, da je bila parcela 26 neopravičeno vrnjena v postopku denacionalizacije M.M. Predlaga zavrnitev izpodbijane sodbe in odločitev, da se navedena parcela vrne D.D., na tej podlagi pa bo vknjižil lastninsko pravico na svoje ime.

Denacionalizacijska upravičenka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. A.A. v postopku obnove ni dokazal svoje legitimacije kot upravičene osebe za obnovo postopka. Poleg tega spreminja svoja zatrjevanja. Prej je trdil, da je on lastnik zemljišča parc. št. 26 k.o. ..., sedaj pa trdi, da je to tretja oseba D.D. Predlaga, da se pritožba zavrne. Zahteva stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu je sporna legitimacija vlagatelja A.A. kot upravičene osebe za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo o denacionalizaciji Sekretariata za družbeni razvoj Občine Škofja Loka z dne 3.2.1994. Po določbi 9. točke 249. člena ZUP 1986, na podlagi katere je predlagatelj predlog za obnovo postopka utemeljeval, lahko predlaga obnovo postopka oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, pa ji ta možnost ni bila dana. Oceniti je potrebno, ali je verjetno izkazano (določba 1. odstavka 256. člena ZUP 1986), da gre pri predlagatelju obnove postopka za osebo, ki bi morala biti udeležena v postopku, katerega obnovo zahteva kot stranka.

Kot to pravilno povzema izpodbijana sodba je A.A. v predlogu za obnovo postopka navajal, da je leta 1974 kupil zemljišče, ki je danes označeno kot parc. št. 26 k.o. ... od D.D. Svoj pravni interes je utemeljil z lastninsko pravico na parceli, ki je bila v denacionalizaciji vrnjena v last in posest M.M. Predložil je kupoprodajno pogodbo, sklenjeno leta 1951, med V.H. in D.D., odločbo z dne 21. maja 1951, iz katere je razvidno, da se na delu parcele 110 - travnik v izmeri 564 m2 vknjiži lastninska pravica na D.D., delilni izkaz iz leta 1951, odločbo o nacionalizaciji z dne 30.9.1964, iz katere izhaja, da je bilo z odločbo z dne 18.7.1961 nacionalizirano zemljišče M.M. in A.D. ter da se jima nacionalizirano zemljišče izroči v brezplačno uživanje v smislu 38. in 39. člena Zakona o nacionalizaciji, potrdilo z dne 18.12.1961, iz katerega izhaja, da je gradbeno zemljišče, ki je bilo dodeljeno Tovarni Š., parcelna št. 11 k.o. ... v izmeri 1178 m2, sestavljeno iz delov parcel 11 v izmeri 1036 m2 in dela parcele 15 v izmeri 142 m2 ter skice parcele 15. Navedena dokazila pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dovoljujejo ocene, kot sta jo naredila prvostopni organ in tožena stranka, da je predlagatelj obnove izkazal, da je lastnik oziroma uporabnik parcelne številke 26 k.o. ..., ki v naravi predstavlja pot. Nobena od listin ni pravni naslov, ki bi izkazoval prehod lastništva od pokojnega A.D. na D.D., od katere naj bi A.A. kupil sporno parcelo. Ne predstavljajo niti pravni naslov, iz katerega bi bilo razvidno, da je kupil parcelo od D.D. (zemljiškoknjižni sklep, kupoprodajna pogodba ali drug pravni posel). Tožeča stranka je zato v tožbi utemeljeno zatrjevala, da predložene listine ne izkazujejo lastništva A.A. na sporni parceli in da z njimi ni izkazal pravnega interesa za obnovo denacionalizacijskega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stranko in sodiščem prve stopnje, da je samo zatrjevanje, da je lastnik parcele 26, premalo. Pravilno sodišče prve stopnje navaja, da je iz kupne pogodbe z dne 10.1.1951 razvidno, da je A.D. kupil od V.H. parcelno št. 11 oziroma 15 k.o. ..., vendar iz predloženih listin prenos, ki naj bi se opravil v letu 1974, ni razviden. Lastništvo parcele ne izkazujejo niti predlogi za ureditev lastništva, posredovani občini s strani D.D., niti sodba v zadevi P 51/2000 z dne 9.10.2000, s katero je sodišče zavrnilo ugotovitveni in tožbeni zahtevek, da je D.D. (žena in pravna naslednica po pok. A.D.) pridobila na parc. št. 16 lastninsko pravico na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 10.1.1951, ki jo je sklenil njen pokojni mož A.D. Tožena stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča napravila napačen sklep o dejanskem stanju in tudi napačno uporabila materialno in postopkovno pravo. Zato je njena odločitev nepravilna in nezakonita. Pravilen je zato napotek sodišča prve stopnje, naj tožena stranka v zadevi ponovno odloči. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnik v pritožbi ponavlja navedbe, ki jih je navajal že v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa jih je v razlogih, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, pravilno presodilo. S pritožbo zato ne more uspeti.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.