Jedro

Sodbo zaradi izostanka izda sodišče, če so izpolnjene predpostavke za izdajo take sodbe. Toženec mora poleg glavnice plačati tudi zamudne obresti, čeprav s pogodbo niso bile dogovorjene. Višina obrestne mere zamudnih obresti je v tem primeru taka, kot jo predpisuje zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka odločilo, da mora toženec plačati tožniku 3.412.017,21 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1997 dalje do plačila in 1.000,00 DEM z obrestmi kot jih priznavajo banke za devizne hranilne vloge v DEM na vpogled za čas od 6.3.1995 dalje do plačila, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 81.408,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožil toženec. V pritožbi navaja, da se pritožuje zoper odločitev, ki priznava tožniku oderuške obresti in zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožnik mu je posodil le znesek 855.600,00 SIT zato zahteva, da predloži sodišču posojilno pogodbo in da ne zavaja sodišča in izsiljuje oderuške obresti. Pravdnih stroškov pa tožniku ne priznava zato, ker je tožnik sam vložil tožbo. Ker je prejel le posojilo 855.600,00 SIT in ne zneska, ki je naveden v sodbi, zahteva pošteno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je sodba zaradi izostanka. Tako sodbo lahko sodišče izda na podlagi določila 332. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) na predlog tožnika, če se toženec ne udeleži prvega naroka za glavno obravnavo, čeprav je bil v redu povabljen, če z vlogo ni oporekal tožbenemu zahtevku in utemeljenost zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, niti z dejstvi, ki so splošno znana, poleg tega pa tudi ni takih splošno znanih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da toženec iz opravičenih vzrokov ni mogel priti na prvi narok za glavno obravnavo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5.10.1998, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zakon predpisuje za izdajo sodbe zaradi zastanka in ker je tožnik izdajo take sodbe predlagal, je pravilno izdalo sodbo zaradi izostanka po skrčenem tožbenem zahtevku tožnika.

Sodba zaradi izostanka se na podlagi 2. odst. 353. čl. ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da se lahko izpodbija v zvezi z določbo 1. odst. 353. čl. ZPP samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Bistvene kršitve določb pravnega postopka toženec ne zatrjuje v pritožbi in tudi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v skladu z 2. odst. 365. čl. ZPP) takih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP ni ugotovilo.

Zmotna uporaba materialnega prava v konkretnem primeru tudi ni podana. Toženec je po pogodbi prejel posojilo 855.600,00 SIT, kar v pritožbi tudi sam priznava. Posojilo bi moral brezobrestno vrniti tako, da bi do 15.3.1993 plačal 117.800,00 SIT do 15.6.1993 še znesek 737.800,00 SIT skupaj tako 855.600,00 SIT. Čeprav s posojilno pogodbo niso bile dogovorjene nobene obresti, je tožnik od dneva zamude dalje že na podlagi zakona (1. odst. 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) upravičen zahtevati zamudne obresti za čas od zamude do plačila. Ker obrestna mera zamudnih obresti ni bila dogovorjena mu gredo zakonite zamudne obresti po obrestni meri, ki je določena z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS št 14/92 in 13/93) in Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS št. 45/95). Tako je tožnik zamudne obresti tudi obračunal in tožbi priložil obračun (priloga A3) za čas od dneva zamude posameznih zneskov do 11.12.1997. Tako obračunane zamudne obresti od zneska 855.600,00 SIT znašajo 2.565.417,21 SIT. Od obračunanih in neplačanih zamudnih obresti in glavnice je tožnik upravičen zahtevati procesne obresti od dneva vložitve tožbe dalje, to je od 12.12.1997 dalje do plačila, (2. odst. 279 čl. ZOR).

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev v izpodbijani sodbi o dolžnosti plačila pravdnih stroškov. Tožnik je res vložil tožbo v tem postopku, vendar zaradi tega ni dolžan sam trpeti stroškov postopka, kot očitno zmotno misli toženec. V 154. čl. ZPP je predpisano, da stranka, ki v postopku popolnoma propade, trpi svoje stroške in mora povrniti nasprotni stranki njene pravdne stroške. V tem postopku je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom uspel, toženec pa propadel, zato mora na podlagi navedenega zakonitega določila toženec povrniti tožniku njegove pravdne stroške.

Po ugotovitvi sodišča druge stopnje, da v konkretnem primeru ni podan noben od tistih pritožbenih razlogov, zaradi katerih se lahko izpodbija sodba zaradi zastanka, je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe, to je izrek o obrestih in o pravdnih stroških (368. čl. ZPP).

V tej sodbi so bile uporabljene na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP, Ur.

l. RS št. 26/99 določbe starega ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in Ur. l. RS št. 55/92.