Jedro

Po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR dosodi sodišče za negmotno škodo, med drugim za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine, za strah, za skaženost in podobno, pravično denarno odškodnino, če to opravičujejo okoliščine primera, kot so zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje. Pri odločanju o zahtevkih pa upošteva pomen prizadetih dobrin in namen odškodnin za povzročeno škodo ter mora paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Odškodnina pa se prizna tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR). Glede na taka določila se lahko in morajo odškodnine individualizirati, hkrati pa je potrebno pri odmerah odškodnin upoštevati tudi razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje vključno z objektivnimi danostmi, ki vladajo v določeni družbeni sredini, ki je relevantna za obravnavanje vsakega posameznega odškodninskega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku za škodo, ki jo ima po prometni nezgodi, 3,250.000,00 SIT odškodnine in stroške postopka, medtem ko je tožnikov višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se v izpodbijanem delu sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi njegovemu zahtevku. V reviziji obširno povzema v dokaznem postopku uporabljeno izvedeniško mnenje dr. A. K., zatem pa v zaključku svojih izvajanj poudarja, da je bil poškodovan še zelo mlad, star komaj 25 let in da glede na ugotovljen obseg posameznih oblik uveljavljene škode, priznana odškodnina ni pravična. Odločitev o višini škode je treba zato bistveno korigirati, v celoti pa bi mu bilo potrebno priznati tudi stroške postopka.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje v uradoma odrejenem okviru, ki ga določa 386. člen ZPP in v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala revizija. Pri takem preizkusu ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Po njegovi presoji pa ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi se po revidentovih izvajanjih kazal v tem, da so bile priznane prenizke odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode.

Predmet revizijske presoje je bil preizkus pravilnosti odmere odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, v tem primeru pravilne uporabe določb 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določata pravno priznane oblike škod in merila za odmerjanje odškodnin zanje. Tako po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR dosodi sodišče za negmotno škodo, med drugim za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine, za strah, za skaženost in podobno, pravično denarno odškodnino, če to opravičujejo okoliščine primera, kot so zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje. Pri odločanju o zahtevkih pa upošteva pomen prizadetih dobrin in namen odškodnin za povzročeno škodo ter mora paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Odškodnina pa se prizna tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR). Glede na taka določila se lahko in morajo odškodnine individualizirati, hkrati pa je potrebno pri odmerah odškodnin upoštevati tudi razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje vključno z objektivnimi danostmi, ki vladajo v določeni družbeni sredini, ki je relevantna za obravnavanje vsakega posameznega odškodninskega razmerja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile v tožnikovem primeru odškodnine za posamezne oblike škode, ki jih je uveljavljal, odmerjene v skladu s spredaj navedenimi pravnimi podlagami in merili. Zato je bilo materialno pravo tudi v delih, ki se odraža v višini odmerjenih odškodnin za posamezne oblike škode, pravilno uporabljeno pri odločanju tako pred sodiščem prve kot pred sodiščem druge stopnje. Navedeni sodišči sta pri odločanju upoštevali, da je tožnik utrpel pri prometni nezgodi pretres možganov, zlom zoba vratnega vretenca in desne stegnenice ter udarnino na levi strani pljuč, da je zdravljenje trajalo od nezgode 5.8.1993 do 20.4.1994 in pozneje še krajši čas zaradi odstranitve osteosintetičnega materiala. Zaradi telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem in ki so izčrpno navedene v sodbi sodišča prve stopnje in ki jih ima občasno tudi še v bodočnosti, upoštevajoč pri tem tudi ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem, je odmerjena odškodnina 1,400.000,00 SIT ustrezna to je pravična ter višji zahtevek za to obliko škode tudi po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen.

Tožnik po ugotovitvah nižjih sodišč ni utrpel primarnega strahu, ker je bil zaradi nezgode v nezavesti, strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja pa je trpel le v zmerni obliki, zaradi česar je priznana odškodnina za to obliko škode v višini 250.000,00 SIT pravična in višja ni utemeljena. Enaka ugotovitev velja za škodo zaradi uveljavljene skaženosti, v višini 100.000,00 SIT, ker je bilo med postopkom ugotovljeno, da gre le za pooperativno brazgotino, ki je opazna v poletnem času ter se jo lahko s primernim oblačilom zakrije (po izvedenčevem mnenju gre le za kozmetski defekt lažje stopnje). Zato višja odškodnina za skaženost prav tako ni utemeljena.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila priznana v višini 1,500.000,00 SIT. Po ugotovitvah nižjih sodišč se trajna funkcionalna posledica poškodb iz prometne nezgode izraža le v omejeni gibljivosti vratne hrbtenice (ki jo je izvedenec ocenil z 10% okvare) in v obliki postkomocionalnega sindroma po pretresu možganov (pri čemer bodo znaki tega sindroma po mnenju izvedenca sčasoma zbledeli, vendar ne popolnoma izginili), je pa tožnik še nadalje zmožen za svoje delo slikopleskarja pod splošnimi pogoji z omejitvijo dela v dolgotrajnejši vsiljeni drži vratu in glave. Ob taki škodi, upoštevajoč tudi tožnikovo mladost ob nezgodi (25 let), se pokaže za to obliko škode priznana odškodnina ustrezna in ni prenizka, kot meni revident. Po presoji revizijskega sodišča so tako posamične kot skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo - 3,250.000,00 SIT po višini ustrezne in zato pravilno določene. V skladu s takim stanjem zaključuje revizijsko sodišče, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in je zato tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).