Jedro

Tretji odstavek 58. člena ZIZ določa, da mora upnik v odgovoru na ugovor upnik navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Ta določba je specialna glede na drugi odstavek 214. člena ZPP, na katerega se v pritožbi sklicuje upnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti dolžniku 1.190,23 EUR stroškov tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugodilo ugovoru še za 202.194,08 EUR, razveljavilo sklep o izvršbi z dne 11. 7. 2019 in zavrnilo predlog za izvršbo (I. točka izreka). Upniku je naložilo, da je dolžan v roku 8 dni plačati dolžniku 1.615,52 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da upnik v odgovoru na ugovor ni prerekal temelja niti višine dolžnikovega pobota z izpolnitvijo, zato velja v celotnem delu pobotnega ugovora domneva o priznanju neprerekanih dejstev. Kot je pojasnilo sodišče druge stopnje, upnik ni v odgovoru na ugovor pravočasno brez svoje krivde navedel nasprotovanj pobotu z izpolnitvijo. Pobotna terjatev sicer ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo ali sodno poravnavo, vendar je bistveno, da ji upnik v odgovoru na ugovor ni nasprotoval, zato velja za nesporno. Dolžnikova pobotna terjatev je postala nesporna, likvidna, zato so podani pogoji za pobot. Vidno iz izjave prve tožnice z dne 28. 11. 2017, je imela takrat druga tožnica že dolg do prve tožnice iz leasing pogodbe, ki se je z izplačiloma zavarovalnine 27. 9. 2013 v znesku 321.979,02 EUR in 12. 5. 2014 v znesku 163.110,60 EUR prvi tožnici v celoti poravnal. Iz kartice plačil prve tožnice za drugo tožnico za pogodbo je vidno, da je bila terjatev do druge tožnice za leasing obroke v celoti poravnana. S takšnim izplačilom zavarovalnine je prišlo do zakonske subrogacije, zato je na pravnega prednika dolžnika pri izplačilih zavarovalnine po zakonu prešla tudi terjatev druge tožnice s stranskimi pravicami. Druga tožnica se je znašla v stečajnem postopku 13. 2. 2015 in je veljal za stek pogojev pobota specialni prvi odstavek 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), po katerem nastopi zakonski pobot kot materialnopravna posledica stečaja in veljata terjatvi za pobotani po zakonu ob začetku stečaja.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s priznanjem neprerekanih dejstev. Namen zanikanja teh dejstev s strani upnika tako po temelju kot po višini izhaja iz navedb v odgovoru na ugovor, predvsem 1. točki. Zapisal je, da ne drži, da bi terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki bi nastopilo po izvršljivosti odločbe izvršilnega naslova. Nadalje je v odgovoru na ugovor zapisal, da je terjatev prenehala kvečjemu do ½ terjatve, to je tistega dela, ki je bil prisojen v korist prve tožnice, iz česar izhaja, da ne priznava prenehanja izterjevane obveznosti. Upnik je pojasnil, da je postal imetnik terjatve, ki je predmet izvršilnega postopka, na podlagi sklepa o končni razdelitvi Okrožnega sodišča v Murski Soboti St 3408/2014-107 z dne 17. 3. 2017 v povezavi s končnim načrtom končne razdelitve, ki je sestavni del sklepa. Če bi prišlo do pobota, stečajno sodišče ne bi izdalo sklepa, upnik ne bi mogel postati imetnik terjatve, kakor je zatrjeval. Dolžnik ni dokazal pravnega interesa, sodišče obstoja tega ni obrazložilo. Dolžnik ni mogel imeti interesa, da izpolni obveznosti druge tožnice iz naslova leasing pogodbe, zato tega ni verjetno zatrjeval, saj je v ugovoru navajal, da je izpolnjeval svoje obveznosti napram prvi tožnici iz naslova sodbe, ne obveznosti druge tožnice iz naslova zapadlih obrokov leasinga. Ker dolžnik ni poplačeval obveznosti druge tožnice iz naslova zapadlih obrokov leasinga, posledično ni mogla na dolžnika po zakonu preiti terjatev druge tožnice z vsemi stranskimi pravicami.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da upnik ponovno, že drugič, podaja pritožbene novote. Upnik dejstvom ni nasprotoval v odgovoru na ugovor, jih ni komentiral, sedaj v pritožbenem postopku ob ponovnem odločanju se spušča v dejansko polemiko, ali je dolžnik izkazal pravni interes za izpolnitev obveznosti in polemizira z vprašanjem pobota, do katerega se ni opredelil v odgovoru na ugovor.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo pravnega interesa dolžnika za plačilo obrokov leasinga in da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je po upnikovem neobrazloženem nasprotovanju ugovornim trditvam zadosti obrazložilo pravni interes dolžnika s tem, ko sledilo ugovornim trditvam: da ga je izkazoval v izpolnitvi sodbe v relaciji do prve tožnice, ki jo je štel za edino materialno upravičenko terjatve (IV. točka obrazložitve). Zato se sodišče prve stopnje ni rabilo podrobneje ukvarjati z dolžnikovim pravnim interesom za izpolnitev obveznosti po leasing pogodbi. Prav tako ne drži očitek, da je obrazložitev sklepa v nasprotju s seboj, navedbami in izvedenimi dokazi.

6. Sodišče prve stopnje je povzelo odločilne dolžnikove ugovorne trditve: da je bila družba stečajni dolžnik kot druga tožnica dolžna prvi tožnici zapadle obroke leasinga, kar je vidno iz pregleda poplačil po pogodbi M1006840, da je z nakazili zavarovalnine iz sodbe, izvršilnega naslova poplačala dolg do prve tožnice iz izvrševanja leasing pogodbe 27. 9. 2013 v znesku 321.979,02 EUR in 12. 5. 2014 v znesku 163.110,60 EUR, da je s tem nastala zakonita subrogacija (VIII. točka obrazložitve sklepa). Upnik je v odgovoru na ugovor in kar povzema v pritožbi odgovoril, da ne drži, da bi terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki bi nastopilo po izvršljivosti odločbe, izvršilnega naslova in da je terjatev kvečjemu do deleža ½ terjatve, to je dela, ki je bil prisojen v korist prve tožnice.

7. Tretji odstavek 58. člena ZIZ določa, da mora upnik v odgovoru na ugovor upnik navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Ta določba je specialna glede na drugi odstavek 214. člena ZPP, na katerega se v pritožbi sklicuje upnik.

8. Ne drži osrednja pritožbena navedba upnika, da je z povzetima trditvama v odgovoru na ugovor obrazloženo nasprotoval trditvam dolžnika glede pobotnega ugovora. V pritožbi razloge, ki jih ni podal v odgovoru na pritožbo: (-) da dolžnik ni dokazal pravnega interesa, (-) da ni mogel imeti interesa, da izpolni obveznosti druge tožnice iz naslova leasing pogodbe, (-) da tega ni verjetno zatrjeval, (-) da je v ugovoru navajal, da je izpolnjeval svoje obveznosti napram prvi tožnici iz naslova sodbe, ne obveznosti druge tožnice iz naslova zapadlih obrokov leasinga, (-) da zato, ker dolžnik ni poplačeval obveznosti druge tožnice iz naslova zapadlih obrokov leasinga, ni mogla na dolžnika po zakonu preiti terjatev druge tožnice s stranskimi pravicami, (-) da so bile sporne terjatve, ki naj bi bile predmet pobota napram drugi tožnici, (-) da je dolžnik nasprotoval obstoju terjatev, da ni bilo pogojev za pobot terjatev, saj niso obstajale medsebojne vzajemne obveznosti med dolžnikom in drugo tožnico. Ker upnik v pritožbi ni pojasnil zakaj teh navedb ne bi mogel podati v pravočasnem odgovoru na ugovor, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

9. Ni utemeljena navedba, če bi prišlo do pobota, stečajno sodišče ne bi izdalo sklepa o končni razdelitvi v povezavi s končnim načrtom, po katerem je upnik postal imetnik terjatve in tako ne bi mogel postati imetnik. Že v stečajnem postopku je stečajni upravitelj ugotovil, da gre za sporno terjatev in je le pozival dolžnika k plačilu s pozivom z dne 29. 1. 2016, ni pa vložil predloga za izvršbo zoper dolžnika. Sporna terjatev je po prenosu ostala sporna kot pred tem. Stečajno sodišče se ni ukvarjalo z obstojem terjatve. Zakaj je upnik prevzel tako terjatev v stečaju je stvar njegove odločitve.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo kdaj se je začel stečaj druge tožnice, to je pravnega prednika upnika, ugotovilo je kdaj so bila izvedena plačila. Glede steka pogojev in specialnosti zaradi stečaja je pravilno uporabilo prvi odstavek 311. člena Obligacijskega zakonika in prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP. Pravilno je razlogovalo, da je zaradi neobrazloženega nasprotovanja upnika pobotnemu ugovoru šteti dolžnikove trditve za resnične. Torej je bila njegova nasprotna terjatev nesporna. Sodišče je pravilno ugodilo preostalemu ugovoru.

11. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12. Upnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka. Se jo je pa uspel obraniti dolžnik, zato mu mora upnik povrniti stroške za sestavo odgovora, ki so bili potrebni za postopek po prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje je dolžniku priznalo nagrado pooblaščenca za sestavo odgovora na pritožbo 1600 točk po šesti točki tarifne št. 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), ne v presežku do zahtevanih 2100 točk glede na vrednost preostalega spornega predmeta, materialne stroške 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk (3. odstavek 11. člena OT), 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Skupaj znašajo 1.190,23 EUR.