Jedro

V postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, kadar je na njegovi podlagi predviden poseg v skupne prostore v večstanovanjski hiši (prenova, preureditev in podobno), mora investitor predložiti dokaz, da s posegom v skupne prostore soglašajo vsi solastniki teh prostorov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo sedanjega tožnika zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 24. 11. 1999, s katero je bilo odločeno, da se zavrne zahteva tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo nadzidave obstoječega objekta, zagrajenega na zemljišču s parcelno št. 1770 k.o. C. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da je bila odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna, strinja pa se tudi z razlogi, s katerimi je organ prve stopnje zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo upravnega dovoljenja. Tudi po oceni toženca v navedeni zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, med drugim tudi ne pogoj iz 36. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO), saj investitor ni izkazal pravice rekonstruirati objekt. Dejstvo namreč je, kot to izhaja iz podatkov v zadevi (kopija ZK izpiska za vl. št. 65 k.o. C), da je objekt na parc. št. 1770, delno v lasti tožnika (do 1/2), v ostalem deležu do 50 - stotin pa je vknjižen na AA. To pa pomeni, da bi bilo treba za obravnavni poseg v objekt pridobiti tudi soglasje omenjene lastnice, ki pa predvidenemu posegu v objekt nasprotuje, kar pomeni, da za izdajo dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 36. člena ZGO. Toženec še dodaja, da bi bilo treba glede na to, da gre pri predvidenih delih tudi za poseg v skupne dele objekta (poseg v podstrešje), pridobiti soglasje solastnice navedenega objekta tudi po določbi 31. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94 in 23/96). Toženec v nadaljevanju navaja, da pritožbeni ugovori tožnika tudi sicer niso utemeljeni. Tako ni utemeljeno navajanje tožnika v kakšnem stanju naj bi bila podstreha v spornem objektu pred posegom in kako je ni nihče uporabljal. Dokler se namreč solastnika ne dogovorita drugače (z morebitno pogodbo o delitvi premoženja), so skupni prostori objekta v solastnini obeh in sta zato enako odgovorna za vzdrževanje tega skupnega prostora. Vprašanje kleti, ki jo tožnik omenja v pritožbi, pa na to odločitev tudi ne more vplivati, saj delitev objekta med solastnikoma ni stvar tega postopka in nanj tudi ne more vplivati.

Tožnik se z odločitvijo toženca ne strinja. Navaja, da iz obrazložitve odločbe izhaja, da niso urejena lastninska razmerja med solastnikoma objekta in bi bila zato nasprotna stranka lahko prikrajšana za podstreho, pa tudi sicer naj bi izrecno nasprotovala izdaji gradbenega dovoljenja. Tako izvajanje toženca je za tožnika popolna nerazumljivo, saj mu je solastnica dala soglasje za popravilo strehe in za izravnavo sob kot tudi za izdelavo samostojnega vhoda in v bistvu tudi določila način izvedbe. Tožnik ne ve, kako naj njena zgoraj opisana dejanja razume drugače kot soglasje lastnika za posege v skupne dele, saj se je celo odrekla shrambi in je s tem zmanjšala svoj tloris, hkrati pa sebi zavestno zaprla možnost dostopa na podstreho. Vse to je v veljavni odločbi o priglasitvi vzdrževalnih oziroma o adaptacijskih del z dne 3. 3. 1997 in tudi v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (dalje PGD), izrecno navedeno. Prikrajšanje za polovico prvotne podstrehe pa se več kot enakovredno lahko pokrije s kletjo, do katere sedaj tožnik nima dostopa. V eni od odločb v tej zadevi je navedeno, da klet in celo stopnice niso predmet te zadeve, kar pa tožnik odločno zavrača, saj gre za en sam poseg, katerega del je tudi napeljava etažne centralne kurjave in priklop objekta na zemeljski plin. Drug problem v zadevi pa je po oceni tožnika statika objekta. Objekt je res že nekoliko v "letih", vendar je nasprotno od trditve nasprotne stranke grajen zelo sodobno in predvsem trdno, kar je možno ugotoviti na podlagi predložene dokumentacije. Tudi v PGD so vsi statični izračuni takšni, kot jih zahteva zakon, sicer pa je tožnik pripravljen izvesti tudi dodatna dela, vendar to ne bi smelo vplivati na izdajo gradbenega dovoljenja, narejenega naknadno zaradi izrednih razmer, če ni glede tega navedenih in izdelanih neizpodbitnih dokazov in izračunov. Tožnik se zaveda, da so današnje zahteve protipotresne gradnje mnogo višje, vendar je šlo v obravnavnem primeru za najnujnejše ukrepe, v katere je bil tožnik prisiljen, sicer bi lahko nastala še večja škoda, saj je obstajala nevarnost, da se streha zaradi dotrajanosti vdre, pod njo pa sta stanovala tožnikova starša. Jasno je, da je moral opraviti najnujnejša vzdrževalna dela, k temu pa bi morala prispevati tudi solastnica objekta. Tožnik v nadaljevanju tožbe navaja, kako naj bi tudi solastnica izvajala gradbene posege v objektu prav tako brez ustreznega dovoljenja, navaja pa tudi okoliščine, ki zadevajo solastninska razmerja in bivalne pogoje njega in njegove družine v spornem objektu. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadeta stranka v tem postopku AA v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik sicer lastnik dela stanovanjske hiše na naslovu K 32 v A kot tudi ona, vendar tožnik ne želi izvajati gradbenih posegov v svojem etažnem prostoru, ampak na prostoru, kjer so lastniki vsi etažni lastniki. Vrt, dvorišče, klet in podstreha v naravi namreč še niso razdeljeni in so postopki na nepravdnem oddelku sodišča šele v teku, tako da bi bili kakršni koli posegi na navedene dele nepremičnin pred odločbo sodišča ob razdružitvi skupne lastnine, preuranjeni. Tožnik želi stvari reševati na škodo drugih solastnikov s posegi, ki po mnenju prizadete stranke pomenijo prejudiciranje lastništva. Za posege, kakršne namerava izvajati tožnik, je po mnenju prizadete stranke treba najprej v nepravdnem postopku urediti lastninske odnose in šele potem bo lahko na delu, kjer bo tožnik izključni lastnik, izvajal gradbene posege, ki ne bodo šli na škodo ostalih lastnikov. Trenutno stanje pa je tako, da bi kakršni koli posegi v stavbo, zlasti v podstrešne prostore bistveno oslabili statiko stavbe, za katero je izvedensko poročilo že podal v spis Upravne enote B izvedenec ustrezne stroke. Stavba je stara okrog 65 let in brez temeljitih posegov tudi v temelje in zidove ter vmesne plošče takega posega verjetno ne bi prenesla. Prizadeta stranka zato meni, da sta bili odločitvi obeh upravnih organov, ki ju sedaj izpodbija tožnik, pravilni, zato je treba tožbo zavrniti.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javnih interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene ugovore je v tem upravnem sporu sporno predvsem dokazilo, ki ga mora investitor po urbanističnih predpisih priložiti k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Po določbi 1. odstavka 36. člena ZGO (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95, 59/96 in 45/99), ki je veljal v času odločanja v zadevi, mora investitor k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti med drugim tudi dokaz o pravici graditi na določenem zemljišču oziroma dokaz o pravici rekonstruirati objekt. Te pravice pa tudi po presoji sodišča tožnik v upravnem postopku ni izkazal. Dejstvo je, in tudi ni sporno, da je tožnik zahteval izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo nadzidave obstoječega objekta, ki je tudi po njegovih tožbenih navedbah dvostanovanjska hiša, zato bi v obravnavanem primeru izkazal pravico rekonstruirati objekt le v primeru, če bi predložil dokaz, da se z nameravano gradnjo strinja tudi solastnica objekta AA. Ona pa posegu, kot naj bi ga izvedel tožnik, izrecno nasprotuje, kar je razvidno tako iz odgovora na tožbo, kot tudi iz ostalih podatkov v upravnih spisih. Podatki v upravnih spisih res kažejo, da je tožnik solastnik predmetnega objekta do ene polovice, ki vključuje tudi podstrešje, vendar po mu to solastništvo tudi po presoji sodišča ne daje pravice za poseg v skupne dele in naprave objekta v solastnini, navedene v drugem odstavku 8. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94, 23/96). Za tak poseg bi si moral tožnik pridobiti soglasje prizadete stranke tudi po določbi 4. odstavka 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20780 in 36/90), ki se je uporabljal v času odločanja v tej zadevi. Sodišče ob tem le še pripominja, da se ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov tožnika, ker na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).