Jedro

Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnika sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, nista dokazala. Tudi po presoji sodišča navedbe tožnikov, do katerih se je opredelila toženka v celoti, sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), ne dokazujejo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III1 združila obravnavo prošenj tožnikov v en upravni postopek (1. točka izreka), zavrgla prošnji obeh tožnikov za mednarodno zaščito (2. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (3. točka izreka) ter da se predaja tožnikov izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od 1. 6. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. Če tožnika samovoljno zapustita nastanitvene kapacitete Republike Slovenije se lahko rok za predajo podaljša za 18 mesecev (vse 4. točka izreka). Odločila je, da bo o stroški postopka odločeno v ločenem postopku (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sta tožnika 6. 5. 2024 vložila prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnji). Toženka je ugotovila, da sta bila tožnika 7. 3. 2023 vnesena v Centralno evidenco EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Toženka je 1. 6. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo obeh Prošenj.

3.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica na osebnem razgovoru v bistvenem povedala, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško zaradi odnosa, ki ga je doživela, ki je bil enak kot v izvorni državi. Tožnica je v Republiko Hrvaško vstopila začetek marca. Takoj po vstopu, so na njeno željo, policisti poklicali rešilca, ki jo je odpeljal v porodnišnico v Vukovar, kjer je bila sedem dni. Po tem, ko je bila odpuščena, je bila nameščena v nastanitvene kapacitete v Kutini, vendar je to trajalo skoraj cel dan. Dolgo je čakala prevoz iz porodnišnice in ta se je uredil šele po posredovanju zdravnika. Tekom bivanja v nastanitvenih kapacitetah, je potrebovala predvsem zdravila proti migreni in za jetra, česar ni dobila, ker je dobila le navadne protibolečinske tablete. Dobila ni niti sredstev za dezinfekcijo, dežurnega zdravnika ni bilo. Tožnica ima kronični holecistrtis, je slabovidna z dioptrijo na obeh očeh -4,5. Ko je na te težave opozorila zdravstveno osebje, so ji povedali, da mora najprej do zdravnika, nato na preiskave. V Kutini ni specializirane ambulante za prosilce. Vozili so jih v bližnje mesto. Prevoza tja ni sprejela, ker je vedela, da se bo morala vrniti sama. V bolnico je odšla zaradi otroka. Prevoz je organiziral Rdeči križ, katerega predstavniki so bili vedno v nastanitvenih kapacitetah, vendar so bili neprijazni. Ko je bil mož v bolnici, jo je poklical, da čaka prevoz in jo prosil, naj najde delavca Rdečega križa in vpraša, kdaj bodo šli ponj, vendar so jo zavrnili, češ da to ni njihova zadolžitev. Delavce Rdečega križa je opozorila, da nima dostopa do primernih zdravil, vendar so dejali, da naj se za to obrne na medicinsko sestro, ki je bila prisotna, vendar zdravil v nastanitvenih kapacitetah ni imela. Medicinska sestra ji je razložila, da so na voljo zdravita na recept, vendar je najprej treba opraviti pregled pri zdravniku, dobiti od njega recept in na lastne stroške nabaviti zdravila. Tožnica je izpostavila zdravilo "Mezim", vendar jo je medicinska sestra napotila v lekarno, ker tega zdravila ni imela. Kako se naročiti pri zdravniku, ji niso povedali. Rekli so ji, naj pokliče reševalce, če se počuti slabo. Brez recepta si tudi ni mogla kupiti očal. Ko je prosila, naj jo naročijo pri okulistu, so ji povedali, da ni na voljo prostih terminov in da jo bodo uvrstili na čakalni seznam. Tudi v Sloveniji je uvrščena na seznam. Ko si je skušala zagotoviti zobozdravstveno oskrbo, je bilo podobno kot z okulistom. Morala bi čakati zelo dolgo. Povedala je, da v nastanitvenih kapacitetah kljub prošnji ni prejela zdravstvene in socialne pomoči; na voljo je bila le nujna zdravstvena pomoč; ko so za virozo zboleli vsi v nastanitvenih kapacitetah, niso imeli zdravil; bilo bivanje v nastanitvenih kapacitetah je bilo neznosno; pogosto je prosila naj jim zamenjajo sobo, ker so vrata nasproti neznosno škripala, vendar jih niso popravili niti je niso premestili v drugo sobo; ko je potrebovala zdravstveno pomoč, ni mogla nikjer najti medicinske sestre; njena prošnja je bila vedno zavrnjena in na odgovor je mogla čakati dlje časa; odnos do nje je bil neprimeren; varnostniki so bili zelo arogantni in jo neprestano zmerjali; varnostnik je velikokrat ni izpustil iz nastanitvenih kapacitet; prosila je naj jo napotijo na predstojnico nastanitvenih kapacitet, vendar so njeno prošnjo zavrnili; nihče se ni hotel pogovarjati z njo; varnostniki so prepire (navadno med Čečeni in Afganistanci) zgolj opazovali. Varnostniki so bili nesramni do vseh prosilcev, tožnici se zdi, da so spoštovali le muslimane, katerim so nudili drugačno prehrano. Povedala je, da je bila hrana ogabna, navadno neko kuhano testo, bila je mastna in težka. Dobili so tri obroke na dan. Zaradi svojega obolenja bi morata jesti manjše porcije petkrat na dan, vendar ji niso dovolili, da bi odnašala hrano iz jedilnice v sobo. V nedeljah zvečer jedilnica ni delala in so dobili jabolko, pašteto in kruh. V sobo bi lahko odnesla hrano, ki si jo je kupila izven nastanitvenih kapacitet, vendar v sobi ni imela na voljo noža, brez katerega priprava hrane ni mogoča. Prav tako si ga ni mogla izposoditi. Posode za kuho ni bilo. Kot mati novorojenčka je dobivala enako hrano kot ostali, mogoče dodaten slab liter mleka na teden. Tožnica uradnih oseb v nastanitvi Na vprašanje uradne osebe, ali je osebje v nastanitvenih kapacitetah opozorita na to, da kot mati novorojenčka in kot bolnik potrebuje prilagojene obroke ali več manjših, je prosilka odvrnila, da tega ni omenjata.

4.Tožnica je nastanitvene kapacitete zapustila zaradi smrti njihovega 48-letnega znanca, ki je tam umrl okrog 20. 4. 2024, ker ni bilo zdravnikov in zdravil. Šlo je za rusko govorečo družino s petimi otroki. Videla je ženo tega prosilca kričati, zato so prišli varnostniki, ki so poklicali reševalno službo. Slednji so prosilca spravili k zavesti, vendar se je kmalu spet onesvestil in zatem mu je nehalo biti srce. Pred tem so imeli vsi neko virozo, bilo jim je slabo in imeli so visoko vročino. Ta prosilec je prosil za zdravila, vendar medicinske sestre ni bilo, ker je imela prost dan ali ker je bilo že pozno. V nastanitvenih kapacitetah v Kutini je bilo nekaj rusko govorečih prosilcev, dosti pa je bilo muslimanov. Z rusko govorečimi se je poznala in normalno komunicirala. Skušali so imeti čim manj stika z muslimani, saj so varnostniki prepire le opazovali. Varnostniki prav tako niso pomagali, če je prišlo do kraje. V primeru fizičnih obračunov so se trudili ločiti sprte, potem pa so jih zgolj opozorili, da tega ne smejo početi. Ko je prišlo do fizičnega obračuna z nožem, je morala posredovati policija. Muslimanske ženske so tožnico preko aplikacij na telefonih zmerjale, da se ni borila za svojega otroka. Ko je na to opozorila zaposlene, so dejali, da ne morejo pomagati, saj jim ne morejo nič narediti. Za tem, ko so otroka odpeljali v Zagreb, je skušala oditi v druge nastanitvene kapacitete. Prosila je za premestitev, vendar so njeno prošnjo zavrnili, ker so tam razmere še slabše. Prosili so večkrat in so jih zavrnili. Na koncu brez obrazložitve. Ločitev od otroka se je pričela tako, da so ju s sinom odpeljali v bolnišnico in ji po pregledu dejali, da ima otrok težave s srcem in pljuči. V podpis je dobila soglasje, da otroka odpeljejo v bolnišnico v Zagreb, ker naj bi bila boljša oprema. Preiskave naj bi trajale deset dni, otrok pa bi šel tja sam. Podpisala je tudi soglasje za različne preiskave ter cepljenje. Kasneje je pri sestri v nastanitvenih kapacitetah dobita v podpis dodatne dokumente. Tolmačka, ki je bila prisotna, je zgolj na kratko povzeta dokument, češ da je to soglasje za nadaljnje preiskave in dejala naj podpiše. Šele sama je s pomočjo telefona preučila dokumente in ugotovila, da je pristala na odvzem otroka. Takrat, ko so jo prosili naj podpiše ta dokument, se je srečala s strokovnjaki, s predstavnico hrvaškega zavoda za socialno delo, predstavnico azilnega doma, psihologom in tolmačko. Psihologa je videla prvič, prišel je iz Zagreba. Predložila je odločitev Hjrvaškega zavoda za socialno delo, ker drugih dokumentov nima, ker je bilo vse uničeno v dežju. Ko sta z možem prosila naj jima otroka vrnejo, ni mogla dobiti predstojnice nastanitvenih kapacitet. Varnostniki so ji dejali, da jo bo ta že našla, če je to potrebno. Zadnji dokument je morala sama iskati na pošto, čeprav so ji pred tem dokumente vročali v nastanitvenih kapacitetah. Ko je skušala dobiti otroka nazaj, je govorila tudi o odhodu iz Evropske unije, vrnitvi v Rusijo, Kazahstan in odhodu v Brazilijo. Vendar ga ni dobila. Zato ste se z možem odločila, da odideta. Meni, da bo otroka z bivanjem v Republiki Sloveniji lažje dobila nazaj, saj ima tu več podpore in pomoči. Ko dobi status, tu ne bo več nelegalno in bo imela možnost. Meni, da Republika Hrvaška, ki ji ne zaupa, ne bi korektno obravnavala njene prošnje za mednarodno zaščito. Rusi imajo lastno skupino, v katero si dopisujejo in Hrvati imajo do Rusov slab odnos. Glede morebitne vrnitve jo najbolj skrbi odnos zaposlenih v nastanitvenih kapacitetah in odnos policije. Tudi psihično ji bo težko, saj ima veliko slabih spominov in izkušenj vezanih na Hrvaško. Povsod je slab odnos do Rusov. Tudi, če se trudiš govoriti v tujem jeziku, imajo slab odnos takoj, ko slišijo ruski naglas. Tekom bivanja v Republiki Sloveniji, je iskala zdravniško pomoč in dobila zdravila, uvrščena je na seznam za okulista in imela obisk zobozdravnika. Tožnica meni, da v Republiki Hrvaški, tudi v primeru, da bi države izmenjale zdravstveno dokumentacijo, ne bi prejela ustrezne oskrbe.

5.Tožnik je v osebnem razgovoru v bistvenem povedal, da se je slab, nečloveški odnos na Hrvaškem pričel že s policijo, ki ga je prijela ob prehodu meje ter se zaključil z uslužbenci v nastanitvenih kapacitetah. Takoj, ko so ju pripeljali na policijsko postajo, so za soprogo poklicali zdravnika, ker je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Nato so jo odpeljali v bolnišnico. Tožnik je prejel hrano, nato pa so ga namestili v ječo. Bil je v sobi za eno osebo. Takrat je prvič doživel klavstrofobijo. Niso mu dovolili, da bi vzel svoje stvari. Že to, da je bil v ječi, je doživel kot mučenje. Niso mu dovolili kaditi, ko je želel. Na njegovo vprašanje, kje je žena in kaj je z njo, mu ni nihče odgovoril. Prstne odtise so mu zajeli šele naslednji dan ob 12h, mu izročili papir ter ga odpeljali na bližnjo železniško postajo. Misli, da je bilo to v kraju Vukovar. Brez pojasnila so mu naročili naj odide v približno 100 km oddaljen kraj Kutino. Niso mu povedali, da gre lahko z avtobusom ali vlakom. Peš je šel do najbližjega mesta ter se priključil na wifi in takoj kontaktiral ženo, da je preveril ali je v redu, nato je pričel iskati možnosti, kako priti do Kutine. Pristopil je do policista in ga spraševal, kako lahko brez denarja pride do Kutine, vendar je ta govoril hrvaško in ga ni razumel. Do poznega večera je iskal možnosti, da pride do Kutine in ko je pristopil do drugih policistov so mu grozili, da mu bodo, če ne pride do Kutine pravočasno, raztrgali papir na katerem je pisalo, da mora v nastanitvene kapacitete v Kutini. Zvečer mu je postalo slabo in prosil je domačine, da so poklicali reševalce. Presenetilo ga je, kako hitro so prišli reševalci. Ko je prispel v bolnišnico, so mu dejali naj podpiše nek dokument, ne da bi mu povedali, kaj podpisuje. V bolnišnici je prejel infuzijo, ki mu je pomagala glede njegovega želodca, zato so ga odpeljali v drugo, psihiatrično bolnišnico. Nihče mu ni povedal, da ga peljejo v to bolnišnico in bilo ga je strah. Naslednjega dne ga je zjutraj iz bolnišnice odpustil zdravnik, ki mu je tudi kupil vozovnico do Kutine s svojim denarjem. Na železniški postaji v Kutini se mu je ob prihodu izpraznila baterija na telefonu, tako da ni vedel kako do nastanitvenih kapacitet. Dvakrat je vprašal policiste in ti so mu na zemljevidu pokazali pot. Ob prihodu je bil nastanjen v sobo, ki je bila kot hala, v kateri je bilo veliko postelj. Vprašal je, če imajo Internet, da se poveže in pokliče ženo. Dejali so mu, da ne in povezavo je našel šele na ulici. Delavce v nastanitvenih kapacitetah je prosil za psihološko pomoč, vendar ga zaradi jezika niso razumeli, tolmača pa ni bilo. Za pomoč je prosil neko družino iz Rusije, vendar tudi njih niso razumeli. Ti so mu tudi kupili SIM kartico, da je lahko poklical ženo. Čez teden dni je prišla v nastanitvene kapacitete tudi žena in mislil je, da bo bolje. Pred tem je bil v nastanitvenih kapacitetah sam, žalosten do solz in dnevi so se mu ponavljali. To je vplivalo na njegovo psihično stanje. Ko je prišla žena je mislil, da bo vse v redu, vendar je bilo vse obratno. Z ženo sta se pričela kregati zaradi malenkosti, verjetno, ker sta oba preživela hud stres. Enkrat ponoči si je hotel vzeti življenje in si je porezal roko. Čez nekaj sekund se je zavedel, da je naredil napako in odšel do varnostnika in prosil naj pokličejo reševalce. Reševalci so ga odpeljali v bolnišnico v mestu Sisak, vendar noben kirurg ni hotel šivati njegove rane, moral je čakati pol ure na zdravniško oskrbo. Ker je bito to med drugo in tretji uro zjutraj, so ga vprašali ali gre lahko sam v nastanitvene kapacitete. Povedal je, da nima denarja, zato so mu predlagali naj počaka do jutra, ko naj bi prišel Rdeči križ in ga odpeljal v nastanitvene kapacitete. Zjutraj je čakal delavce Rdečega križa, da ga odpeljejo, vendar ti niso prišli. Poklical je ženo naj povpraša kdaj pridejo ponj, vendar so delavci v nastanitvenih kapacitetah dejali, da mora to urediti urgenca in naj ga pripeljejo nazaj. Ko je prispel v triažo v bolnišnici, so mu dejali, da oni ne izvajajo prevozov. Nato je njegovo stanje opazila neka ženska, pristopila k njemu in ga vprašala, kaj se je zgodilo. Povedal ji je, da se brez denarja ne more vrniti v nastanitvene kapacitete in ponudila mu je prevoz ter ga nato odpeljala. Prav tako mu je dala hrano in pijačo. Socialni delavci so bili nastrojeni proti njemu. Ne ve zakaj, mogoče zaradi veroizpovedi, državljanstva ali česa drugega. Prav tako je bila tam zelo slaba hrana. Dobil je obrok hrane trikrat dnevno, vendar so ga tekom bivanja tam trikrat zastrupili in je zelo močno bruhal. Glavni razlog, zakaj sta odšla iz Republike Hrvaške in prišla v Republiko Slovenijo, je bila smrt njegovega prijatelja v istih nastanitvenih kapacitetah. Ta ga je spomnila na njegov samomor in takrat je pomislil, da ga v tem okolju čaka enak izhod - smrt. Prav tako so delavci nastanitvenih kapacitet zavrnili vse njune prošnje. Prosila sta, da bi ju premestili v drugo sobo, kjer bi lahko pazila na otroka in kadila, vendar so ju zavrnili. Nato sta še štirikrat prosila naj ju vrnejo v njuno izvorno državo, vendar so tudi to zavrnili. Navedeno so bile najhujše stvari v njegovem življenju. V nastanitvenih kapacitetah Republike Hrvaške je bival približno mesec in pol. Imel je zagotovljeno prehrano, trikrat na dan, vendar je ob sobotah in nedeljah dobil konzervirano hrano v pločevinkah. V nastanitvenih kapacitetah je bila prisotna medicinska sestra, ki ni imela na razpolago zdravil. Iskal je pomoč za svoje psihične težave, vendar so mu dejali, da se mora na psihiatrični pregled naročiti in šele nato bo dobil terapijo. Na pregled se ni naročil, saj nima zaupanja v psihiatra. Meni, da mu ta ne bi mogel pomagati, saj ne razume jezika. Dvomi, da bi mu lahko specialist pomagal pri njegovih težavah. Ne spomni se, kdaj je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Nastanitvene kapacitete je zapustil zaradi smrti prijatelja in negativne energije, ki je neprestano pritiskala nanj. Prosila sta naj ju premestijo v nastanitvene kapacitete v Zagrebu in prejela odgovor, da je zaradi polnih nastanitev njuna prošnja zavrnjena. Tja sta hotela, ker je bilo bivanje v nastanitvenih kapacitetah v Kutini neznosno, prav tako sta hotela biti bližnje njunemu sinu, ki je bil v bolnišnici v Zagrebu. Trenutno nima psihičnih težav, kot jih je imel v Republiki Hrvaški. Ne bo se več vrnil v nastanitvene kapacitete v Kutini zaradi odnosa delavcev, medicinskega osebja in zaradi okoliščin bivanja tam. Noče se vrniti, ker bo, če se vrne, nastanjen v nastanitvene kapacitete v Kutini in ne v Zagrebu. Odnos delavcev je bil slab, ker so zavračali premestitev, medicinsko osebje pa ni imelo zdravil. V nastanitvenih kapacitetah Republike Hrvaške je čutil enako negativno energijo, zaradi katere je pobegnil iz Republike Kazahstan, čeprav je iskal zavetišče v vami državi.

6.Toženka je s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 81/2023 z 10. 5. 2023 in I Up 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022 ugotovila, da je ravnala hrvaška policija povsem korektno, da so takoj so poklicali reševalce za tožnico, tožnika pa zadržali. Toženka je pojasnila, da je tožnikovo dojemanje sobe za eno osebo kot ječa, stvar subjektivne percepcije, prav nič neobičajnega pa ni, da mu v tem prostoru niso dovolili kaditi, saj je vsesplošno omejeno kajenje v vseh javnih prostorih. Očitke, da mu niso dali informacij o ženi, je toženka zavrnila, ker mogoče tega podatka sploh niso mogli pridobiti, ker je skrb za tožnico v tem obdobju prevzel sistem zdravstvene oskrbe. Toženka je zavrnila tudi tožnikovo navedbo, da je bil s strani policije napoten iz Vukovarja v Kutino, ne da bi mu razložili, da lahko za pot uporabi javni prevoz, s sklicevanjem na Zakon o mednarodni in začasni zaščiti Republike Hrvaške in navedbo, da so ga policisti po končanem postopku odložili na železniški postaji. Toženka je ugotovila, da težave tožnikov, s katerimi sta se soočala tekom bivanja v Republiki Hrvaški in sicer pričakovanje, da bosta sama organizirala vrnitev po dokončani zdravniški oskrbi ter po njunem mnenju neprimerna nastanitev, neprimerna prehrana in nezadostna zdravstvena oskrba, predvsem v nastanitvenih kapacitetah, ne kažejo na obstoj sistemskih kršitev oziroma nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Toženk je izpostavila, da je bil, ko je zdravstveno stanje to zahtevalo, kot na primer po porodu, organiziran prevoz iz bolnišnice oz. porodnišnice do nastanitvenih kapacitet. V ostalih primerih pa je bil tožnik izenačen z vsakim drugim pacientom, ki jim zdravstveno stanje omogoča, da se sami vrnejo domov ali odidejo na nadaljnjo obravnavo. Kot neutemeljeno je ocenila pričakovanje tožnikov, da bo njun prevoz v nastanitveni center zagotovila urgentna služba, katere namen je pomoč pri nujni medicinski oskrbi. Toženka je obrazložila, da zavrnitev zamenjave sobe zaradi škripajočih vrat in prepoved kajenja v notranjih prostorih ni mogoče obravnavati kot neustrezno ravnanje uradnih organov in sistemsko pomanjkljivost; da je povsem razumljivo, da je Hrvaška zavrnila preselitev v za družine manj primerne in gosteje zapolnjene nastanitvene kapacitete v Zagrebu, kar po oceni toženke le dodatno dokazuje odgovorno ravnanje s strani organov, ki urejajo sprejem v Republiki Hrvaški. Kot tako je ocenila toženka tudi omejeno izdajanje zdravil prosilcem, ki niso bili deležni zdravniškega pregleda in nimajo predpisane terapije. Oba sta bila napotena, da se naročita na pregled k zdravniku, ki edini lahko postavi ustrezno diagnozo in predpiše primerno terapijo. Vendar tega nista storila. Glede na navedeno je povsem neupravičeno njuno pričakovanje, da jima medicinska sestra lahko da tudi druga zdravila razen splošnih protibolečinskih tablet, če za to nimata izdanega ustreznega recepta niti predpisane terapije. Glede dolgotrajnosti dostopa do oftalmoloških in zobozdravstvenih storitev je toženka izpostavila, da je že iz izjav tožnice razvidno, da ji tudi v Republiki Sloveniji še niso uspeli zagotoviti obiska pri okulistu, temveč so jo na pregled zgolj naročili. Po mnenju toženke so dolgotrajna obdobja čakanja posledica morebitnih težav v zdravstvenih sistemih obeh držav in ne dokazujejo sistemskih težav pri sprejemu prosilcev, nenazadnje pa so na iste čakalne sezname uvrščeni tudi državljani. Sistemskih pomanjkljivosti ne dokazuje po mnenju toženke niti smrt 48-letnega znanca, saj je že iz izjav tožnikov razbrati, da je imel druge že obstoječe zdravstvene težave, ki bi lahko pojasnile njegovo nenadno smrt. Toženka je še ocenila, da izjave tožnikov ne odražajo v celoti dejanskega stanja na področju njunih zdravstvenih potreb, saj se v času bivanja v nastanitvenih kapacitetah v Kutini za morebitni preventivni obisk pri zdravniku nista odločila zgolj zato, ker ta ni bil priročen. Toženka je ugotovila, da sta imela zagotovljene tri obroke na dan, praviloma tople, le večerni obrok ob koncu tedna je bil hladen. In izpostavila, da je prepoved odnašanja hrane, posode in pribora iz jedilnice, povsem nekaj običajnega, saj mora taka ustanova kot je azilni dom, zagotavljati minimalne sanitarne zdravstvene pogoje in je prav tako prisotna tudi v Republiki Sloveniji, enako velja za prepoved vnosa morebitnega (hladnega) orožja, v ničemer pa po mnenju toženke ne odstopa niti praksa, da prosilca nista imela možnosti priprave lastnih obrokov, saj jima je bila materialna oskrba v celoti zagotovljena. Čeprav je toženka pripravljena sprejeti, da hrana, ki je bila na voljo, ni ustrezala njunemu okusu, pa ne more slediti temu, da je bila ta slaba do te mere, da je povzročila prebavne težave, predvsem glede na to, da je tožnik navedel, da je težave z želodcem imel še preden je prispel v nastanitvene kapacitete v Kutini. Ugotovila je, da iz izjav tožnikov izhaja, da o hrani s pristojnimi delavci nastanitvenih kapacitet nista govorila, nista opozorila na to, da bi potrebovala drugačno razporejenost obrokov ali prilagojene obroke glede na njuno domnevno zdravstveno stanje, zato je njuno navajanje o slabi in neprimerni hrani po mnenju toženke neutemeljeno. Izpostavila je, da je bila očitno, glede na to, da je bila tožnica po rojstvu otroka upravičena do dodatnega mleka, tudi dodatna prehrana zagotovljena. Toženka je ugotovila, da so varnostniki v nastanitvenih kapacitetah, ko so razmere to zahtevale, posredovali znotraj svojih pooblastil in ob spopadu z noži tudi poklicali policijo ter ob dogodku, ki gaje tožnik opisal kot poskus samomora, brez zadržkov nudili pomoč ter poklicali reševalce. Enako so ukrepali tudi ob smrti znanca tožnikov. Zgolj zavračanje dostopa prosilcev k predstojnici nastanitvenih kapacitet in zavračanje obveščanja slednje o zahtevi prosilcev po sprejemu, pa toženka ni obravnavala kot nečloveško ali poniževalo ravnanje. Toženka je izpostavila, da tožnica navaja, da imajo na hrvaškem prav do Rusov nadvse slab odnos, ne glede na to, kako se je trudila, po drugi strani pa tožnik navaja, da je prav od Hrvatov prejemal pomoč. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 81/2023 z 10. 5. 2023 je ugotovila, da tožnika nista izkazala tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem z dogodki, ki naj bi se zgodili v nastanitvenem centru. Dodeljena jima je bila soba, imela ste na voljo hrano in tudi dostop do zdravnika. Prav tako pa tudi odnos varnostnikov in drugih zaposlenih v nastanitvenem centru, ki sta ga prosilca ocenila kot zmerjanje (ki se je nato izkazalo, da to ni), sam po sebi ne izkazuje obstoja takih pomanjkljivosti. Toženka je ugotovila, da tožnika nista posredovala zdravniških izvidov, ki bi potrjevali njune izjave o različnih bolezenskih stanjih. Iz njunih izjav je ugotovila, da sta bila v Republiki Hrvaški že deležna ustrezne zdravstvene oskrbe. Tožnica je bila hospitalizirana takoj po vstopu v državo, tožnik kmalu za tem, vendar kmalu odpuščen. Prav tako je prejel ustrezno zdravstveno oskrbo, ko si je porezal roke. Ustrezno pa je bil oskrbljen tudi njun sin in nameščen v bolnišnico, kjer so mu lahko nudil najsodobnejšo zdravniško oskrbo. Toženka je poudarila, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Odločila je, da Slovenija ne bo prevzela obravnavo prošenj tožnikov, da je pristojnost potrdila Republika Hrvaška, da sta imela tožnika na osebnem razgovoru možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih njuna vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi bila primerna, vendar takšnih okoliščin nista navedla. Toženka je ugotovila, da tožnika nista podala kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da jima grozi v primeru morebitne vrnitve nečloveško ali ponižujoče ravnanje in bi jih bilo potrebno posebno preverjati z informacijami. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bosta v konkretnem primeru tožnika ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Toženka je zavrnila tudi navedbo tožnice o nestrokovnosti prevajanja tekom upravnih postopkov, ki so vodili v odvzem njunega otroka. Ugotovila je, da je odločitev sledila daljšemu postopku, tekom katerega so bili opravljeni razgovori s predstavniki različnih strokovnih služb ob sodelovanju tolmača. Glede na to, sta bila tožnika po mnenju toženke temeljito informirana ne le o namenu postopka, temveč tudi o sprejeti odločitvi, predvsem pa o začasnosti sprejeta ukrepa. Izpostavila je, da je tožnica navedla, da je prejeti dokument kasneje prevedla s pomočjo spletne aplikacije google translate in razbrala, da bi se lahko na odločitev tudi pritožila, vendar pa se za to nista odločila, temveč sta raje zapustila Republiko Hrvaško. Toženka je izpostavila, da sta tožnika navedla, da sta v Republiko Slovenijo prišla z namenom, da po pridobitvi statusa združita družino, vendar bosta to lahko po mnenju toženke uveljavljala tudi po vrnitvi v Republiko Hrvaško. Toženka je na podlagi predloženega dokumenta Hrvaškega zavoda za socialno delo ugotovila, da je bil nujen ukrep ločitve in namestitve njunega otroka izven družine, začasne narave in naj bi trajal največ petnajst dni. Toženka je ugotovila, da sta se tožnika ne glede na navedeno, odločila le nekaj dni po izdaji te odločitve Republiko Hrvaško zapustiti in odšla v Republiko Slovenijo. Upoštevajoč, da je bil ukrep sprejet na podlagi obravnave več strokovnih služb in njune izjave ter začasne narave, je toženka ugotovala, da ne more vplivati na sprejem drugačne odločitve.

7.Toženka je ugotovila, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja tožnikov v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena, zato je na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 prošnji za priznanje mednarodne zaščite zavrgla, saj je za obravnavo njunih prošenj odgovorna Republika Hrvaška. Toženka se bo, upoštevajoča, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika, ki bo potekala na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

Povzetek relevantnih navedb tožnika

8.Tožnika predlagata odpravo izpodbijanega sklepa. Povzemata svoje izjave iz osebnega razgovora in poudarjata, da je tožnica na osebnem razgovoru izpovedala, da so z njo na Hrvaškem ravnali tako kot v Sovjetski zvezi, iz katere je zbežala, da so se obnašali do nje arogantno, da ni mogla priti do zdravnika in da so ji na Hrvaškem odvzeli dojenčka. Navaja, da je tožnica res podpisala, da ji otroka lahko vzamejo, vendar v postopku ni imela tolmača in ni vedela kaj podpisuje. Tožnik ponavlja navedbe, da so se na Hrvaškem do njega obnašali arogantno, da je doživel hud stres, zaradi česar so ga odpeljali v psihiatrično bolnico, iz katere so ga naslednji dan izpustili, da je na Hrvaškem skušal storiti samomor. Oba ponavljata, da je na Hrvaškem umrl njun prijatelj, star 48 let, ker ni dobil pravočasno zdravstvene pomoči, kar po njunem mnenju dokazuje, da na Hrvaškem za prosilce za azil zdravstveno ni poskrbljeno.

Trditve toženke

9.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

10.Toženka najprej izpostavlja, da morebitno arogantno vedenje ne predstavlja nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ter želi ponovno izpostaviti že v izpodbijanem sklepu navedeno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I U 640/2023-12 z dne 11. 10. 2023. Ponavlja, da je iz izjav tožnice razvidno, da je sama zavrnila obisk zdravnika v bolnišnici, saj bi se morala sama vrniti v nastanitvene kapacitete. Ponavlja, da je iz izjav tožnikov razvidno, da je bil, ko je zdravstveno stanje to zahtevalo, kot na primer po toženkinem porodu, organiziran prevoz iz bolnišnice oz. porodnišnice do nastanitvenih kapacitet. V ostalih izpričanih primerih pa sta bila tožnika izenačena z vsakim drugim pacienti, ki jim zdravstveno stanje omogoča, da se sami vrnejo domov ali odidejo na nadaljnjo obravnavo. Povsem neutemeljeno je njuno pričakovanje, da bo njun prevoz v nastanitveni center zagotovila urgentna služba, katere namen je pomoč pri nujni medicinski oskrbi. Toženka zavrača tudi navedbo, da so na Hrvaškem vzeli otroka in da ni vedela kaj podpisuje, ker v postopku ni bilo tolmača in povzema izpodbijan sklep. Nasprotuje tožbeni navedbi glede smrti prijatelja tožnikov in povzema izpodbijani sklep, da je prijatelj trpel tudi za drugimi predobstoječimi zdravstvenimi težavam, ki bi lahko pojasnile njegovo nenadno smrt in da so se na njegovo zdravstveno stisko nemudoma odzvale strokovne službe in poiskale nujno zdravniško pomoč, ki pa žal ni zadostovala. Toženka nasprotuje tudi navedbi tožnika glede hudega stresa in hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici in ponavlja, da do izdaje izpodbijanega sklepa nobeden od tožnikov ni predložil zdravniških izvidov, iz katerih bi bilo mogoče razbrati morebitne zdravstvene težave. Ne glede na navedeno pa ponovno poudarja, da prav prepoznana potreba ter pravočasna hospitalizacija tožnika ponovno potrjujeta, da sta imela tožnika v Republiki Hrvaški na voljo ustrezno zdravstveno oskrbo. Ponavlja, da je iz tožnikovih izjav razvidno, da so strokovne službe ustrezno ukrepale ob poskusu samomora tožnika ter da je prejel ustrezno zdravniško oskrbo.

O sodni presoji

11.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga od A1 do A3, B1 in v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-2233/2024 ter oba tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

12.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla obe Prošnji in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala Prošenj tožnikov in da bosta predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje obeh Prošenj, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

13.Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)

, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv⁴, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil⁵ in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,⁶ ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje⁷. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.⁸

, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.

14.Med strankama ni sporno, da sta bila tožnika na Hrvaškem, še preden sta v Republiki Sloveniji vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno, da sta bila tožnika 7. 3. 2024 vnesena v Centralno evidenco EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito obeh tožnikov odgovorna Republika Hrvaška.

14.Med strankama ni sporno, da sta bila tožnika na Hrvaškem, še preden sta v Republiki Sloveniji vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno, da sta bila tožnika 7. 3. 2024 vnesena v Centralno evidenco EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito obeh tožnikov odgovorna Republika Hrvaška.

15.Sodišče ugotavlja, da se je toženka v izpodbijanem sklepu, na kar utemeljeno opozori v odgovoru na tožbo, opredelila do vseh v tožbi ponovljenih navedb tožnikov, glede katerih tožeča stranka niti ne pojasni, kakšne kršitve naj bi s tem utemeljevala, ampak jih zgolj ponovi. Tožnika, z golo ponovitvijo navedb iz upravnega postopka, ne moreta uspeti v upravnem sporu. Po presoji sodišča so tožbene navedbe tako pavšalne, nekonkretizirane in zgolj ponovitev izjav obeh tožnikov, do katerih se je opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu, ki ne vsebujejo niti utemeljitve morebitne kršitve, da se sodišče do njih niti ne more opredeliti. Sodišče pritrjuje toženkini odločitvi, da na podlagi izvedenih dokazov, ni dokazano, da bi izvršitev izpodbijanega upravnega akta tožnika lahko izpostavila nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

15.Sodišče ugotavlja, da se je toženka v izpodbijanem sklepu, na kar utemeljeno opozori v odgovoru na tožbo, opredelila do vseh v tožbi ponovljenih navedb tožnikov, glede katerih tožeča stranka niti ne pojasni, kakšne kršitve naj bi s tem utemeljevala, ampak jih zgolj ponovi. Tožnika, z golo ponovitvijo navedb iz upravnega postopka, ne moreta uspeti v upravnem sporu. Po presoji sodišča so tožbene navedbe tako pavšalne, nekonkretizirane in zgolj ponovitev izjav obeh tožnikov, do katerih se je opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu, ki ne vsebujejo niti utemeljitve morebitne kršitve, da se sodišče do njih niti ne more opredeliti. Sodišče pritrjuje toženkini odločitvi, da na podlagi izvedenih dokazov, ni dokazano, da bi izvršitev izpodbijanega upravnega akta tožnika lahko izpostavila nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

16.V zvezi z v tožbi ponovljenimi navedbami tožnika, je toženka utemeljeno opozorila, da je z izpodbijanim sklepom že pojasnila: da morebitno arogantno vedenje ne predstavlja nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I U 640/2023-12 z dne 11. 10. 2023); da ne drži, da tožnica ni mogla priti do zdravnika, saj je sama zavrnila obisk zdravnika v bolnišnici; da je iz izjav tožnikov razvidno, da je bil, ko je zdravstveno stanje to zahtevalo, kot na primer po toženkinem porodu, organiziran prevoz iz bolnišnice oz. porodnišnice do nastanitvenih kapacitet; da sta bila v ostalih primerih, tožnika izenačena z vsakim drugim pacienti; da je odločitev o odvzemu otroka sledila daljšemu postopku, tekom katerega so bili opravljeni razgovori s predstavniki različnih strokovnih služb ob sodelovanju tolmača; da sta bila tožnika informirana o namenu postopka odvzema otroka, o sprejeti odločitvi, o začasnosti sprejeta ukrepa; da je tožnica prejeti dokument prevedla s pomočjo spletne aplikacije google translate in razbrala, da bi se lahko na odločitev tudi pritožila, vendar pa se za to nista odločila, temveč sta zapustila Republiko Hrvaško; da je toženka na podlagi predloženega dokumenta Hrvaškega zavoda za socialno delo ugotovila, da je bil nujen ukrep ločitve in namestitve njunega otroka izven družine, začasne narave in naj bi trajal največ petnajst dni; da sta tožnika nekaj dni po izdaji te odločitve zapustila Republiko Hrvaško in odšla v Republiko Slovenijo; da smrt prijatelja tožnikov ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti (prijatelj je trpel tudi za drugimi predobstoječimi zdravstvenimi težavam, ki bi lahko pojasnile njegovo nenadno smrt in strokovne službe so se na njegovo zdravstveno stisko nemudoma odzvale in poiskale nujno zdravniško pomoč, ki pa žal ni zadostovala); da do izdaje izpodbijanega sklepa nobeden od tožnikov ni predložil zdravniških izvidov, iz katerih bi bilo mogoče razbrati morebitne zdravstvene težave; da sta imela tožnika v Republiki Hrvaški na voljo ustrezno zdravstveno oskrbo (prepoznana potreba ter pravočasna hospitalizacija tožnika); da so strokovne službe ustrezno ukrepale ob poskusu samomora tožnika ter da je prejel ustrezno zdravniško oskrbo.

16.V zvezi z v tožbi ponovljenimi navedbami tožnika, je toženka utemeljeno opozorila, da je z izpodbijanim sklepom že pojasnila: da morebitno arogantno vedenje ne predstavlja nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I U 640/2023-12 z dne 11. 10. 2023); da ne drži, da tožnica ni mogla priti do zdravnika, saj je sama zavrnila obisk zdravnika v bolnišnici; da je iz izjav tožnikov razvidno, da je bil, ko je zdravstveno stanje to zahtevalo, kot na primer po toženkinem porodu, organiziran prevoz iz bolnišnice oz. porodnišnice do nastanitvenih kapacitet; da sta bila v ostalih primerih, tožnika izenačena z vsakim drugim pacienti; da je odločitev o odvzemu otroka sledila daljšemu postopku, tekom katerega so bili opravljeni razgovori s predstavniki različnih strokovnih služb ob sodelovanju tolmača; da sta bila tožnika informirana o namenu postopka odvzema otroka, o sprejeti odločitvi, o začasnosti sprejeta ukrepa; da je tožnica prejeti dokument prevedla s pomočjo spletne aplikacije google translate in razbrala, da bi se lahko na odločitev tudi pritožila, vendar pa se za to nista odločila, temveč sta zapustila Republiko Hrvaško; da je toženka na podlagi predloženega dokumenta Hrvaškega zavoda za socialno delo ugotovila, da je bil nujen ukrep ločitve in namestitve njunega otroka izven družine, začasne narave in naj bi trajal največ petnajst dni; da sta tožnika nekaj dni po izdaji te odločitve zapustila Republiko Hrvaško in odšla v Republiko Slovenijo; da smrt prijatelja tožnikov ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti (prijatelj je trpel tudi za drugimi predobstoječimi zdravstvenimi težavam, ki bi lahko pojasnile njegovo nenadno smrt in strokovne službe so se na njegovo zdravstveno stisko nemudoma odzvale in poiskale nujno zdravniško pomoč, ki pa žal ni zadostovala); da do izdaje izpodbijanega sklepa nobeden od tožnikov ni predložil zdravniških izvidov, iz katerih bi bilo mogoče razbrati morebitne zdravstvene težave; da sta imela tožnika v Republiki Hrvaški na voljo ustrezno zdravstveno oskrbo (prepoznana potreba ter pravočasna hospitalizacija tožnika); da so strokovne službe ustrezno ukrepale ob poskusu samomora tožnika ter da je prejel ustrezno zdravniško oskrbo.

17.Kot že povzeto, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

17.Kot že povzeto, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

18.Domneva, da se države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejeta stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.⁹

18.Domneva, da se države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejeta stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

19.V obravnavani zadevi ni sporno, da bosta tožnika v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavana kot prosilca za mednarodno zaščito in ne kot tujca. Glede na navedeno, je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnika sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, nista dokazala. Tudi po presoji sodišča navedbe tožnikov, do katerih se je opredelila toženka v celoti, sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), ne dokazujejo.

19.V obravnavani zadevi ni sporno, da bosta tožnika v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavana kot prosilca za mednarodno zaščito in ne kot tujca. Glede na navedeno, je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnika sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, nista dokazala. Tudi po presoji sodišča navedbe tožnikov, do katerih se je opredelila toženka v celoti, sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), ne dokazujejo.

20.Kot je za ta spor v bistvenem delu poudarilo Ustavno sodišče RS v Sodbi 613/16, so cilji Uredbe Dublin III zagotoviti učinkovit dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite, preprečiti prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah EU oziroma izbirali odgovorno državo članico EU, in zagotoviti solidarnost med državami članicami EU. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložena na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, obravnava ena sama država, ki je za to odgovorna glede na merila, ki so določena v III. poglavju Uredbe Dublin III. Ko so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III, je odgovorna država dolžna prošnjo vsebinsko obravnavati. Prosilcu je tako zagotovljeno jamstvo učinkovitega dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite v državi članici EU, ki je glede na merila in mehanizme Dublinske uredbe III odgovorna za obravnavo prošnje. S tem se preprečuje nastanek t. i. kroženja beguncev (refugees in orbit), torej tega, da se prosilci za mednarodno zaščito iz ene države odstranijo v drugo, ne da bi bila njihova prošnja obravnavana in bi bila tako njihova pravica do mednarodne zaščite praktično razvrednotena. Ne glede na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III pa je katerikoli državi članici dovoljeno odstopiti od meril odgovornosti in sme obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila vložena v njej ali drugi državi članici, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na zavezujoča merila iz Uredbe Dublin III (17. uvodna izjava). Glede na to sta v 17. členu Uredbe Dublin III urejeni diskrecijski klavzuli, ki omogočata omilitev togih meril, določenih v III. poglavju Uredbe Dublin III, glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera. V 17. členu Uredbe Dublin III sta urejeni dve diskrecijski klavzuli: t. i. klavzula suverenosti in t. i. humanitarna klavzula. Uporaba diskrecijske klavzule je praviloma pravica posamezne države in ne njena obveznost.

20.Kot je za ta spor v bistvenem delu poudarilo Ustavno sodišče RS v Sodbi 613/16, so cilji Uredbe Dublin III zagotoviti učinkovit dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite, preprečiti prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah EU oziroma izbirali odgovorno državo članico EU, in zagotoviti solidarnost med državami članicami EU. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložena na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, obravnava ena sama država, ki je za to odgovorna glede na merila, ki so določena v III. poglavju Uredbe Dublin III. Ko so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III, je odgovorna država dolžna prošnjo vsebinsko obravnavati. Prosilcu je tako zagotovljeno jamstvo učinkovitega dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite v državi članici EU, ki je glede na merila in mehanizme Dublinske uredbe III odgovorna za obravnavo prošnje. S tem se preprečuje nastanek t. i. kroženja beguncev (refugees in orbit), torej tega, da se prosilci za mednarodno zaščito iz ene države odstranijo v drugo, ne da bi bila njihova prošnja obravnavana in bi bila tako njihova pravica do mednarodne zaščite praktično razvrednotena.¹⁰ Ne glede na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III pa je katerikoli državi članici dovoljeno odstopiti od meril odgovornosti in sme obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila vložena v njej ali drugi državi članici, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na zavezujoča merila iz Uredbe Dublin III (17. uvodna izjava). Glede na to sta v 17. členu Uredbe Dublin III urejeni diskrecijski klavzuli, ki omogočata omilitev togih meril, določenih v III. poglavju Uredbe Dublin III, glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera. V 17. členu Uredbe Dublin III sta urejeni dve diskrecijski klavzuli: t. i. klavzula suverenosti in t. i. humanitarna klavzula. Uporaba diskrecijske klavzule je praviloma pravica posamezne države in ne njena obveznost.¹¹

20.21. Pomanjkljivosti ali razpad azilnih sistemov lahko ogrozijo nemoteno delovanje sistema, vzpostavljenega na podlagi Uredbe Dublin III. To bi lahko povzročilo nevarnost, da bodo kršene pravice prosilcev, kot jih določajo pravni red EU na področju azila, Listina in druge mednarodne obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami in pravicami beguncev (21. uvodna izjava Dublinske uredbe III). Glede na navedeno je v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III izrecno urejen primer, ko predaja prosilca odgovorni državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. To pa po mnenju Ustavnega sodišča RS ne pomeni, da lahko prosilci domnevo o varnosti držav članic EU izpodbijajo zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici EU. Države morajo po presoji Ustavnega sodišča RS upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba t. i. klavzule suverenosti za državo obvezna. Ob upoštevanju sodne prakse ESČP predaja drugi državi članici EU ni dopustna, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika. Iz navedenega izhaja, da morajo pristojni organi in sodišča v primeru, ko prosilec zatrjuje, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presojati vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi zdravstveno stanje prosilca. Pri tem morajo upoštevati tudi prosilčevo osebno situacijo v Republiki Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.

21.Pomanjkljivosti ali razpad azilnih sistemov lahko ogrozijo nemoteno delovanje sistema, vzpostavljenega na podlagi Uredbe Dublin III. To bi lahko povzročilo nevarnost, da bodo kršene pravice prosilcev, kot jih določajo pravni red EU na področju azila, Listina in druge mednarodne obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami in pravicami beguncev (21. uvodna izjava Dublinske uredbe III). Glede na navedeno je v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III izrecno urejen primer, ko predaja prosilca odgovorni državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.¹² To pa po mnenju Ustavnega sodišča RS ne pomeni, da lahko prosilci domnevo o varnosti držav članic EU izpodbijajo zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici EU.¹³ Države morajo po presoji Ustavnega sodišča RS upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba t. i. klavzule suverenosti za državo obvezna.¹⁴ Ob upoštevanju sodne prakse ESČP predaja drugi državi članici EU ni dopustna, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika.¹⁵ Iz navedenega izhaja, da morajo pristojni organi in sodišča v primeru, ko prosilec zatrjuje, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presojati vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi zdravstveno stanje prosilca. Pri tem morajo upoštevati tudi prosilčevo osebno situacijo v Republiki Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.¹⁶

22.Toženka se je, kot že pojasnjeno opredelila do vseh navedb tožnika in tudi po presoji sodišča pravilno odločila, da zatrjevanje tožnikov ne dokazuje, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, ker imata tožnika status prosilca za mednarodno zaščito in bosta obravnavana v postopku s procesnimi jamstvi, ki veljajo za prosilca in ne tujca.

22.Toženka se je, kot že pojasnjeno opredelila do vseh navedb tožnika in tudi po presoji sodišča pravilno odločila, da zatrjevanje tožnikov ne dokazuje, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, ker imata tožnika status prosilca za mednarodno zaščito in bosta obravnavana v postopku s procesnimi jamstvi, ki veljajo za prosilca in ne tujca.

23.Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je odločitev toženke v nasprotju s sodbo ESČP CASE OF DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17, kot je na naroku navajala tožeča stranka. Kot je razvidno iz te sodbe, je ESČP v postopku pritožnika, ki je utrpel življenjsko nevarne poškodbe v objektu za pridržanje ilegalnih migrantov na policijski postaji Bajakovo, zaradi močnega požara, zanetenega po ravnanju migrantov

23.Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je odločitev toženke v nasprotju s sodbo ESČP CASE OF DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17, kot je na naroku navajala tožeča stranka. Kot je razvidno iz te sodbe, je ESČP v postopku pritožnika, ki je utrpel življenjsko nevarne poškodbe v objektu za pridržanje ilegalnih migrantov na policijski postaji Bajakovo, zaradi močnega požara, zanetenega po ravnanju migrantov¹⁷

23., ugotovilo, da je bila stavba policijske postaje Bajakovo in njeno osebje precej slabo pripravljena na soočenje z izbruhom požara v svojih prostorih, zato je ESČP ugotovilo kršitev vsebinskega vidika 2. člena EKČP. Presodilo je, da državni organi pritožniku niso zagotovili zadostne in razumne zaščite njegovega življenja in telesa, kot to zahteva 2. člen EKČP. Po presoji ESČP je v obravnavnem primeru poškodb zaradi požara pridržanega pritožnika v centru za pridržanje, nastala procesna obveznost preiskave okoliščin požara in pritožnikovih poškodb, ki je bil pridržan migrant pod oskrbo in odgovornostjo oblasti. ESČP je ugotovilo, da se glede na temeljitost preiskave zdi, da so številna vprašanja v tej zadevi ostala neodgovorjena, zlasti vprašanja v zvezi s preiskavo in spremljanjem pripornikov ter ustreznostjo prostore, v katerih so bili pridržani. ESČP je ugotovilo, da se zdi, da ni bila opravljena nobena nadaljnja institucionalna preiskava, da bi ugotovili morebitne pomanjkljivosti, ki so privedle do tragičnega dogodka, odpravili morebitne pomanjkljivosti in preprečili podobne napake v prihodnosti. ESČP je ugotovilo, da v konkretnem primeru hrvaški organi niso izvajali določb nacionalnega prava, ki zagotavljajo spoštovanje pravice do življenja; predvsem jim ni uspelo odvrniti podobnih življenjsko nevarnih ravnanj v prihodnosti, zaradi česar je po presoji ESČP prišlo do kršitve 2. člena EKČP tudi v njegovem procesnem vidiku. Neutemeljena je torej tožbena navedba, da naj bi ESČP v sodbe CASE OF DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17, ugotovilo, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov, brez konkretizacije okoliščin, ki so bile podlaga za odločitev. ESČP je namreč v konkretnem primeru CASE OF DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17, na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin (požar v objektu za pridržanje ilegalnih migrantov na policijski postaji Bajakovo), ugotovilo kršitve 2. člena EKČP, kar pa glede na to, da tožnik niti ne zatrjuje dejstev, ki so bila podlaga za odločitev ESČP v primeru DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17, po presoji sodišča ne dokazuje za ta spor relevantnih dejstev.

24.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je toženka prepričljivo in popolno obrazložila svojo ugotovitev, da tožnika ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bosta podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Sodišče pripominja, da sicer verjame tožnikoma, da ne želita nazaj v Republiko Hrvaško in ne želita, da Republika Hrvaška obravnava njuno prošnjo, vendar pa pojasnjuje, da ta želja ni upoštevna za izpodbijano odločitev. Kot je pojasnila že toženka v izpodbijanem sklepu, si tožnika namreč ne moreta izbrati države, ki naj odloča o njuni prošnji za mednarodno zaščito, ampak državo, ki je pristojna odločati, določa Uredba Dublin III.

25.Republika Hrvaška je sprejela obravnavo tožnikov na podlagi petega odstavka 20. člen Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Glede na to, da se šteje, da sta tožnika prošnjo v Republiki Hrvaški umaknila, je Republika Hrvaška na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da imata tožnika pravico zahtevati dokončanje obravnave prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnika pa niti ne zatrjujeta toliko manj dokažeta, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila. Odveč je pojasnilo, da se bosta tožnika sama odločila ali bosta vložila (ponovno) prošnjo v Republiki Hrvaški ali ne.

26.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.