Jedro

Tožnici je bila redno odpovedana PZ iz poslovnega razloga po

1.1.2003, zato je pri izračunu odpravnine potrebno upoštevati

109. člena novega ZDR. Kot delovna doba pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih v smislu 3. odstavka 109. člena ZDR se šteje tudi čas zaposlitve pri delodajalcu, ki je tožnico prevzel skladno z 15. členom ZTPDR, čeprav SKPG/90, ki je veljala v času prevzema, še ni določala, da se za delavca, ki je bil prevzet na delo k drugemu delalodajalcu, šteje, kot da zaposlitve ni spremenil. Ker je tožnica po prej veljavni delovnopravni zakonodaji pridobila pravico, da se v primeru prevzema šteje, da ni spremenila zaposlitve, je tudi to zaposlitev potrebno upoštevati pri izračunu odpravnine po 109. členu ZDR.

Delavcu ni potrebno izpodbijati sklepa o določitvi višine odpravnine pri delodajalcu po 1. odstavku 204. člena ZDR, saj gre za denarni zahtevek, ki ga delavec skladno z 4. odstavkom 204. člena ZDR lahko uveljavlja direktno pred sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odpravnino v znesku 801.966,67 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.7.2003 dalje, do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici stroške postopka v znesku 163.700,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.12.2003 dalje, do plačila.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov oz.

podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da je odločilo, da je tožnica upravičena do odpravnine v znesku

801.966,67 SIT, pri čemer pa je svojo odločitev oprlo na določila v letu 1992 veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo ter 15. člena ZTPDR in 15. člena SKPGD, ter to obrazložilo z dejstvom, da kljub temu, da v letu 1992 veljavna kolektivna pogodba ni določala, da pri prevzemu delavcev velja kontinuiteta delovnega razmerja, je le-to kljub temu priznalo, kar pa pravno ni sprejemljivo. Opozoriti je še, da je komisija za razlago SKPGD razveljavila določbo 15. člena, zato je sklicevanje na njeno ureditev po 1.1.2003, glede na to, da predstavlja razlaga obvezen način uporabe določil SKPGD, pravno zmotno. Zakon o delovnih razmerjih v 109. členu določa, da pripada odpravnina delavcu za vsako leto dela pri delodajalcu, če je pri delodajalcu zaposlen določeno časovno obdobje in je zato navedeni izračun tožene stranke pravilen. Tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo potrebno za določitev odpravnine pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti šteti vse zaposlitve pri I. Trgovsko in gostinsko podjetje glede na dikcijo in pri V. M. s.p., torej vso delovno dobo med letoma 1982 in 2003. ZDR ne opredeljuje pojma pravno nasledstvo, zato je potrebno glede tega upoštevati določbe ZGD. Res je, da je tožena stranka s tožnico sklenila sporazum, vendar smiselna razlaga le-tega na način, kot je to razlagalo sodišče prve stopnje ni pravilna in sprejemljiva. Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odpravnino v znesku 801.966,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.7.2003 dalje. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in sicer v 30 dneh po dani odpovedi, to je 18.7.2003. Na podlagi določila 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR/02) je bila tožnica upravičena prejeti odpravnino po osnovi povprečne mesečne plače, ki jo je tožnica prejemala ali bi jo prejemala, če bi delala, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo upoštevaje delovno dobo pri delodajalcu, pri čemer se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih (3. odst. 109. člena ZDR/02).

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnica lahko uveljavljala odpravnino neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, saj 4. odst. 204. člena ZDR določa, da delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem. Tožnici ni bilo potrebno uveljavljati pravic iz delovnega razmerja in izpodbijati sklepa o določitvi odpravnine, ki ga je izdala tožena stranka dne 18.6.2003 in v njem določila odpravnino v višini 96.236,00 SIT upoštevaje le delovno dobo zadnjih štirih let pri delodajalcu, to je delovno dobo pri delodajalcu potem, ko se je tožnica ponovno zaposlila pri toženi stranki na podlagi sklepa tožene stranke z dne

24.4.1992, ki je sicer določal, da jo je tožena stranka dolžna ponovno sprejeti nazaj v delovno razmerje v primeru, če najemnik prostorov restavracije "X" V. M. s.p. iz kakršnegakoli razloga prekine najemno pogodbo pred iztekom roka in v primeru, da podjetje po preteku petletnega najemnega razmerja ne sklene z istim ali drugim najemnikom novega najemnega razmerja in ponovno prevzame restavracijo "X" v svoje poslovanje.

Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da sodišče ne bi smelo upoštevati delovne dobe pri V. M. s.p., ker le-ta ni pravni prednik tožene stranke. V. M. s.p. nedvomno ni pravni prednik tožene stranke, v konkretnem primeru pa je šlo za dejanski prevzem delavcev po določilih 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR). Dejstvo je, da je bila tožnica od 1.5.1992 do 31.12.1998 zaposlena pri V. M. s.p. na delovnem mestu kuharice, pri čemer je tožnica na to pristala in ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki oz. njenem pravnem predniku zaradi predaje poslovne enote restavracije "X". Tožnica je podala soglasje za tako zaposlitev, ker ji je delodajalec zagotovil ustrezno zaposlitev za nedoločen čas pri najemniku za restavracijo. Pri tem se je najemnica V. M. s.p. tudi zavezala sprejeti v delovno razmerje vse v restavraciji "X" zaposlene delavce, pri čemer je bil dogovorjen tudi sporazum, da se tožena stranka zavezuje sprejeti delavce nazaj v delovno razmerje. Tožnica je bila dejansko z dnem 1.1.1999 ponovno sprejeta v delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas. V konkretnem primeru je tako šlo za dejanski prevzem po določilih 15. člena ZTPDR.

V letu 1992 veljavna Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 31/90 - SKPG) sicer ni urejala prevzema delavca v smislu 15. člena ZTPDR, tako kot je to določeno sedaj v 15. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 40/97 - SKPGD), ali kot je bilo to urejeno v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo iz leta 1993 (Ur.l. RS št. 39/93), vendar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k novemu delodajalcu upošteva, kot da le-ta ni spremenil zaposlitve, saj delavec ni mogel priti v slabši položaj zaradi tega, ker takrat veljavna kolektivna pogodba tega instituta še ni urejala, enako velja za interne splošne akte delodajalca, šlo pa je za institut prevzema k drugemu delodajalcu po določilih ZTPDR. Z upoštevanjem 20 letne delovne dobe, je bila tožnica skladno s 3. alineo 2. odst. 109. člena ZDR/02 upravičena do 1/3 osnove za izračun odpravnine in sicer v skupnem znesku 801.966,67 SIT. Glede na podani pritožbeni ugovor, da 3. odst. 109. člena ZDR/02 določa, da se prizna delovna doba pri delodajalcu oz. pri njegovih pravnih prednikih, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri tožnici za pridobljeno pravico, ki jo je le-ta predhodno na podlagi stare delovnopravne zakonodaje že pridobila, saj bi bila v primeru drugačnega pravnega tolmačenja prikrajšanja pri izplačilu odpravnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi stroške postopka na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni skladno z določili

155. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj v pritožbenem postopku ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP.