Jedro

Sodišče ne more stranke oprostiti plačila sodnih taks za takse, glede katerih je taksna obveznost nastala pred vložitvijo predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Tako določa 13. člen ZST-1, tako pa je določal tudi 1. odst. 14. člena ZST, ki je veljal do uveljavitve novega ZST-1.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9.2.2010 zavrglo predlog tožnice z dne 17.11.2009 za oprostitev plačila sodnih taks. S sklepom z dne 5.5.2010 pa je zavrnilo predloge tožnice za oprostitev plačila sodnih taks, vložene dne 15.10.2009, 5.3.2010 in 20.4.2010. Proti sklepoma je tožnica vložila pritožbi. V pritožbi proti sklepu z dne 9.2.2010 navaja, da je sodišče vlogo za oprostitev plačila sodne takse napačno presodilo. Zahteva po plačilu sodne takse bo namreč še poslabšala njeno finančno stanje in s tem dodatno ogrozila možnost njenega preživljanja in preživljanja njene družine. Smiselno enako navaja tudi v pritožbi proti sklepu z dne 5.5.2010. Dodaja še, da je sodišču z vlogo z dne 20.4.2010 predložila izjavo o premoženjskem stanju, kot tudi zadnje tri plačilne liste, iz katerih njeno premoženjsko stanje izhaja. Sodišče je tako imelo na razpolago podatke, na podlagi katerih bi lahko vsebinsko presojalo utemeljenost predloga za oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sklepu z dne 5.5.2010 Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica ob vložitvi revizije vložila tudi prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks, kateri pa ni priložila izjave o premoženjskem stanju oziroma na drug način izkazala, da njeno premoženjsko stanje in premoženjsko stanje njene družine ne omogoča plačila sodne takse. Prvo sodišče je tak njen predlog, ki je bil vložen po odvetnici, zavrglo, vendar je na podlagi sklepa pritožbenega sodišča z dne 10.2.2010 njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za revizijo ponovno obravnavalo. Tožnico je s sklepom z dne 18.3.2010 pozvalo, da v zvezi s podanim predlogom sodišču v roku 15-ih dni predloži podpisano izjavo o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu. Sklep je pooblaščenka tožnice prejela dne 25.3.2010, vendar pa v roku 15 dni tožnica izjave ni predložila. Predložila jo je šele z vlogo z dne 20.4.2010, kar je po izteku roka iz sklepa z dne 18.3.2010. Ker torej tožnica kljub ustreznemu pozivu sodišča prve stopnje v roku svoje vloge z dne 15.10.2009 ni dopolnila tako, da bi izkazala pogoje za taksno oprostitev, je njen predlog sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predloga tožnice za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks za revizijo, podana dne 5.3.2010 in 20.4.2010. Sodišče namreč ne more stranke oprostiti plačila sodnih taks za takse, glede katerih je taksna obveznost nastala pred vložitvijo predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Tako določa 13. člen Zakona o sodnih taksah, tako pa je določal tudi 1. odst. 14. člena Zakona o sodnih taksah, ki je veljal do uveljavitve novega Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki je pričel veljati 1. oktobra 2008. Odločitev prvega sodišča v sklepu z dne 5.5.2010 je torej pravilna in zakonita, pritožba ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

O pritožbi proti sklepu z dne 9.2.2010 Z vlogo z dne 17.11.2009, s katero je tožnica vložila pritožbo proti sklepu z dne 27.10.2009, je tožnica prosila za oprostitev plačila sodne takse oziroma za odlog ali obročno plačilo takse za pritožbo proti sklepu z dne 27.10.2009. Tudi v tej vlogi ni z ničemer izkazala pogojev za taksno oprostitev, zlasti tudi ni predložila izjave o premoženjskem stanju. Zato jo je sodišče s sklepom z dne 24.12.2009, ki ga je njena pooblaščenka prejela dne 4.1.2010, pozvalo k predložitvi ustrezne izjave. Te izjave tožnica v roku 15-ih dni ni predložila sodišču, kot tudi ne drugih dokazov o svojem premoženjskem stanju. Zato sodišče ni imelo podlage, da bi presodilo, ali premoženjsko stanje tožnice utemeljuje po njej predlagano oprostitev, ali odlog oziroma obročno plačilo sodne takse za pritožbo. Ker tožnica ni izkazala pogojev za taksno oprostitev, sodišče njenemu predlogu ni moglo ugoditi. Pravilno bi ga sicer moralo zavrniti in ne zavreči, kar pa v konkretnem primeru ne vpliva na pravni položaj tožnice v zvezi z njenim predlogom za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo. Zato pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev prvega sodišča iz sklepa z dne 9.2.2010, temveč je prvostopno odločitev v tem sklepu potrdilo. Dodati je še, da je po presoji pritožbenega sodišča tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 17.11.2009 brezpredmeten, ker je glede na določbo 39. člena ZST-1 treba uporabiti Zakon o sodnih taksah, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1, ta pa takse za pritožbo proti sklepu o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks ne določa. Postopek v predmetni zadevi se je namreč pričel pred uveljavitvijo novega Zakona o sodnih taksah.

Glede na vse spredaj navedeno je torej pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa.