Jedro

Dolžnost poštenega in korektnega pravdanja vsem strankam postopka narekuje aktiven in konstruktiven pristop, to je takšen, ki bo prispeval k čim hitrejši razjasnitvi spornih vprašanj in njihovi razrešitvi, ne pa k njihovemu zameglevanju ali zgolj preobračanju trditvenega in dokaznega bremena na nasprotno stranko ter z opozarjanjem in iskanjem pomanjkljivosti v nasprotnikovih trditvah in dokazih.

V primeru naknadno odmerjenega davka ne gre za pravno priznano škodo, saj so bili toženi stranki v davčnem inšpekcijskem postopku naloženi v plačilo le tisti davki in prispevki, ki bi jih bila tožena stranka kot davčni zavezanec dolžna plačati v skladu z davčnimi predpisi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13767/2009 z dne 25. 2. 2009 v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti (I.). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je nasprotno tožeča stranka (E. d. o. o.) od nasprotno tožene stranke (G. d. o. o.) zahtevala plačilo zneska 20.460,69 EUR s pripadki, je zavrnilo (II.). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 567,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena in nasprotno tožeča stranka (v nadaljevanju: tožena stranka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožeča in nasprotno tožena stranka (v nadaljevanju: tožeča stranka) na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nosilni pritožbeni očitek je, da je sodišče prve stopnje izrazito pristransko in enosmerno ocenjevalo v postopku izvedene dokaze in v posledici ugotavljalo le dejstva, ki so v očitno korist tožeče stranke. Sodišče ni ovrednotilo posameznega dokaza za posamezno dejstvo in nato vse dokaze skupaj, sodbe zato ni mogoče preizkusiti in je nerazumljiva.

5. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Dokazna ocena prvostopnega sodišča je bila po mnenju pritožbenega sodišča v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, za njihovo ugotovitev je izvedlo vse potrebne dokaze, dokazno oceno pa je argumentiralo z jasnimi in razumljivimi razlogi, ki so sposobni pritožbenega preizkusa in so tudi vsebinsko prepričljivi. Logično in smiselno je pojasnilo svoje zaključke, in tudi, zakaj je izpovedbe trojčka prič N., S. in Š. ocenilo kot prepričljive in skladne, in zakaj je nasprotno, trditve tožene stranke ocenilo kot pomanjkljive in pavšalne, njeno izpovedbo pa neprepričljivo. Ne nazadnje pomeni „trojček prič“ tri samostojne osebe, ki so medsebojno skladno izpovedovale, kar jim že po preprostem matematično logičnem sklepanju podeljuje večjo dokazno težo, kot jo ima izpovedba ene same. Še zlasti, ker navedeni „trojček“ ne sestavljajo s tožečo stranko povezane osebe, od katerih bi bilo glede na njihov dejanski položaj razumno pričakovati, da bodo v bistvenem izpovedovale enako. V takšni procesni situaciji (3:1) stranka, ki se opira le na eno izpoved, pač ne more uspeti samo z zanikovanjem tega, kar so tri priče povedale, oz. z zatrjevanjem nasprotnega, pač pa bi morala izkazati resne pomanjkljivosti, logična neskladja ali kakšne druge tehtne razloge za neverodostojnost izpovedb „trojčka“. Takšnih razlogov tožena stranka ni izkazala, zato je tudi v pritožbi ponavljajoči se očitek prvostopnemu sodišču, da je raje verjelo trem kot enemu, vsebinsko prazen.

6. Med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka za toženo stranko v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani računi, opravljala knjigovodsko računovodske storitve. Sporen pa je bil obseg teh storitev (920 vknjižb mesečno) in njihova cena, saj je tožena stranka ugovarjala, da so zneski na vtoževanih računih „občutno previsoki“. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da si je tožeča stranka za leto 2007 izposlovala plačilo svojih običajnih storitev v pavšalno dogovorjeni količini 920 knjiženj mesečno po vsakokratni vrednosti finančno računovodske točke, objavljene pri GZS, oprlo na naslednje ugotovitve in dokaze: - izpovedbo L. N., M. S. in M. Š.; - okoliščino, da je tožena stranka predhodno izdane račune (za prve mesece leta 2007) v približno enaki višini plačala; - da tožena stranka vtoževanim računom, ki jih je prejela, ni ugovarjala; - da je zastopnica tožene stranke U. R. v zapisniku z dne 7. 1. 2008 (A10) neporavnane obveznosti v višini 6.044,33 EUR priznala in obljubila, da jih bo poravnala.

Nikakor torej ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zaključek, da je bila med strankama v letu 2007 dogovorjena storitev 920 knjižb na mesec, oprlo le na „prepričljivo izpovedbo N.“, pač pa na podlagi celovite ocene tudi drugih izvedenih dokazov oz. ugotovljenih dejstev.

7. Pritožbeno sodišče v zvezi z očitkom nekorektnega oziroma pristranskega sojenja še pripominja, da si morajo za pošteno sojenje v prvi vrsti prizadevati tudi stranke postopka s poštenim in korektnim izvrševanjem svojih pravic in dolžnosti v postopku. Dolžnost poštenega in korektnega pravdanja vsem strankam postopka narekuje aktiven in konstruktiven pristop, to je takšen, ki bo prispeval k čim hitrejši razjasnitvi spornih vprašanj in njihovi razrešitvi, ne pa k njihovemu zameglevanju ali zgolj preobračanju trditvenega in dokaznega bremena na nasprotno stranko ter z opozarjanjem in iskanjem pomanjkljivosti v nasprotnikovih trditvah in dokazih. Stranka, ki pogodbeno razmerje priznava (in je zaradi tega povsem nepomembno, ali je bila pogodba sklenjena v pisni ali ustni obliki, s čimer se pritožba po nepotrebnem ukvarja), nasprotuje pa višini plačila za opravljene storitve zgolj s trditvijo, da je „občutno previsoko“, pač ne sme biti presenečena, če njene trditve sodišče oceni kot pomanjkljive in pavšalne. Takšne namreč tudi dejansko so, saj o spornem dejstvu (dogovorjena cena storitve) ne povedo ničesar in nanje ni mogoče odgovarjati in jih v postopku tudi ni mogoče preizkušati. Sodišče prve stopnje je bilo zato v nasprotju s pritožbenimi očitki celo izjemno dobrohotno do tožene stranke, ko je kljub tako praznemu ugovoru izvajalo dokazni postopek v smeri ugotavljanja vsebine pogodbe med strankama, saj bi lahko zaključek o ceni opravljenih pogodbenih storitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP. Gre namreč za dejstvo, ki ga je tožena stranka zanikala brez navajanja razlogov.

8. Tudi v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo obrazložilo sprejete zaključke. Nekonsistentnost je kvečjemu mogoče očitati toženi stranki, ki je v zvezi z zahtevkom po tožbi trdila, da je tožeča stranka le vnašala listine v poslovne knjige in izdelala letna poročila, ni pa opravljala kompleksnih storitev; v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi pa ji nalaga skrbnost davčnega strokovnjaka. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko ekskulpiralo odgovornosti za v postopku davčnega nadzora ugotovljene nepravilne vknjižbe na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka dokumentacijo prinašala z zamudo, kar so poleg prič potrjevali tudi drugi dokazi (temeljnica z dne 31. 12. 2005, delno pa to izhaja tudi iz izpovedbe A. L.). Sicer pa je pravilen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da v primeru naknadno odmerjenega davka ne gre za pravno priznano škodo, saj so bili toženi stranki v davčnem inšpekcijskem postopku naloženi v plačilo le tisti davki in prispevki, ki bi jih bila tožena stranka kot davčni zavezanec dolžna plačati v skladu z davčnimi predpisi. Pritožbenemu ugovoru, da gre za izrazito strokovno vprašanje, ki predvideva oceno davčne odločbe in simulacijo vsakega dogodka ter njegovo umestitev v simulirano pravilno poslovno letno poročilo, kar bi moral ugotavljati izvedenec, ni mogoče slediti. Za ugotavljanje navedenih dejstev ni bilo nikakršne potrebe, vsaj ne preden bi tožena stranka na jasno in preprosto trditev tožeče stranke, da bi davek v enaki višini plačala, če v davčnem postopku ugotovljenih nepravilnosti ne bi bilo, podala jasen in razumljiv odgovor, zakaj meni, da navedena trditev ne drži. Sodišče dokazov ne izvaja zgolj v informativne namene, prav tako jih ne izvaja za ugotavljanje nekih z ničemer utemeljenih hipotetičnih dejstev.

9. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, kot mu očita pritožba, da plačilo davka po odločbi ekskulpira davčnega zavezanca glede storjenega prekrška zaradi kršitve davčnih predpisov. Vendar pa v zakonu določena kaznivost prekrška nujno še ne pomeni, da bo vsak kršitelj za prekršek tudi kaznovan. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku sledilo izpovedbi L. N., da tožena stranka, če bi dolgovane obveznosti po odločbi DURSA z dne 30. 7. 2007 (B3) davčnemu organu poravnala v roku, le-ta zoper njo ne sprožil postopka o prekršku, v katerem je bila kaznovana s plačilom globe, navedeno pa potrjuje tudi okoliščina, da je bila odločba prekrškovnega organa izdana skoraj pol leta kasneje kot odločba DURSA o dodatni odmeri davka. Sicer pa to vprašanje z ozirom na dejstvo, da sodišče prve stopnje v ravnanju tožeče stranke ni našlo protipravnosti, ni več relevantno.

10. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je tožena stranka dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).