Jedro

Ni pravne podlage za revalorizacijo prisojene rente iz naslova tuje pomoči. Pri renti gre za vrsto odškodnine, zato je v primeru spremenjenih okoliščin (občutni rasti življenjskih stroškov) mogoča zgolj sprememba prisojene odškodnine (196. člen ZOR), kar mora stranka zahtevati s posebnim zahtevkom (po tem, ko je do spremembe okoliščin že prišlo).

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da sta toženi stranki dolžni tožniku iz naslova odškodnine za nematerialno škodo solidarno plačati še 29.898,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje.

II. Pritožbi prve tožene stranke se delno, pritožbi druge tožene stranke pa v celoti ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki spremeni tako, da sta dolžni toženi stranki od 1. 3. 2001 dalje solidarno plačevati še 58,42 EUR mesečno iz naslova potrebne tuje pomoči; do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke s pripadajočimi zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, v roku 15 dni po prejemu sodbe, v bodoče pa do vsakega 10. dne v mesecu vnaprej.

III. Toženi stranki sta dolžni tožniku v roku 15 dni po prejemu sodbe solidarno plačati 4.619,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Tožnik je dolžan prvi toženi stranki v roku 15 dni po prejemu sodbe plačati 1.030,46 EUR, drugi toženi stranki pa 974,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V. V preostalem se pritožbi tožnika in prve tožene stranke zavrneta in se izpodbijana sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

VI. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju v zvezi s tožnikovo delovno nesrečo z dne 5. 2. 1998 odločalo še o višini nematerialne škode, zahtevku za tujo pomoč in renti iz naslova tuje pomoči. Odločilo je, da se zavrne tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v še spornem delu 75.542,02 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje (I. točka izreka). Toženkama je naložilo solidarno plačilo 1.060,41 EUR materialne škode iz naslova tuje pomoči z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (II. točka izreka). Iz naslova rente za tujo pomoč sta toženki dolžni od 1. 3. 2001 solidarno plačevati mesečno po 35,05 EUR, prva toženka sama še 23,37 EUR, druga toženka sama pa še znesek 58,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek pa je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2. Pritožujejo se vse stranke postopka. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku za nematerialno škodo v celoti in zvišanju prisojenih zneskov materialne škode in rente iz naslova potrebne tuje pomoči. Izrecno ne izpodbija odločitve sodišča v delu, ki se nanaša na odmerjeno odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti. Nasprotno tožnik sodišču prve stopnje očita, da je odločitev o odškodnini zaradi telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem sprejelo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je sodišče sicer pravilno povzelo vse neugodnosti in bolečine, ki jih pretrpel, vendar ni upoštevalo, da se tožnikovo zdravstveno stanje po letu 2008 spreminja na slabše. Da zaradi kratkih krnov uporablja zgolj začasne proteze, ki pa mu povzročajo zarastline in posledično še hujše bolečine; da ima še vedno občasne fantomske bolečine in je poleg stalnega jemanja protibolečinskih sredstev vezan tudi na uporabo pomirjeval; da dodatna operacija ni mogoča in je prognoza glede intenzitete in pogostosti bolečin slaba. Zato tožnik meni, da mu pripada odškodnina vsaj v višini 50.000,00 EUR. Nadalje meni, da prisojena odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti v višini 40.000,00 EUR ni ustrezna. Upoštevaje dvojno amputacijo in nezmožnost daljše uporabe protez, kar tožnika približuje paraplegiku, bi bila ustrezna odškodnina vsaj 62.593,89 EUR. Nepravilna je odločitev o že izvršenih plačilih. Zavarovalnica je tekom postopka trdila, da je z izplačilom dne 24. 10. 2013 plačala glavnico v znesku 44.460,55 EUR, tožnik pa trdi, da je bilo iz tega naslova plačano največ 31.591,84 EUR. Sodišče je sledilo zavarovalnici, kar pa nima podlage v dejanskem stanju in izvedenih dokazih (spremnem dopisu, ki ga je tožniku poslala druga tožena stranka in obračunu zamudnih obresti). Napačna je odločitev glede materialne škode iz naslova tuje pomoči, saj je sodišče znesek 2.996,41 EUR (kolikor znaša že pravnomočno razsojeno odločitev po sodbi VSRS) od prisojene višine odštelo dvakrat. Po mnenju tožnika je zmotna odločitev sodišča, da do odškodnine iz naslova tuje pomoči ni upravičen v celoti zgolj iz razloga, ker ima soprogo, ki bi določena dela opravljala v vsakem primeru. Tudi po zaključku zdravljenja potrebuje tujo pomoč v trajanju vsaj 3 ure dnevno. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Po temelju je uspel v celoti, glede višine pa v večinskem delu, saj bi moralo sodišče tudi že izplačane zneske šteti v uspeh tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prva tožena stranka se obrazloženo pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe. Prepričana je, da je bila tuja pomoč že v celoti plačana. Po njenem prepričanju tuja pomoč ne more presegati 1-2 uri dnevno, ob dejstvu, da je tožnikova žena v vsakem primeru kuhala in pospravljala. Skrb za osebno higieno, pripravo oblačil in spremstvo na WC niso opravila, ki trajajo več kot nekaj minut na dan. Večino osnovnih življenjskih potreb je tožnik lahko opravil sam. Glede prisojene rente za tujo pomoč izpodbijani sodbi očita, da je njen izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče je tožniku prisodilo znesek 175,26 EUR, od katerega bi moralo odšteti že pravnomočno razsojeni znesek 116,84 EUR in toženima naložiti v plačilo preostanek 58,42 EUR. Tako pa je toženima naloženih ponovnih 116,84 EUR. Za revalorizacijo zneska ni nobene pravne podlage. Priglaša pritožbene stroške.

4. Druga tožena stranka se pritožuje zoper III. točko izreka sodbe, z ostalimi se izrecno strinja. Pravilen izrek glede mesečne rente bi toženkama naložil v plačilo solidarno znesek 58,42 EUR.

5. Pritožbe so bile nasprotnim strankam vročene v odgovor, vendar slednjega nobena od strank ni vložila.

6. Pritožbi tožnika in prve tožene stranke sta delno utemeljeni, pritožba druge tožene stranke pa je utemeljena v celoti.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo:

7. V pritožbenem postopku ostajata sporni dosojeni odškodnini za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

8. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 40.000 EUR. V svoji pritožbi tožnik pritrjuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo vse neugodnosti in bolečine, ki jih je pretrpel med zdravljenjem, in upoštevalo, da bolečine trpi še vedno vsak dan. Sodišču pa očita, da ni upoštevalo poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja po letu 2008, o čemer je tožnik izpovedal ob dodatnem zaslišanju. Pritožbeno sodišče glede tega pritožbenega očitka ugotavlja, da je bil tožnik v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišan samo v zvezi z dokazovanjem potrebne tuje pomoči.(1) Prav tako je tožnik trditve o tem, da se njegovo zdravstveno stanje v času po izdani prvi sodbi (po letu 2008) ni v ničemer izboljšalo, podal v zvezi s stališčem, da se je potreba po tuji pomoči še dodatno povečala.(2) Ta del trditvene in dokazne podlage tako ni služil ugotavljanju obsega telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče sklepa, da je v pritožbi zatrjevan obseg novih bolečin tožnika po letu 2008 sodišče v izpodbijani sodbi že upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Tožnik je že v svojem prvem zaslišanju povedal, da še vedno čuti fantomske bolečine in jemlje protibolečinska zdravila; dejstvo, da v predelu krnov čuti bolečine, ki onemogočajo daljšo nošnjo protez, pa je tudi že izhajalo iz izvedenskega mnenja dr. A.. Prvostopenjsko sodišče je s sklicevanjem na 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja povrnitev bodoče škode, ugotovilo, da se bolečinsko obdobje za tožnika še ni končalo, in da tožnik bolečine čuti praktično ves čas. Odškodnino je odmerilo upoštevaje gotovost bodočih bolečin, ki jih je ocenilo s srednjo stopnjo nekaj ur dnevno. Sodišče je tako po presoji pritožbenega sodišča predvidevalo, da bo tožnik bolečine in druge s tem povezane nevšečnosti trpel tudi po končanem zdravljenju, pri čemer ni predvidelo možnosti izboljšanja. Glede na navedeno je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da znaša primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin (že pretrpljenih in bodočih) in nevšečnosti med zdravljenjem 40.000 EUR(3).

9. Pritožnik je ugovarjal tudi dosojeni odškodnini iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nesposoben za opravljanje vsakodnevnih opravil: osebne higiene, premikanja iz prostora v prostor, skrbi za otroke, priprave hrane in tožniku ob sklicevanju na primerljivo sodno prakso prisodilo 40.000 EUR odškodnine. Pritožba tožnika primerjavo s citirano sodno prakso zavrača, saj naj ne bi šlo za primerljive primere. Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentaciji pritožbe, da je glede na upoštevano sodno prakso tožnik upravičen do višje odškodnine od prisojene, predvsem upoštevaje dejstvo, da gre pri njem za amputacijo obeh in ne zgolj ene noge. Tožnik tako ni omejen zgolj v aktivnostih kot so fizično delo(4), skakanje, tek in druge športne aktivnosti(5), temveč je (z izjemo dveh ur dnevno, ko lahko uporablja proteze) vezan na invalidski voziček ali pa se po prostoru premika s plazenjem, ne more samostojno izvajati osnovnih higienskih opravil, ne more si sam kuhati, zaposlitve ne dobi. Vseeno ni moč pritrditi pritožbi, da je tožnik paraplegik. Paraplegija je povezana s (hujšimi) posledicami poškodbe hrbtenjače, ohromitve obeh nog in v večini tudi inkontinence. Pritožbeno sodišče vztraja pri svoji prejšnji presoji, da je primerna odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti 62.000,00 EUR. Odškodnina okoli 60 povprečnih plač tožnikov primer približuje prisojenim odškodninam v primerih, ki so mu glede na obseg škodnih posledic (zmanjšanja življenjske aktivnosti) najbližje (kljub temu, da primera dvojne amputacije v sodni praksi tudi naslovno sodišče ni našlo). Gre za hujše primere enojnih amputacij z določenimi dodatnimi omejujočimi posledicami.(6)

10. Upoštevaje neizpodbijano višino odškodnine iz naslova skaženosti (12.000,00 EUR) in pretrpljenega strahu (8.000,00 EUR), potrjeno višino odškodnine za telesne bolečine (40.000,00 EUR) in spremenjeno višino odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti, znaša skupna odškodnina za nematerialno škodo 122.000,00 EUR (približno 122 povprečnih plač).

11. Po pritožbi tožnika v postopku ostaja sporna višina že izvedenih plačil s strani druge tožene stranke. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da je slednja dne 24. 10. 2013 na račun glavnice plačala 44.460,55 EUR in zatrjuje, da je bilo plačanih zgolj 31.591,84 EUR. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju tega dejstva (opravljenega plačila na dan 24. 10. 2013) oprlo na navedbe druge tožene stranke o tem, kako je plačevala dolg do tožnika, in na listine, ki jih je druga tožena predložila, ter zaključilo, da je to tudi skladno z izdanimi sodnimi odločbami. Pritožbeno sodišče pa takšni dokazni oceni nasprotuje, saj izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča. Sodišče prve stopnje je prezrlo materialnopravna pravila o vračunavanju izpolnitve, vsebovana v 287. in 288. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

12. Kadar je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, se ob pomanjkanju sporazuma strank o vrstnem redu vračunavanja (slednjega ne zatrjuje nobena pravdna stranka) obveznosti obračunajo po vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Če dolžnikove izjave ni, se obračunajo po vrstnem redu, kot so zapadle v izpolnitev (287. člen OZ). Če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica (288. člen OZ).

13. Ob presoji izplačila dne 24. 10. 2013 sodišče prve stopnje ni ocenilo predlaganega dokaza tožnika - obvestila o nakazilu z dne 23. 10. 2013 (priloga A76), čeprav je to listino, kot izhaja iz dokaznega sklepa, prebralo. Gre za obvestilo, ki ga je tožniku poslala druga tožena stranka pred izvedbo spornega plačila, in iz katerega izhaja, da je bilo iz naslova glavnice tožniku dne 24. 10. 2013 plačanih 31.591,84 EUR. Glede na navedeno materialnopravno podlago je treba to obvestilo šteti za obvestilo dolžnika o vrstnem redu plačila obveznosti. Ker je tožnik to obvestilo preložil kot dokaz, se je dokazno breme nasprotnega dokazovanja (da je bil na račun glavnice plačan višji znesek, oz. da je bil izračun po predloženem obvestilu napačen) prevalilo na toženo stranko. Druga tožena stranka v postopku ni predložila nasprotnega dokaza, ki bi podprl zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da je bilo na račun glavnice izplačanih 44.460,55 EUR. Iz z njene strani predložih listin (računalniškega izpiska vseh plačil tožeči stranki (B35)) namreč izhaja zgolj skupna vsota plačil na dan 24. 10. 2013 (v višini 114.809,21 EUR), ki pa med strankama ni sporna. Glede te vsote sta stranki složni, sporno pa je, kolikšen del te vsote je bil namenjen plačilu glavnice. Tožnik je predložil dokazilo, da je plačilo glavnice obsegalo 31.591,84 EUR, druga toženka pa ni dokazala, da je plačala 44.460,55 EUR. V svoji pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2015 je sicer navedla, da je pri obvestilu z dne 23. 10. 2013 prišlo do računalniške pomote, in da je bilo plačilo izvedeno po sodbi naslovnega sodišča, zoper katerega je tožena stranka vložila revizijo, vendar ostajajo njene trditve (v relevantnem delu o računalniški pomoti) nepodprte z dokazi. Iz obvestila z dne 25. 10. 2013 (izdanega dan po opravljenem plačilu) izhaja zgolj, da je v zvezi s sodbo naslovnega sodišča tožniku nakazala (nesporni) znesek 114.809,21 EUR. V pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2015(7) pa je druga tožena stranka nadalje navedla dokazni predlog „izračun ZZO od nakazanih zneskov /.../, po potrebi“. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v primeru predlaganja dokaza „po potrebi“ ne gre za veljavno podan dokazni predlog, saj je v pravdnem postopku mogoče le dvoje, bodisi da stranka izvedbo dokaza predlaga in pri njegovi izvedbi vztraja, bodisi da določenega dokaza ne predlaga.(8) Ker ustreznega izračuna zakonskih zamudnih obresti druga tožena stranka ni predložila, ni uspela ovreči trditve tožnika (ki je podprta z listinskimi dokazi) da je bilo dne 24. 10. 2013 poleg obresti in stroškov plačanih samo 31.591,84 EUR glavnice.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri opravljenem izplačilu na dan 24. 10. 2013 za dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotavljalo, vendar je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča predložene listine zmotno ocenilo. Pravno odločilno je obvestilo druge tožene stranke z dne 23. 10. 2013, iz katerega izhaja vrstni red poplačila obveznosti do tožnika in izplačilo glavnice v višini 31.591,84 EUR. Drugačno naziranje prvostopenjskega sodišča je zmotno. Pripeljalo je do napačne odločitve o tem, koliko sta toženi stranki na račun nepremoženjske škode še dolžni plačati tožniku. Ker sodišče prve stopnje te listine ni ocenilo, so pa stranke imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku(9), je pritožbeno sodišče skladno s tretjo alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano odločitev v tem delu spremenilo samo. Na dan glavne obravnave (7. 7. 2015) valorizirani zneski delnih plačil odškodnine za nepremoženjsko škodo tako obsegajo 55.682,48 EUR (dne 22. 2. 2001 plačan znesek 36.513,10 EUR), 4.890,82 EUR (dne 24. 4. 2009 plačan znesek 4.491,11 EUR) in 31.528,66 EUR (dne 24. 10. 2013 plačan znesek 31.591,84), skupaj torej 92.101,96 EUR. Glede na skupni znesek prisojene odškodnine iz tega naslova v višini 122.000,00 EUR, morata toženi stranki tožniku plačati še 29.898,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka ustrezno spremenilo.

O odškodnini za premoženjsko škodo:

15. Sodišče prve stopnje je upoštevaje 216. člen ZPP tožniku prisodilo 9.931,56 EUR odškodnine iz naslova potrebne tuje pomoči do konca zdravljenja. Dosojeni višini odškodnine nasprotuje pritožba prve tožene stranke, ki zatrjuje, da je bila tuja pomoč že v celoti plačana, saj upoštevana opravila ne zahtevajo več kot 1-2 uri dnevno, tožnik pa naj bi večino osnovnih življenjskih potreb opravljal sam. Takšno pritožbeno naziranje je zmotno. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik potreboval obsežno oskrbo v obliki oblačenja, umivanja, negovanja ran, obračanja v postelji, prenašanja in pomoči pri premikih v prostorih, masaže, priprave zdravil in vožnje k zdravniku. Nikakor ne drži, da je lahko tožnik večino življenjskih potreb opravil sam. Prav tako pri opisanih delih ne gre za opravila, ki bi jih tožnikova soproga v vsakem primeru opravljala (kot to zatrjuje pritožba), saj sta tožnik in njegova soproga izpovedala, da je bilo takšno opravilo kvečjemu priprava hrane in pospravljanje, vsa ostala opravila pa so presegala običajno pomoč med zakonci. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožnik do konca zdravljenja tujo pomoč potreboval v obsegu 3400 ur. Pritožba prve tožene stranke je zato v tem delu neutemeljena.

16. Glede določitve odškodnine iz naslova tuje pomoči pa se pritožuje tudi tožnik, in sicer nasprotuje obračunu že izplačane odškodnine iz tega naslova. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje znesek 2.996,41 EUR od prisojene višine (neutemeljeno) odštelo dvakrat. Pritožba tožnika v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je od prisojenega zneska 9.931,56 EUR najprej odštelo znesek 2.996,41 EUR, kolikor znaša že pravnomočno določena obveznost toženih strank po sodbi in sklepu VSRS II Ips 142/2014 z dne 16. 10. 2014 in nato še znesek 5.874,74 EUR, kolikor znaša že plačan znesek, upoštevajoč valorizacijo. Pritožba si napačno razlaga, da po takšni odločitvi toženki nista dolžni plačati zneska 2.996,41 EUR. Takšna obveznost plačila izhaja iz odločbe VSRS, medtem ko sta po izpodbijani sodbi toženki dolžni plačati še dodatnih 1.060,41 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

17. Tožnik in obe toženki pa se pritožujejo tudi zoper odločitev o renti iz naslova tuje pomoči. Tožnik dosojeni višini 175,26 EUR mesečno nasprotuje, saj meni, da na odločitev o višini ne bi smelo vplivati to, da ima soprogo, ki opravi kakšna dela doma. Prav tako zatrjuje, da tudi po vložitvi tožbe potrebuje pomoč v obsegu 3 ur dnevno (in ne zgolj za 2 uri, kot je odločilo sodišče prve stopnje). Glede tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožniku potreba po tuji pomoči v obsegu 3 ur dnevno ugotovljena zgolj do konca zdravljenja (in ne do vložitve tožbe, kot zatrjuje pritožba). Da je po končanem zdravljenju potreba manjša, izhaja že iz opisa potrebne vsakodnevne pomoči, saj je ta do konca zdravljenja predstavljala (poleg pomoči pri higieni, oblačenju, pripravi hrane in premagovanju gibalnih ovir, kjer tožnik pomoč potrebuje še danes) tudi negovanje ran, pripravo zdravil in vožnjo k zdravnikom. Predviden obseg pomoči v trajanju 2 uri dnevno je po presoji pritožbenega sodišča primeren. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da bi določena dela tožnikova žena opravljala tudi sicer, da pa je obseg teh del povečan. Pritožba teh ugotovitev ne more izpodbiti, saj je nenazadnje medsebojna pomoč ena od temeljnih obveznosti zakoncev.(10)

18. Obe toženki pa se utemeljeno pritožujeta zoper v izreku izpodbijane sodbe naloženo obveznost iz naslova rente za tujo pomoč. Ob ugotovitvah, da je primerna renta v obravnavanem primeru 175,26 EUR, in da sta toženki po odločitvi VSRS že dolžni plačati 116,84 EUR (pri čemer gre za solidarno obveznost plačila v višini 81,79 EUR, prva tožena stranka pa je sama zavezana k plačilu dodatnih 35,05 EUR), je potrebno toženkama v solidarno plačilo naložiti samo še razliko, torej 58,42 EUR. Sodišče prve stopnje je glede tega v obrazložitvi svoje odločbe napravilo napačen matematični izračun in posledično toženi stranki v III. točki izreka izpodbijane sodbe prekomerno obremenilo.

19. Prav tako je utemeljena pritožba prve tožene stranke, da ni pravne podlage za revalorizacijo prisojene rente iz naslova tuje pomoči. Naslovno sodišče je že v svoji prejšnji odočitvi v zadevi opozorilo, da gre pri renti za vrsto odškodnine, zato je v primeru spremenjenih okoliščin (občutni rasti življenjskih stroškov) mogoča zgolj sprememba prisojene odškodnine (196. člen ZOR),(11) kar mora stranka zahtevati s posebnim zahtevkom (po tem, ko je do spremembe okoliščin že prišlo).

20. Na podlagi predstavljenih argumentov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in drugotožene stranke delno ugodilo, pritožbi prvotožene pa je ugodilo v celoti in izpodbijano sodbo spremenilo v točkah I in III, kot izhaja iz izreka te odločbe.

21. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko sodbo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo še stroških postopka, in sicer po kriteriju drugega odstavka 154. člena ZPP. Stroškovno odločitev izpodbijane sodbe je v pritožbi izpodbijal tudi tožnik, ki je nasprotoval ugotovljenemu odstotku njegovega uspeha v pravdi. Pritožbeno sodišče glede tega ugotavlja, da je tožnik v reviziji uspel glede temelja zahtevka, toženke pa so uspele z revizijo razveljaviti odločitev o višinah odškodnin (torej je bil uspeh porazdeljen 50:50). V ponovljenem postopku na prvi stopnji in v predmetnem pritožbenem postopku pa se je sodišče ukvarjalo zgolj še z višinami dosojenih odškodnin, pri čemer je bil uspeh tožnika približno 60% (40% glede nepremoženjske škode, 70% glede tuje pomoči in 75% glede rente). Skupen uspeh tožnika je torej 55%, toženk pa 45%. Glede na ugotovljen obseg pravdnih stroškov vseh strank v izpodbijani sodbi (kateremu nobena od pritožb ne nasprotuje), je tako tožnik upravičen do povračila 4.619,58 EUR, prva tožena stranka do povračila 1.030,46 EUR in druga tožena stranka do povračila 974,75 EUR. Pritožbeno sodišče je ustrezno spremenilo IV. točko izpodbijane sodbe.

22. Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo tudi o pritožbenih stroških. Ker sta tožnik in prva tožena stranka delno uspela s svojima pritožbama, vsak krije svoje pritožbene stroške. Ker druga tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, je odločitev o njih izostala.

Op. št. (1): Glej sklep sodišča, sprejet na naroku za glavno obravnavo dne 9. 2. 2015 (l. št. 436).

Op. št. (2): Prim. 4. pripravljalni spis tožnika z dne 4. 2. 2015. Op. št. (3): Kar je primerljivo s primeri iz sodne prakse, ki so po obsegu telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem podobni obravnavanemu primeru, npr. II Ips 196/2012, II Ips 283/2006, II Ips 891/2006. Op. št. (4): Prim. odločbo II Ips 142/2003, na katero se sklicuje izpodbijana sodba.

Op. št. (5): Prim. odločbo II Ips 106/2010, na katero se sklicuje izpodbijana sodba.

Op. št. (6): Prim. II Ips 196/2012, II Ips 283/2006, II Ips 840/2009, II Ips 182/2009, II Ips 891/2006, II Ips 945/2008. Op. št. (7): Pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da je šlo za izmenjavo pripravljalnih vlog po sklepu sodišča prve stopnje na naroku 23. 3. 2015, s katerim je stranke pozvalo, naj izdelajo natančen seznam opravljenih plačil, ki jih je tožnik prejel. Op. št. (8): Prim. VSRS sodba II Ips 201/2003, VSL sklep II Cp 1842/2009, VSM sodba in sklep I Cp 2086/2009. Op. št. (9): Sodišče je toženi stranki v zvezi z ugotavljanjem že izvedenih plačil kar dvakrat določilo rok za odgovor na navedbe tožeče stranke (tožnik je obvestilo o nakazilu z dne 23. 10. 2013 priložil svoji pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2015, na katero je drugotožena odgovorila z vlogo z dne 7. 4. 2015; in se nanj skliceval tudi v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2015, na katero je drugotožena odgovorila dne 29. 4. 2015).

Op. št. (10): Prim. 13. ter 44. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

Op. št. (11): Prim. VSRS sodba in sklep II Ips 78/2013, sodba II Ips 1196/2008.