Jedro

Res je, da je pravnomočna (dajatvena) sodba izvršilni naslov, ki upniku omogoča, da po pravilnih izvršilnega postopka doseže njeno prisilno izpolnitev. Ker pa je tudi v postopku izvršbe vodilno načelo dispozitivnosti, je od upnika odvisno, ali bo izterjal, kar mu je bilo prisojeno. Pravnomočna sodba sicer veže pravdni stranki, vendar le dotlej, dokler se ne sporazumeta drugače. Tudi judikatne terjatve so namreč lahko predmet poravnave (prvi odstavek 1053. člena OZ). Upnik in dolžnik se torej lahko veljavno sporazumeta drugače, kot je odločilo sodišče.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh plačati tožeči stranki 26.741,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 641,44 EUR od 6. 6. 2012 do plačila, - 3.762,03 EUR od 4. 7. 2012 do plačila, - 4.936,05 EUR od 11. 7. 2012 do plačila, - 2.175,25 EUR od 11. 8. 2012 do plačila, - 2. 175,25 EUR od 11. 9. 2012 do plačila, - 2.175,25 EUR od 11. 10. 2012 do plačila, - 2.175,25 EUR od 10. 11. 2012 do plačila, - 2.175,25 EUR od 11. 12. 2012 do plačila, - 2.175,25 EUR od 11. 1. 2013 do plačila, - 2.175,25 EUR od 12. 2. 2013 do plačila, - 2.175,25 EUR od 12. 3. 2013 do plačila.

V presežku (za 10.588,52 EUR z obrestmi) se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 4.078,14 EUR stroškov postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku plačati 37.329,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2012 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je še naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 6.710,40 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija odločitev o stroških postopka, toženka pa tudi odločitev o plačilu prisojenega zneska nad 26.564,03 EUR. Tožnik se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, toženka pa na vse zakonske pritožbene razloge. Oba predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnik meni, da je upravičen do povračila vseh pravdnih stroškov, saj le z neznatnim delom zahtevka ni uspel v pravdi. Poleg tega je sodišče prve stopnje nezakonito poseglo v pravnomočno odločitev o revizijskih stroških, ki jih tožniku po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 181/2017 z dne 5. 6. 2018 dolguje toženka. Ponovno odločanje o isti stvari ni dopustno, sodišče prve stopnje pa je tudi te stroške upoštevalo v stroškovnem izreku.

4. Toženka vztraja, da tožniku dolguje povračilo le za tiste zneske odškodnine, ki jih je tožnik že plačal V. V. po sporazumu z dne 9. 1. 2013, s katerim sta prenovila tožnikovo obveznost, ki izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 65/2010 z dne 17. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, kdaj je nastala škoda in kdaj je zapadla. Ne gre za gotovo bodočo škodo. Toženka ne odgovarja za tožnikovo zamudo pri plačilu. Zmotno je bila ugotovljena višina škode. Dokazati bi jo moral tožnik, ki pa je napačno obračunal zamudne obresti od dolgovane glavnice. Čeprav je toženka ugovarjala predloženemu obrestnemu obračunu, tožnik drugega dokaza ni ponudil. 5. Tožnikova pritožba ni utemeljena, toženkina pritožba pa je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je potem, ko je bilo z vmesno sodbo pravnomočno ugotovljeno, da je tožnikov zahtevek po podlagi v celoti utemeljen, tokrat odločalo o višini tožnikove terjatve. Ker je tožnika njegova takratna pooblaščenka, ki je imela svojo poklicno odgovornost zavarovano pri toženki, v pravdi z V. V. slabo zastopala, je bil tožnik obsojen na plačilo odškodnine. Tožnik bi moral tako po sodbi Okrožnega sodišča v Celju P 65/2010 z dne 17. 10. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 111/2012 z dne 17. 5. 2012 V. V. plačati 14.420,00 EUR z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

7. Škoda je po 132. členu Obligacijskega zakonika (OZ) med drugim zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček).

8. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno sklepalo, da škodo predstavlja vse, kar je bilo V. V. prisojeno s prej navedeno sodbo. Res je, da je pravnomočna (dajatvena) sodba izvršilni naslov, ki upniku omogoča, da po pravilnih izvršilnega postopka doseže njeno prisilno izpolnitev. Ker pa je tudi v postopku izvršbe vodilno načelo dispozitivnosti, je od upnika odvisno, ali bo izterjal, kar mu je bilo prisojeno. Pravnomočna sodba sicer veže pravdni stranki, vendar le dotlej, dokler se ne sporazumeta drugače. Tudi judikatne terjatve so namreč lahko predmet poravnave (prvi odstavek 1053. člena OZ). Upnik in dolžnik se torej lahko veljavno sporazumeta drugače, kot je odločilo sodišče.1 Prav to sta storila tudi tožnik in V. V. Tožnik se je tako v sporazumu z dne 9. 1. 2013 zavezal, da bo V. V., ob upoštevanju dveh že izterjanih zneskov, v dokončno poplačilo njegove odškodninske terjatve na fiduciarni račun njegovega pooblaščenca nakazal skupaj 29.000,00 EUR (IV. točka sporazuma).2

9. Toženka utemeljeno izpostavlja, da je tožniku škoda nastala samo v takšnem obsegu in takrat, ko je dejansko poravnal dogovorjeni znesek, saj je šele tedaj prišlo do zmanjšanja tožnikovega premoženja. Iz bančnega obvestila o prometu na tožnikovem transakcijskem računu (priloga spisa A30) je razvidno, da je tožnik na račun pooblaščenca V. V. 3. 7. 2012 plačal 4.180,03 EUR in 10. 7. 2012 še 5.484,50 EUR, oboje po sklepu o izvršbi, nato pa še osemkrat po 2.416,94 EUR, skupaj 29.000,00 EUR.3 Izpodbijana sodba sicer zmotno ugotavlja, da je tožnik po navedenem bančnem obvestilu plačal skupaj 32.975,34 EUR. Zdi se, da je sodišče prve stopnje v seštevek pomotoma zajelo znesek 3.975,79 EUR, ki je bil nakazan G. d.o.o. in s to zadevo nima nobene zveze. Gre za očitno računsko pomoto, ki pa ne predstavlja ovire za pritožbeni preizkus in (delno) spremembo izpodbijane sodbe. Bistveno je, da toženka vsebini navedene dokazne listine ni oporekala, zato je sodišče druge stopnje nanjo lahko oprlo svojo odločbo, ne da bi moralo opraviti pritožbeno obravnavo.

10. Toženka potemtakem dolguje tožniku povračilo samo za že plačane zneske, zmanjšane za 10 % odbitno franšizo. Tožnik pa je upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti, le da te ne tečejo že od 6. 6. 2012 dalje, kot jih uveljavlja s tožbo, ampak šele naslednji dan po plačilu vsakega posameznega zneska. Odškodninska obveznost se namreč šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ).

11. Pritožbena trditev, da toženka ne odgovarja za tožnikovo zamudo pri plačilu odškodnine V. V., je sicer pravilna, vendar nepotrebna. Enako velja za pritožbeni očitek, da je tožnik napačno izračunal zamudne obresti, ki jih je po sodbi dolgoval V. V.4 Bistveno je, da toženka niti ne trdi, da znesek 29.000,00 EUR, ki je bil dogovorjen v sporazumu z dne 9. 1. 2013, morebiti presega seštevek prisojene glavnice, zamudnih obresti in stroškov po izvršilnem naslovu.

12. Toženka dolguje tožniku tudi povračilo za sodne takse, ki jih je moral plačati v pravdi z V. V., kar v pritožbenem postopku ni več sporno. Ugotovitvi izpodbijane sodbe, da so takse znašale skupaj 712,71 EUR (z odbitno franšizo 641,44 EUR), toženka ne nasprotuje, prav tako ne izpodbija začetka teka zamudnih obresti od te tožnikove škode.5

13. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo toženkini pritožbi in prvo sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremenilo na podlagi tretje in pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).6

14. Delna sprememba sodbe zahteva tudi drugačno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnikov uspeh v pravdi je zdaj nižji kot prej (58 %), toženkin pa višji (42 %). Tožnik torej ni upravičen do povračila vseh svojih pravdnih stroškov, kot uveljavlja v pritožbi, pač pa morata pravdni stranki glede na doseženi uspeh druga drugi povrniti sorazmeren del njunih potrebnih stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

15. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje so znašali celotni tožnikovi stroški do izdaje izpodbijane sodbe 7.759,04 EUR, zato bi mu morala toženka povrniti 4.500,24 EUR. Pri odmeri in izračunu toženkinih stroškov pa je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo tožnikove revizijske stroške (skupaj 1.691,00 EUR), ki jih mora toženka po sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 181/2017 z dne 5. 6. 2018 povrniti tožniku. Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je bilo o teh stroških že odločeno in da ponovno odločanje o isti stvari ni dopustno. Navedeno procesno kršitev (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je sodišče druge stopnje odpravilo tako, da je toženkine stroške znižalo za prej navedeni znesek (na 1.005,00 EUR). Tožnik bi torej glede na doseženi uspeh moral toženki povrniti 422,10 EUR.

16. Po medsebojnem pobotanju ostane 4.078,14 EUR, ki jih toženka dolguje tožniku na račun stroškov postopka. Za primer zamude s plačilom je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ).

17. Glede na izid pritožbenega postopka je moralo sodišče tožnikovo pritožbo zavrniti (353. člen ZPP). Tožnik si s pritožbo svojega položaja dejansko ni izboljšal, čeprav je utemeljeno opozoril na napako v stroškovnem izreku.

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora svoje pritožbene stroške kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP). Enako velja za toženko, ki bi bila sicer upravičena do delne povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP), a je kot pritožbeni strošek uveljavljala le „takso za odgovor na tožbo po opominu“ v neopredeljeni višini. Očitno ne gre za strošek pritožbenega postopka, poleg tega pa za odgovor na tožbo ni predpisano plačilo sodne takse. Toženki torej ta strošek ni nastal, povračila sodne takse za pritožbo pa ni zahtevala.

1 Izjemoma predmet poravnave ne morejo biti spori, ki se tičejo statusnih razmerij (tretji odstavek 1053. člena OZ). 2 Toženka navedeni sporazum zmotno šteje za prenovitev obveznosti (323. člen OZ). V resnici gre za poravnavo (1050. člen OZ), kot je navedeno tudi v samem sporazumu (v VIII. točki). 3 Nakazila so si sledila 10. 8. 2012, 10. 9. 2012, 10. 10. 2012, 9. 11. 2012, 10. 12. 2012, 10. 1. 2013, 11. 2. 2013 in 11. 3. 2013. 4 Predloženi izračun zakonskih zamudnih obresti (prilogi spisa A10 in A11) je pravilen, izdelan pa je bil po verificiranem programu, ki ga uporabljajo tudi sodišča. 5 Tožnik zahteva njihovo plačilo od zadnjega opomina toženki, ki ji ga je poslal 5. 6. 2012 po pravnomočnosti sodbe P 65/2010. 6 Pri tem je upoštevalo, da je prva sodba v zavrnilnem delu (II. točka izreka) postala pravnomočna brez pritožbe in da je toženka s pritožbo izpodbijala le prisojo odškodnine nad zneskom 26.564,03 EUR).