Jedro

Družbeniki morajo zagotavljati družbi lasten kapital in ga ohranjati. Če je družba zašla v slab ekonomski in finančni položaj, je še posebej pomembno, da dobi svež lasten kapital. Stvar družbenika je, da kot dober gospodarstvenik ustrezno ukrepa. Posojila svežega lastnega kapitala ne morejo nadomestiti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo (med drugim tudi) zavrnilo tožbeni zahtevek S. r. d. d.o.o (v nadaljevanju: tožeča stranka) na ugotovitev, da obstoji njena terjatev proti P., M. d.o.o. - v stečaju (v nadaljevanju: tožena stranka) v višini 466.578.912,06 SIT.

Pritožbo tožeče stranke proti tej odločitvi sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v višini 466.578.912,06 SIT je tožeča stranka utemeljevala na posojilih, ki jih je toženi stranki dala še kot S...(v nadaljevanju: tožeča stranka), tožena stranka jih pa ni vrnila. Potem, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka družbenik tožene stranke od 21.9.1992 dalje z 51% poslovnim deležem, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem se je sklicevalo na 1. odstavek 433. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS štev. 30/93...20/98; v nadaljevanju: ZGD). Iz enakih razlogov je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje.

Bistvo ugovorov tožeče stranke proti materialnopravni pravilnosti izpodbijane odločbe temelji na trditvi, da je bila tožeča stranka ustanovljena s posebnim namenom iz razlogov, ki so jih narekovale potrebe širše družbene skupnosti v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij. Zato je določbo 433. člena ZGD mogoče uporabiti samo pri klasičnih nastankih družb, kjer se družbeniki vključujejo vanjo na podlagi ekonomskih interesov.

Zgoraj navedenemu revizijskemu stališču ni mogoče pritrditi. Namen, zaradi katerega je bila tožeča stranka ustanovljena, za odločitev v sporu ni pomemben. Za odločitev so pomembne samo tiste zakonske določbe, ki se nanašajo na toženo stranko kot družbo z omejeno odgovornostjo, razen če zakon ne določa drugače. Ni predpisa, ki bi tožeči stranki, izhajajoč iz namena njene ustanovitve, dajal kot družbeniku neke gospodarske družbe drugačen položaj kot ga imajo drugi družbeniki iste družbe, oziroma ki bi zanjo izključeval uporabo posameznih določb ZGD, ki se nanašajo na družbo z omejeno odgovornostjo. Za toženo stranko kot gospodarsko družbo v organizacijski obliki družbe z omejeno odgovornostjo veljajo določbe ZGD v celoti, brez izjem, nanašajočih se na za posamezne družbenike. Zato velja 1. odstavek 433. člena ZGD tudi za tožečo stranko tako, kot se glasi.

Družbeniki morajo zagotavljati družbi lasten kapital in ga ohranjati. Če je družba zašla v slab ekonomski in finančni položaj, zaradi česar ji morda grozi še nevarnost stečaja, je še posebej pomembno, da dobi svež lasten kapital. Stvar družbenika je, da kot dober gospodarstvenik presodi, ali bo družbo možno na takšen način sanirati, in ustrezno ukrepa. Posojila svežega lastnega kapitala ne morejo nadomestiti. Vezana so namreč na vračilo, praviloma z obrestmi. Možno je sicer, da se ekonomsko in finančno stanje družbe sanira tudi s posojili. Lahko pa je njihova posledica samo odlaganje njenega stečaja in s tem v zvezi povečevanje obsega njenih obveznosti. Povečevanje obveznosti družbe pa pomeni zmanjševanje možnosti upnikov družbe, da v stečaju pridejo do poplačila ustreznega dela svojih terjatev, ne nazadnje tudi zaradi tega, ker so se obveznosti družbe povečale tudi zaradi posojil, prejetih od družbenikov. Zaradi preprečevanja takšnih situacij je zakonodajalec sprejel v ZGD določbo prvega odstavka 433. člena. To določbo pa sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev, v kakšnem ekonomskem in finančnem stanju se je nahajala tožena stanka ob prejemanju posojil, pri čemer je bila situacija s potekom časa vedno slabša, za svoji odločitvi pravilno uporabili. Glede na zgoraj navedeno jima tudi ni bilo treba upoštevati morebitnega posebnega namena, zaradi katerega je bila tožeča stranka ustanovljena, pa tudi ne okoliščine, da tožeča stranka ni edini družbenik tožene stranke. Uporaba 1. odstavka 433. člena ZGD namreč ni odvisna od okoliščine, da je od večjega števila družbenikov dal posojilo družbi samo eden.

Iz povedanega sledi, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Pri preizkusu izpodbijane odločbe v okviru 386. člena ZPP pa je revizijsko sodišče še ugotovilo, da v postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP in da je bilo materialno pravo tudi sicer pravilno uporabljeno. Zato je revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.