Jedro

Stranka mora v primerih, kadar zahteva od nasprotne stranke plačilo odškodnine, med drugim navesti, na kakšen način se je dogodek, iz katerega izvira škoda, zgodil. Takšno breme nosi predvsem v primeru, kadar je od načina nastanka škodnega dogodka odvisno, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine. Te dolžnosti je ne more razbremeniti dejstvo, da se nastanka dogodka ne spominja in pri tem nalaga sodišču, da ugotovi, kaj se je zgodilo.

V pravdnem postopku sodišče dejstev, ki jih nobena stranka ne zatrjuje, ne sme ugotavljati, prav tako pa jih ne sme upoštevati kot podlago za odgovornost nasprotne stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo za nepremoženjsko škodo v višini 4.172,93 EUR, odškodnino za izgubo na zaslužku v višini 692,80 EUR ter povračilo prevoznih stroškov v višini 83,46 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene v višini 282,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti sodbi se pritožuje tožnica zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe prava ter bistvenih kršitev postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo bodisi v celoti razveljavi, bodisi spremeni in tožbenemu zahtevku po temelju ugodi. Navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožba zoper toženko ni sklepčna. Neizpodbitni in tudi nesporni dejstvi sta, da je tožnica dne 18.9.2003 okoli 1.30 ure na ljubljanski obvoznici doživela prometno nezgodo in da je v njej utrpela telesne poškodbe in da je imelo vozilo tožnice zavarovane tudi poškodbe voznika po pogojih AO plus pri toženki. Neizpodbitno dejstvo je tudi, da je povzročitelj nezgode tožnica, čeprav je tožnica navajala, da jo je s ceste zrinilo drugo vozilo. Tožnica zaradi šoka in tudi amnezije, ki je bila posledica šoka, ni vedela, kdo je dejanski povzročitelj nezgode in ker sta obe zavarovalnici odklanjali plačilo odškodnine, se je iz previdnosti odločila tožiti obe. Po ugotovitvi izvedenca, da ni mogoče, da bi nezgodo povzročilo neznano vozilo, je tožnica tožbo zoper Zavarovalno združenje umaknila in vztrajala na tožbi zoper toženko. Zato je temelj odškodninske odgovornosti podan za toženo stranko. To je tožnica navajala tako v tožbi, kot pripravljalni vlogi in tudi, ko je bila zaslišana kot stranka. Pritožnica se sprašuje, čemu je sodišče angažiralo izvedenca medicinske stroke, če je bila tožba glede temelja nesklepčna.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v zvezi z nastankom prometne nezgode v tožbi zatrjevala le, da zaradi šoka, ki ga je ob nezgodi doživela, policistom ni mogla natančno opisati poteka prometne nezgode in da je domnevala, da jo je iz ceste izrinilo neznano vozilo. Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnica vztrajala pri dotedanjih navedbah in pavšalno prerekala navedbe toženih strank z argumentom, da je evidentno, da je ena od njiju odgovorna za plačilo odškodnine, če pa se z izvedencem cestno prometne stroke ne bo dalo ugotoviti, pa je tožnica menila, da sta toženki odgovorni vsaka za polovico škode. Sodišče prve stopnje je ob takšni trditveni podlagi s sedaj izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek proti drugi toženki (tožbo zoper prvo toženko – Slovensko zavarovalno združenje – je tožnica umaknila), saj je štelo, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz zgornjih trditev, ki jih je podala tožnica v postopku.

S takšno odločitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja. V skladu s 7. in 212. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tako mora v primerih, kadar zahteva od nasprotne stranke plačilo odškodnine, med drugim navesti, na kakšen način se je dogodek, iz katerega izvira škoda, zgodil. Takšno breme nosi stranka predvsem v primeru, kadar je od načina nastanka škodnega dogodka odvisno, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine. Te dolžnosti je ne more razbremeniti dejstvo, da se nastanka dogodka ne spominja in pri tem nalaga sodišču, da ugotovi, kaj se je zgodilo. V pravdnem postopku sodišče dejstev, ki jih nobena stranka ne zatrjuje, niti ne sme ugotavljati, prav tako pa jih ne sme upoštevati kot podlago za odgovornost nasprotne stranke. Čeprav je dokazni postopek pokazal, da tožničina trditev, da je nezgodo povzročilo neznano vozilo, ni resnična, trditev, da je nezgodo povzročila sama, tožnica ni podala, zato navedenega dejstva sodišče tudi ne sme upoštevati kot podlago za presojo toženkine odškodninske odgovornosti. Glede na to, da tožnica celo v pritožbi (2. točka) navaja, da je kljub navedbam, da jo je s ceste zrinilo drugo vozilo (!), dokazni postopek pokazal, da je sama povzročila nezgodo, kar izhaja iz policijskega zapisnika in izvedenskega mnenja, ni nobenega dvoma, da trditvena podlaga ni utemeljevala tožbenega zahtevka proti toženki in je zato zavrnitev zahtevka zaradi njegove nesklepčnosti pravilna.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, ko je postavilo izvedenca medicinske stroke, s katerim je tožnica dokazovala višino škode, v obravnavanem primeru res nesmotrno in neekonomično, vendar navedeno dejstvo na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.