Jedro

Bistvo dogovora o skupni gradnji je v tem, da se stranke ne samo zavežejo k skupni gradnji, ampak da so ob tem tudi sporazumne, da bodo na tej podlagi pridobile stvarnopravne deleže.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: (1.) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tokrat odločilo, da je tožnik solastnik nepremičnine, parc. št. 239/5, vlož. št. 628, k.o. S. do 2/25, saj predstavlja polovica nepremičnine, parc. št. 239/5, k.o. S. (brez zemljišča), skupno premoženje tožnika in toženke, pridobljenega v času trajanja njune zakonske zveze s skupnim delom in sredstvi, na katerem pripada tožniku 1/5 (točka 1 izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna izstaviti tožniku listino, ki bo sposobna za vpis njegovega solastninskega deleža v zemljiško knjigo, saj bo v nasprotnem primeru takšno listino nadomestila sodba, in sicer v 15 dneh (točka 2 izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (točka 3 izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške (točka 4 izreka).

(2.) Pritožbo zoper takšno odločitev vlagata obe pravdni stranki.

(3.) Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške. V bistvenem navaja, da je nepravilen zaključek sodišča, da je tožnikov delež na skupnem premoženju le 1/5. Toženka ni imela ves čas višjih dohodkov. Sodišče bi moralo upoštevati, da se je sam nedvomno v znatni meri posvetil gradnji in da so pri gradnji tožnikovi prijatelji pomagali le njemu, in sicer kot darilo. Nepravilen je nadalje zaključek sodišča, da je tudi vrednost zunanje ureditve, garaže in vodnega zajetja predstavljala v celoti skupno premoženje pravdnih strank, saj dejansko oz. v večji meri predstavlja posebno premoženje tožnika. V to premoženje je namreč vložil sredstva, ki niso bila pridobljena z delom in sredstvi v času zakona, temveč je šlo za sredstva, ki so predstavljala njegovo posebno premoženje, to je sredstva, ki jih je pridobil z nakupom in prodajo stanovanja na G. 8 v Ljubljani in za nakup katerega si je denar izposodil in ga ob prodaji tudi vrnil, pri tem pa toženka ni sodelovala, kar je bilo tudi nesporno ugotovljeno. Vrednost teh objektov bi bilo zato potrebno upoštevati kot posebno premoženje tožnika, ki ga je vložil v skupno premoženje pravdnih strank, to je nepremičnino. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožnik do 1/2 solastnik nepremičnine, parc. št. 239/5, vlož. št. 628, k.o. S., saj predstavlja skupno premoženje pravdnih strank 63,05 % te nepremičnine, tožniku pa na tem deležu pripada 1/2, razliko do 1/2 celotne nepremičnine pa predstavlja posebno premoženje tožnika na navedeni nepremičnini.

(4.) Tožena stranka izpodbija odločitev pod točko 1, 2 in 4 sodbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se odločitev razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom. V bistvenem navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku storilo tako relativne kot absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in konkretizirano uveljavlja kršitev 362. člena ZPP ter zatrjuje kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče ni ugotavljalo vseh pogojev za nastanek solastnine, je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Tako bi moralo ugotavljati dogovor med pravdnima strankama in toženkinimi starši tako v smislu skupne gradnje, kot tudi v smislu dogovora glede nastanka solastnine na taki gradnji, ugotovilo pa je le delo tožnika in financiranje iz tekočih sredstev ter videz, da naj bi šlo za skupno gradnjo. Tudi, če bi sodišče ta pogoj presojalo, bi na podlagi izvedenega dokaznega postopka moralo ugotoviti, da za skupno gradnjo ni šlo. Opozarja na izpovedi tožnika ob zaslišanju in v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi na izpovedbe posameznih zaslišanih prič. Graja ugotovitev, da naj bi tožnik financiral gradnjo iz tekočih sredstev, kar po njenem mnenju ni izkazano in je tudi v nasprotju z izpovedbo tožnika, da je dajal denar za gospodinjstvo in otroke. Nekritično je ocenjena izpoved priče F. in izpoved tožnika. Napačen je tudi zaključek, da toženka ni dokazala, da bi bila gradnja financirana izključno s strani staršev. V spisu so namreč o tem listinski dokazi, o tem pa so izpovedale tudi priče. Vse navedeno poraja dvom v to, da je šlo za skupno gradnjo, še večji dvom pa v to, da sta bila deleža staršev toženke in pravdnih strank enaka. Nepravilen je tudi zaključek, da toženka ni uspela dokazati, da bi bil pri tožniku tudi v času gradnje prisoten alkohol in opozarja na izpoved priče F. L. in Š. K. ter na to, da je bil alkohol tudi razlog za razvezo in za postopek za izselitev tožnika. Dejansko stanje glede izvedenih del po smrti staršev je prav tako zmotno ugotovljeno. Sodišče ugotavlja, da naj bi bila ta dela izvedena v času ekonomske skupnosti oz. skupnega življenja, ki naj bi trajalo do leta 1993. Ob tem ne drži, da nobena od strank ni zanikala ekonomske skupnosti, saj je toženka povedala, da je že prej ni bilo. Ker sodišče ugotavlja, da naj bi bila vsa dela izvedena po smrti staršev, so bila lahko izvedena torej le v letu 1992 ali kasneje. Dvomljivo je, da bi pravdni stranki v času, ko je bilo stanovanje na G. ploščadi kupljeno in prodano, še živeli skupaj, istočasno pa toženka za prodajo ni vedela in pri njej ni sodelovala. Ker dela po smrti staršev niso bila narejena v ekonomski skupnosti pravdnih strank, tožnik iz tega naslova ne more uveljavljati stvarnopravnih zahtevkov na nepremičnini. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi o njih bilo potrebno odločiti glede na uspeh v pravdi.

(5.) Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi druga druge, pri čemer je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe tožene stranke, tožena stranka pa zavrnitev pritožbe tožeče. (6.) Pritožbi sta utemeljeni.

(7.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo v obsegu uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

(8.) Utemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo, da sta pravdni stranki na podlagi dogovora o skupni gradnji pridobili solastni delež na nepremičnini, parc. št. 239/5, k.o. S. ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki so za to potrebna.

(9.) V (starejši) sodni praksi je sicer najti različna stališča o pravni naravi dogovora o skupni gradnji (njihova posledica pa so bili lahko tudi različni pogledi na merila, od katerih je odvisna odločitev, ali stvarnopravni zahtevek utemeljen ali ne), vendar pa se je v zadnjih letih stališče, ki ga zastopa tudi pritožbeno sodišče, poenotilo in velja, kar je bilo že jasno zapisano tudi v sklepu I Cp 309/2009 z dne 20.5.2009 ,da gre pri dogovoru o skupni gradnji za pravno poslovno pridobitev, to je za pravni posel v smislu 33. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR) (1). Bistvo dogovora o skupni gradnji pa je posledično v tem, da se stranke ne samo zavežejo k skupni gradnji, ampak da so ob tem tudi sporazumne, da bodo na tej podlagi pridobile stvarnopravne deleže, pri čemer pa seveda ni nujno, da so le-ti tudi v naprej dogovorjeni po višini, kot sicer zmotno meni tožena stranka. Le ti se v primeru, da dogovora v tej smeri ni, določijo na podlagi prispevka, upoštevajoč pri tem pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki so urejala družbeno pogodbo, in sicer paragrafe 1175 do 1216. (9.) Sodišče prve stopnje je, enako kot je to storilo že prvič, v izpodbijani sodbi tako navedlo zgolj razloge o dejstvih, ki kažejo, da se je hiša skupaj gradila (s finančnim in delovnim prispevkom vseh) in da so se udeleženci gradnje o takem načinu gradnje v naprej sporazumeli (stanovanjske potrebe, zasnova hiše), ponovno pa so izostali razlogi o tem, ali je dogovor, ki je bil podlaga za gradnjo, vseboval tudi sporazum, da bosta pravdni stranki s takšnim prispevkom na nepremičnini pridobili stvarnopravni delež, kar je ključno, da bi lahko bil zahtevek na tej pravni podlagi utemeljen. Ker zaradi pomanjkanja razlogov o teh odločilnih dejstvih pravilnosti odločitve ni mogoče preizkusiti, je posledično podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki narekuje razveljavitev izpodbijane odločitve, saj ugotovljene kršitve postopka glede na njeno naravo pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa v ponovljenem postopku v zvezi z ugotavljanjem vsebine zatrjevanega dogovora ni potrebno dodatno zasliševanje prič (takšno navodilo ni bilo dano niti v prvem razveljavitvenem sklepu), saj, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, priče o dogovoru konkretnih dejstev niso poznale. To pa po drugi strani seveda ne pomeni, da njihovih izpovedb ni mogoče v dokaznem postopku upoštevati kot dodatnih potrditev obstoja oziroma neobstoja morebitnega dogovora, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

(10.) Ne glede na to, da je bilo sodbo sodišča prve stopnje treba razveljaviti že iz zgoraj navedenega razloga, pa je zaradi nadaljnjih usmeritev treba opozoriti, da je sodba sodišča prve stopnje z enako kršitvijo obremenjena tudi v pogledu razlogov, ki jih je sodišče navedlo za odločitev, da pravdnima strankama na podlagi dogovora o skupni gradnji pripada na stanovanjski hiši (brez zemljišča) delež do 1/2. Za takšen zaključek namreč ni navedlo razlogov oz. so le-ti nejasni in si med seboj nasprotujejo. Tako iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, kaj je sodišče prve stopnje v zvezi z gradnjo hiše upoštevalo v korist obeh pravdnih strank kot njun prispevek k zatrjevani skupni gradnji (ob izostanku ugotovitve, da je bil delež do 1/2 v naprej dogovorjen), saj omeni zgolj vrednost dela v zvezi z rušenjem stare hiše, ½ stroškov pri izkopu za temelje in pripravo temeljev ter vrednost dela pri postavljanju ostrešja, vse v skupni vrednosti 18.687,50 EUR, pa še pri tem ni jasno, ali šteje ta prispevek v korist tožnika ali obeh zakoncev. Vse ostalo, kar sodišče omenja (vrednost zemljišča, vrednost ostalih objektov, ki so bili po ugotovitvah zgrajeni po zaključeni skupni gradnji), namreč predstavlja bodisi prispevek staršev (zemljišče) bodisi ne vpliva na delež, ki naj bi ga stranki pridobili na podlagi dogovora o skupni gradnji, saj so bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje zgrajeni kasneje in jih dogovor o skupni gradnji očitno ni zajemal. Že navedeno sicer ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje prispevek strank ugotoviti matematično (kaj takšnega glede na zatrjevani prispevek v delu, denarju in drugih oblikah - pomoč prijateljev, niti ni mogoče), mora pa v sodbi biti kljub temu obrazloženo, na kaj je sodišče oprlo svojo ugotovitev, da sta pravdni stranki na podlagi dogovora o skupni gradnji pridobili delež do ½ (pri čemer deleža ni mogoče pridobiti zgolj na stavbi brez zemljišča), če seveda tak delež ni bil dogovorjen že pred pričetkom gradnje in je bil sestavni del dogovora o skupni gradnji, saj sicer pritožbeni preizkus odločitve ni mogoč.

11.) Skupno premoženje pravdnih strank je lahko samo premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (51. člen ZZZDR), pri čemer pa skupno premoženje ne more nastati, če je že pred razvezo prišlo do prenehanja življenjske in ekonomske skupnosti. O tem je sodna praksa povsem enotna (2). Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo zato ugotoviti (in za to navesti tudi razloge), kdaj je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank dejansko prenehala, saj to dejstvo med pravdnima strankama ni bilo nesporno. Ob tem pa bo moralo v smislu 3. odstavka 214. člena presoditi tudi to, da je tožena stranka nastop ekonomske skupnosti ob sklenitvi zakonske zveze najprej priznala (list. št. 55), nato pa ji je oporekala (list. št. 58) in trdila, da je nikoli ni bilo.

(12) Odgovor na to vprašanje je med drugim pomemben tudi v zvezi s presojo, ali je šlo pri prejeti kupnini za stanovanje na G. za skupno premoženje pravdnih strank ali za posebno premoženje tožnika, saj formalni obstoj zakonske zveze ne zadostuje. Pri odgovoru na to vprašanje pa je, na kar pritožbeno sodišče posebej opozarja, pomembno tudi, ali je bila kupnina za stanovanje poravnana iz skupnih sredstev, o čemer pa izpodbijana sodba prav tako nima razlogov. Če bo v nadaljnjem postopku ugotovljeno, da si je tožnik denar za plačilo kupnine izposodil in nato dolg vrnil iz prejete kupnine, kot to sam trdi in čemur tožena stranka niti ni ugovarjala, in to še v času trajanja ne samo zakonske zveze, ampak tudi življenjske skupnosti, to lahko pomeni zgolj finančno konstrukcijo in njeno izvedbo oziroma le eno od različnih oblik aktivnosti zakonca pri pridobivanju premoženja v času trajanja zakonske zveze (3), torej "dela" iz 2. odstavka 51. člena ZZZDR.

(13.) Na podlagi 2. odstavka 59. člena ZZZDR se v sporu, kolikšen je delež vsakega zakonca na (predhodno ugotovljenem) skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Ugotovitve (v pravilnost in popolnost le-teh se pritožbeno sodišče na tem mestu ne spušča), da je imela toženka še enkrat višje dohodke, da se je tudi v večji meri angažirala za družino, tožnik pa je bil fizično bolj aktiven pri gradnji (ugotovitev na strani 6, 4. odstavek), glede na citirano določbo, ne dajejo podlage za zaključek, da tožnikov prispevek znaša le 1/5. Če bo sodišče prve stopnje obstoj skupnega premoženja ugotovilo, naj zato pri odločanju, kakšen delež sta pravdni stranki na tem premoženju pridobili, upošteva vse zgoraj navedene okoliščine, ob upoštevanju, da je tožnik (enak dokazni predlog je dala tudi tožena stranka) v zvezi s svojimi dohodki (pravočasno) predlagal tudi poizvedbe pri ZPIZ, ki s takšnimi podatki razpolaga, in bi njihova pridobitev omogočila primerjavo dohodkov za daljše časovno obdobje. Že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu pa je bilo pojasnjeno, da pomoči prijateljev ni šteti zgolj v korist enega zakonca, če ni zatrjevano in dokazano drugače, pač pa v korist obeh zakoncev. Sodišče prve stopnje se bo moralo ob ponovnem odločanju v razlogih opredeliti tudi do tega vprašanja, ki ga tožeča stranka v pritožbi ponovno izpostavlja.

(14.) Na ostala pritožbena izvajanja pravdnih strank pritožbeno sodišče, glede na razlog razveljavitve, ne odgovarja. Podrobnejši napotki, glede na vse, kar je bilo zgoraj navedeno, in upoštevajoč tudi napotila, ki so že bila dana v sklepu tega sodišča I Cp 309/2009 z dne 20. 5. 2009 in na katera se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje, pa tudi sicer niso potrebni.

(15.) Odločitev pritožbenega sodišča o razveljavitvi sodbe ima podlago v 1. odstavku 354. člena ZPP, odločitev glede stroškov pritožbenega postopka pa v 3. odstavku 163. člena ZPP.

(16.) V skladu s 356. členom ZPP je pritožbeno sodišče odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom.

(1) Primerjaj T. Pavčnik: Pravna narava dogovora o skupni gradnji, Pravna praksa št. 10 - 11/2002 - stran 7 - 9, odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 237/2000, II Ips 710/2004, II Ips 246/2005, II Ips 648/2006, II Ips 249/2009 , podobno tudi v odločbah VSL II Cp 239/2009, II Cp 207/2010. (2) Primerjaj npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 637/2006 in II Ips 731/2009. (3) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 58/2006.