Jedro

Za presojo, ali gre za pripoznavo zastaranega dolga, bi moralo biti glede na stališča teorije in sodne prakse že iz same listine jasno in nedvoumno razvidno, da v njej tožena stranka kot dolžnica, pripoznava svoj dolg do tožnika kot upnika iz naslova plačila za nadurno delo. Jasno in torej poimensko mora biti v takšni izjavi zapisan tako tožnik, kot upnik, kot tudi točna višina dolga, ki se pripoznava. Pripoznava namreč velja le do višine izrecno pripoznanega dolga in se pretrga zastaranje le do te višine, v presežku (če ta obstaja) pa teče naprej, saj za presežek terjatev ni pripoznana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 153,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku za obdobje od 1. 1. 2011 do vključno 30. 6. 2011 iz naslova presežka ur za 83 nadur obračunati bruto znesek 759,16 EUR in tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe (za znesek 116,60 EUR) je postopek v tem delu s sklepom ustavilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 440,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (I. in III. točko izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju njegove terjatve zmoten, neobrazložen in protispisen. Sodišče prve stopnje je prezrlo neprerekane navedbe tožnika, da je prav izjava generalnega direktorja Policije z dne 22. 6. 2017 pomenila pripoznavo zahtevka v zvezi z izplačilom presežka ur v referenčnih obdobjih za čas od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2015. Predstojnik tožene stranke je v tej izjavi izrecno opredelil naslovnike, temelj upravičenj in metodologijo izračuna višine dolga. Izrecno je opredeljeno, da bo po pregledu dokumentacije vsem upravičencem dolg izplačan. Izjava je jasna, nepogojna in določna. Izpolnjeni so vsi pogoji iz 364. člena OZ. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, da je potrebno sporno vprašanje presojati tudi s stališča pravičnosti in poštenosti, saj se je delodajalec zavezal vse zaposlene obravnavati enako in je zagotovil, da bodo krivice odpravljene. Zaposleni so na podlagi takšne izjave sklepali, da je sporen le še natančen izračun pripadajočega zneska. Ker je prišlo do pretrganja zastaranja, je začel 5-letni zastaralni rok teči znova. Takšno je bilo tudi stališče državnega odvetništva v dopisu z dne 18. 7. 2019, do katerega se sodišče prav tako ni opredelilo. V listini z dne 16. 6. 2016 je jasno izraženo enako stališče generalnega direktorja policije, ki ga je prav tako šteti kot pripoznavo zahtevkov za izplačilo presežkov ur za obdobje od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2015. Sodišče pa se ni opredelilo niti do vsebine drugega odstavka dopisa z dne 22. 6. 2017, v katerem je izrecno navedeno, da je z izdajo sklepov z dne 4. 12. 2015 pretrgano zastaranje terjatev za te javne uslužbence za vsa referenčna obdobja. Tako je gotovo že dne 4. 12. 2015 znova pričel teči 5-letni zastaralni rok. Sodišče je tako sprejelo odločitev, ki je v nasprotju z vsebino dokazov v spisu. Predlaga, da izpodbijani del sodbe pritožbeno sodišče spremeni tako, da zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse tožnikove trditve v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo, le-ta niso v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Svojo odločitev o zastaranju vtoževane terjatve je prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Ustrezno in pravno pravilno je obrazložilo svoje stališče glede pripoznave dolga ter hkrati v zvezi z odpovedjo zastaranju vtoževane terjatve. Ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Svojo odločitev je obrazložilo s pravilnimi in izčrpnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

6. Predmet presoje v tem sporu je utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo nadur za obdobje od 1. 1. 2011 do vključno 30. 6. 2011 v bruto znesku 759,16 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vtoževano plačilo nadur za referenčno obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011 zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za junij 2011, torej 5. 8. 2011, zato je zastaranje te terjatve začelo teči 6. 8. 2011 in se je 5-letni zastaralni rok iztekel 6. 8. 2016. Na podlagi pravilne ugotovitve, da ni prišlo do pretrganja zastaranja niti do odpovedi zastaranju z učinkom pretrganja in je torej tožnikova terjatev zastarala, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

7. V skladu z določili 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ)1 je mogoče dolg pripoznati, pri čemer pripoznava dolga, dana pred nastopom zastaranja, ni vezana na nobeno obličnost. Ko je terjatev zastarana, pa nastopijo enaki učinki kot pretrganje zastaranja, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo dolga po 341. členu OZ.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo neprerekane navedbe tožnika, da je prav izjava generalnega direktorja Policije z dne 22. 6. 2017 pomenila pripoznavo zahtevka v zvezi z izplačilom presežka ur v referenčnih obdobjih za čas od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2015. Tožena stranka se je do navedenega dokumenta v postopku pred sodiščem prve stopnje jasno opredelila saj je navedla, da si tožnik slednjega tolmači napačno, kar je tudi obrazložila, zato niti ne gre za neprerekane trditve, kot to zavajajoče trdi pritožnik. Navedeno je pri presoji upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je v 8. točki obrazložitve tudi sicer izčrpno pojasnilo, zakaj ocenjuje, da vsebina dopisa tožene stranke z dne 22. 6. 2017, ki je bil izdan po 6. 8. 2016 in torej v času, ko je tožnikova vtoževana terjatev že zastarala, ne predstavlja niti pripoznave terjatve, niti odpoved zastaranju z učinkom pretrganja zastaranja. Pravilno je pojasnilo, da bi moralo biti za presojo, ali gre za pripoznavo zastaranega dolga glede na stališča teorije in sodne prakse, že iz same listine jasno in nedvoumno razvidno, da v njej tožena stranka kot dolžnica, pripoznava svoj dolg do tožnika kot upnika iz naslova plačila za nadurno delo. Jasno in torej poimensko mora biti v takšni izjavi zapisan tako tožnik, kot upnik, kot tudi točna višina dolga, ki se pripoznava. Pripoznava namreč velja le do višine izrecno pripoznanega dolga in se pretrga zastaranje le do te višine, v presežku (če ta obstaja) pa teče naprej, saj za presežek terjatev ni pripoznana. Iz dopisa z dne 22. 6. 2017 tako tudi po stališču pritožbenega sodišča ne izhaja jasna, nepogojna in določna izjava o pripoznavi točno določene višine dolga, ki bi se nanašala neposredno na tožnika, na njegovo delovno razmerje in v njem nastale presežke ur. Presoja sodišča prve stopnje, da vsebina dopisa ne predstavlja pripoznave terjatve je zato pravilna, enako velja za presojo, da ne gre za odpoved zastaranju z učinkom pretrganja zastaranja, saj vsebina dopisa glede navedenega ni jasna in nedvoumna, kot to neutemeljeno vztraja tožnik v pritožbi.

9. Ne drži niti pritožbeno navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsebine drugega odstavka dopisa z dne 22. 6. 2017. Sodišče se je do navedenega opredelilo v zadnjem odstavku 8. točke obrazložitve. Pravilno je obrazložilo, da je tožena stranka glede na vsebino sklepa z dne 4. 12. 2015 pripoznala le plačilo 30 % dodatka torej plačilo 49,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pa tožnik v tem sporu ne vtožuje.

10. Dokumentom tožene stranke, katerih vsebino je sodišče prve stopnje tudi sicer korektno povzelo in zato ni utemeljen pavšalen očitek o protispisnosti, ni mogoče priznati takšnih pravnih učinkov, kot jih želi doseči tožnik. To velja tudi za listino z dne 16. 6. 2016. Kot to pravilno razloguje sodišče prve stopnje, tožnik svojega stališča, da iz te listine izhaja pripoznava dolga, niti ni natančneje obrazložil, dejansko pa iz vsebine te listine izhaja zgolj pojasnilo v zvezi s problematiko množičnih delovnih sporov glede plačila presežka ur. Odločitev generalnega direktorja policije, na katero se očitno sklicuje tožnik v pritožbi, čeprav tega ne konkretizira, in kot naj bi izhajala iz 3. točke tega dokumenta, pa se nanaša na neizplačane presežke ur, opravljene v letih 2013, 2014 in 2015 in ne na vtoževano obdobje. Zato tudi, če bi sodišče ta dokument štelo kot pripoznavo dolga, tožnik na podlagi njega ne bi bil upravičen do izplačila presežka ur za referenčno obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011. 11. Prav tako so zmotne pritožbene navedbe tožnika, da bi se moralo prvostopenjsko sodišče opredeliti tudi do nekaterih drugih dokumentov v spisu, npr. mnenja državnega odvetništva z dne 18. 7. 2019. Ni dolžnost sodišča, da se izrecno opredeli prav do vseh izvedenih dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so za odločitev pravno relevantni, sicer pa se mora do dokazov opredeliti celostno in težiti k sintezi, kar pa je sodišče prve stopnje upoštevalo.2 Pravno mnenje državnega odvetništva z dne 18. 7. 2019 za predmetni postopek ni pravno relevanten dokument, saj ne gre za akt, ki ustvarja kakršnekoli zaveze navzven do tretjih. Pri tem pa je izpostaviti, da je sodišče tisto, ki je upoštevaje materialnopravno podlago, pristojno sprejeti stališče o tem, ali je dokument z dne 22. 6. 2017 mogoče šteti za pripoznavo zahtevka ali ne, to pa je prvostopenjsko sodišče tudi storilo.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, da bi bilo treba sporno vprašanje presojati s stališča pravičnosti in poštenosti, ker se je delodajalec zavezal vse zaposlene obravnavati enako in je zagotovil, da bodo krivice odpravljene. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo v točki 9 obrazložitve. Razlogi so jasni in pravilni, zato se pritožbeno sodišče na njih sklicuje in jih ne ponavlja. Dodaja le, da delodajalec ne more vseh javnih uslužbencev ob neenakem dejanskem stanju obravnavati enako, saj bi ravno takšna obravnava pomenila kršitev načela enakosti, ki kot ustavna kategorija zahteva, da se enako obravnavajo tisti pravni položaji, ki so v bistvenem enaki in različno tisti, ki so v bistvenem različni.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžan povrniti potrebne stroške postopka, in sicer stroške odgovora na pritožbo (250 točk) in 2 % materialnih stroškov (10 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR.

1 Ur. l. RS, št. 97/07, UPB. 2 Primerjaj VSRS, opr. št. III Ips 111/2017.