Jedro

Za ugotovitev pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka zadošča že ugotovitev, da tožnik v postopku na prvi stopnji z ničimer ni dokazoval trditve, da podpis na pooblastilu, s katerim je skupnost stanovalcev pooblastila A.A. za zastopanje v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, ni njegov. Zato sodišče soglaša s stališčem toženke, da zgolj posplošeno zatrjevanje, da podpis na pooblastilu, ki ga je predložil, ni njegov, še ne dokazuje te trditve.

Izrek

Tožba zoper sklep Upravne enote Litija št. 351-210/2013-14 z dne 24. 3. 2014, v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-466/2013/4-00641248 z dne 16. 7. 2014, se zavrne.

Tožba zoper odločbo Upravne enote Litija št. 351-102/00 z dne 13. 6. 2000 se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega leta 2000 z izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-102/00 z dne 13. 6. 2000, za gradnjo kotlovnice v večstanovanjskem objektu. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik obnovo postopka predlagal iz razloga po 2. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker naj bi bilo gradbeno dovoljenje izdano na podlagi ponarejene listine oziroma ponarejenega podpisa. Upravni organ je tožnikov predlog zavrgel na podlagi 267. člena ZUP, ker je ugotovil, da okoliščina, na katero se tožnik sklicuje, ni verjetno izkazana, saj tožnik obstoja obnovitvenega razloga ne dokazuje s pravnomočno kazensko sodbo.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da tožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da podpis na pooblastilu ni njegov, ne da bi to trditev tudi dokazoval, ne more izkazati obstoja zatrjevanega obnovitvenega razloga. Strinjal se je tudi s stališčem prvostopenjskega organa, da od uveljavitve novele ZUP-C (Uradni list RS, št. 73/04) postopka po 2. točki 260. člena ZUP ni več mogoče obnoviti v primerih, ko kazenskega postopka ni mogoče izvesti, ali če obstajajo okoliščine, zaradi katerih kazenskega postopka ni mogoče začeti.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi smiselno predlaga njeno odpravo. Navaja, da je v upravnem postopku na podlagi 2. točke 260. člena ZUP zahteval razveljavitev gradbenega dovoljenja, ki naj bi bilo izdano na podlagi ponarejene listine in na njegovi lastnini. Upravni enoti očita, da ni preverila niti istovetnosti podpisov, niti lastništva prostora, za rekonstrukcijo katerega je izdala gradbeno dovoljenje. Trdi, da ni podpisal nobenega pooblastila v zvezi s pridobivanjem gradbenega dovoljenja in da slednjega tudi ni prejel. Ne strinja se s stališčem, da bi moral obnovitveni razlog dokazati s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča in meni, da lahko upravni organ na podlagi 148. člena ZUP sam reši predhodno vprašanje. Navaja, da so po izdaji nezakonitega gradbenega dovoljenja stanovalci nasilno vdrli v njegovo drvarnico in brez njegovega dovoljenja začeli z rekonstrukcijo. Z deli naj bi nadaljevali kljub večkratnim opozorilom. Zavrnitev pritožbe naj bi pomenila različno odločanje v isti zadevi, saj je ministrstvo njegovi prvi pritožbi ugodilo. Sodišču predlaga, naj ugotovi, da je odločba št. 351-102/00 z dne 13. 6. 2000 nezakonita.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka Tožba zoper sklep št. 351-210/2013-14 z dne 24. 3. 2014 ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil tožnik v ponovljenem postopku, po tem, ko je pritožbeni organ odpravil odločbo z dne 27. 9. 2013, pozvan, naj vlogo, s katero je predlagal razveljavitev gradbenega dovoljenja, izdanega leta 2000, dopolni tako, da bo iz nje razvidno, katero pravno sredstvo zoper omenjeno gradbeno dovoljenje uveljavlja in da kot verjetne izkaže okoliščine, na katere svojo zahtevo opira.

Tožnik se je na poziv odzval in v dopolnitvi vloge zahteval razveljavitev gradbenega dovoljenja na podlagi 2. točke 260. člena ZUP, ker naj bi bilo izdano na podlagi ponarejene listine oziroma ponarejenega podpisa, kar je dokazoval s kopijo pooblastila, s katerim je skupnost stanovalcev T. pooblastila gospo A.A. za zastopanje v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja. Trdil je, kot trdi tudi v tožbi, da podpis na tem pooblastilu ni njegov.

Ko organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, prejme predlog, mora po prvem odstavku 267. člena ZUP med drugim preizkusiti tudi, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Po presoji sodišča pa je pravilna ugotovitev upravnega organa, da tožnik okoliščine, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano na podlagi ponarejene listine, ni verjetno izkazal (prvi odstavek 267. člena ZUP). Iz tožbenih navedb izhaja, da ni sporno, da tožnik uveljavljanega obnovitvenega razloga ne utemeljuje s pravnomočno kazensko sodbo. V obravnavanem primeru pa se sodišču ni treba spuščati v vprašanje, ali sta pravilni stališči toženke, da se obstoj obnovitvenega razloga dokazuje le s pravnomočno kazensko sodbo in da postopka ni dovoljeno obnoviti v primerih, ko kazenskega postopka ni mogoče izvesti.

Za ugotovitev pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka namreč zadošča že ugotovitev, da tožnik v postopku na prvi stopnji z ničimer ni dokazoval trditve, da podpis na pooblastilu, s katerim je skupnost stanovalcev pooblastila A.A. za zastopanje v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, ni njegov. Zato sodišče soglaša s stališčem toženke, da zgolj posplošeno zatrjevanje, da podpis na pooblastilu, ki ga je predložil, ni njegov, še ne dokazuje te trditve.

Pooblastilo upravnemu organu iz 148. člena ZUP, na katerega se tožnik sklicuje, pa ne pomeni, da bi moral upravni organ okoliščine, na katere tožnik opira svoj predlog za obnovo postopka, ugotavljati ne glede na tožnikove navedbe in predlagane dokaze. V skladu z 265. členom ZUP mora namreč stranka v predlogu za obnovo postopka okoliščine, na katere opira predlog, verjetno izkazati, kar pomeni, da jih mora ne le zatrjevati, temveč tudi dokazovati.

Tožnik je sicer pritožbi priložil notarsko overjen podpis in predlagal, naj ga pritožbeni organ primerja s podpisom na pooblastilu, vendar je pritožbeni organ ta dokaz pravilno zavrnil kot nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP. Tudi v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Poleg tega je iz datuma notarsko overjenega podpisa razvidno, da gre za listino z dne 11. 4. 2014, torej za dokaz, ki je nastal po izdaji izpodbijanega sklepa (24. 3. 2014). Dokazov, ki jih stranke neupravičeno niso navajale v postopku izdaje izpodbijanega akta in dokazov, ki v času odločanja na prvi stopnji niso obstajali, pa sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).

V zvezi s tožbenimi navedbami o sumu korupcije pri odločanju pritožbenega organa sodišče zgolj pojasnjuje, da ne gre za različno odločanje o isti zadevi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, to pa izhaja tudi iz upravnih spisov, da je drugostopenjski upravni organ tožnikovi pritožbi zoper prvo odločitev upravnega organa ugodil, ker je ugotovil, da iz tožnikove prvotne vloge sploh ni bilo jasno, katero pravno sredstvo uveljavlja. Odločitev o zavrnitvi pritožbe zoper izpodbijani sklep pa se ne nanaša na vprašanje razumljivosti tožnikove prvotne vloge.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe (o posegu v tožnikovo lastninsko pravico in o ravnanju stanovalcev), je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

K II. točki izreka Tožba zoper odločbo Upravne enote Litija št. 351-102/00 z dne 13. 6. 2000 ni dovoljena.

Po 6. členu ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če je stranka imela možnost vložiti pritožbo ali drugo pravno sredstvo zoper upravni akt, pa tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Stranka torej v upravnem sporu ne more neposredno uveljavljati sodnega varstva zoper upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, ampak mora najprej izčrpati pravno sredstvo v upravnem postopku pred organom, ki ni sodišče. Če stranka tega ne stori ali pa če je to storila prepozno, nastopi pravna posledica, ki jo določa 36. člena ZUS-1 in ki je v tem, da se vložena tožba s sklepom zavrže. Tožnik predlaga, naj sodišče ugotovi, da je gradbeno dovoljenje, izdano 13. 6. 2000, nezakonito. Gre za odločbo prvostopenjskega upravnega organa, zoper katero je pod pogoji, ki jih določa ZUP, mogoče vložiti pravna sredstva. Tožnik ne navaja, da bi razen predloga za obnovo postopka iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP, ki je bil zavržen, zoper gradbeno dovoljenje vložil kakšno pravno sredstvo. Navaja sicer, da mu gradbeno dovoljenje ni bilo vročeno, vendar ta okoliščina sama po sebi ne pomeni, da ga lahko neposredno izpodbija s tožbo v upravnem sporu.

Sodišče zato tožbe v delu, ki se nanaša na tožnikov predlog, naj sodišče ugotovi, da je odločba št. 351-102/00 z dne 13. 6. 2000 nezakonita, ni obravnavalo po vsebini, temveč jo je moralo v tem delu iz razloga po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nesposobno za obravnavanje zavreči (II. točka izreka).

Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnik navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter navaja nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).