Jedro

Ker pa mora tudi delavec, opravljati delo z ustrezno skrbnostjo (merilo je povprečno skrben delavec), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan tožnikov soprispevek k nastali škodi. V zvezi s tem je pravilno poudarilo, da je bilo tožnikovo ravnanje (opravljanje dela povsem na vrhu A-krake lestve s stegovanjem proti stropu, tj. do višine 3,3 metra) povsem nerazumno in zato v nasprotju ne le skrbnostjo povprečnega delavca, ampak skrbnostjo povprečnega človeka. Od tožnika bi se v konkretni situaciji, zlasti glede na njegove dolgoletne izkušnje v tem poklicu, pričakovalo, da za svojo varnost tudi sam poskrbi tako, da opravljanje dela na tak način odkloni. To pa pomeni, da bi moral bodisi uporabiti ustrezno delovno sredstvo, v konkretnem primeru premični delovni oder, bodisi opozoriti delodajalca na neustreznost delovnega sredstva. Ker tega ni storil, je k nastali škodi prispeval v obsegu 30 %.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v II. točki izreka tako, da se znesek 2.818,35 EUR zniža na 2.661,56 EUR, - v III. točki izreka tako, da se znesek 7,70 EUR zviša na 321,29 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj: - tožniku plača odškodnino v znesku 16.830,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; tožbeni zahtevek za znesek 13.213,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (I. točka izreka); - na transakcijski račun sodišča prve stopnje plača znesek 2.818,35 EUR (II. točka izreka); in - tožniku povrne stroške postopka v znesku 7,70 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe kot bistveno navaja, da so obstajali vsi dokumenti za tožnika glede varstva pri delu. Tožnika ni mogla ves čas nadzirati in skrbeti, da do padca ne bi prišlo. Če je tožnik zaznal, da je delo nevarno, bi ga moral odkloniti, poklicati direktorja tožene stranke ali pa sam poskrbeti za svojo varnost. Izvedenec za varstvo pri delu je ugotovil, da tožnik pri delu pomoči ni potreboval in je delo lahko opravil sam. Navodila za varno delo na gradbišču in izjava o varnosti nista pomembna in na tej podlagi toženi stranki ni mogoče pripisati odškodninske odgovornosti.

4. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje o tožnikovem soprispevku v obsegu 30 %. Odklonitev dela zaradi ogrožanja zdravja ali življenja je pravica in ne dolžnost delavca, kot izhaja iz sodne prakse in iz 52. člena ZVZD-1. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik ob nesreči opravljal delo, ki mu je bilo odrejeno in na način, kot mu je bilo odrejeno s strani A.A.. Izvedenec za varstvo pri delu je ugotovil, da tožena stranka ni izvedla vseh ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev. Tožnik v času škodnega dogodka ni bil seznanjen z Navodili za varno delo na gradbišču, kar je lahko negativno vplivalo na stopnjo varnosti, zlasti, ker na gradbišču tudi ni bilo varnostnega načrta. Izvedenec je tudi ugotovil, da iz dokumentacije ni razvidno, da bi tožena stranka tožniku zagotovila ustrezna sredstva za izvedbo dela oziroma, da bi tožnik imel na razpolago delovni oder ali drugo primerno sredstvo, da bi delo lahko opravil varno. Tožena stranka bi morala tožniku zagotoviti prenosni oder ali pa stolico, ne pa lestve. Nadalje tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje glede na njegovo izpoved, primere iz sodne prakse ter glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke prenizko odmerilo odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode. Glede odločitve o stroških postopka opozarja, da je brezplačna pravna pomoč krila le stroške sodnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj spremeni sodbo tako, da mu prisodi odškodnino v celotnem vtoževanem znesku in celotne priglašene stroške postopka.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v manjšem delu odločitve o stroških postopka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel 21. 5. 2014 pri padcu z vrha 1,3 metra visoke lestve, na kateri je stal in na stropne nosilce pritrjeval stirodur. Pravilno je izhajalo iz prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa obveznost delodajalca, da delavcu povrne škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, pri tem pa napotuje na splošna pravila civilnega prava. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki v 131. členu določa, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odškodninska odgovornost). Obveznost zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu delodajalcu nalaga tudi Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke, ki pa jo je zmotno utemeljijo tudi na pravilih objektivne odgovornosti. Napačno je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela na višini, ki da predstavlja nevarno dejavnost, za škodo od katere odgovarja tisti, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ). Zgolj zato, ker je tožnik stal na lestvi, visoki 1,3 metra, in s te višine padel, ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Ni pomembno, da je tožnik z rokami segel do višine 3,3 metra. Ključno je, da delo na višini 1,3 metra ne ustreza standardu dela na višini (Pdp 874/2016, II Ips 695/2008, II Ips 394/2011, VSL II Cp 1599/2014).

9. Pravilno pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke in da je tožnik sam s svojim ravnanjem v obsegu 30 % prispeval k nastanku škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

10. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je tudi delavec dolžan delo opravljati z ustrezno skrbnostjo tako, da obvaruje svoje življenje in zdravje. V skladu z 12. členom ZVZD-1 mora namreč delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu (prvi odstavek); delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (drugi odstavek); ter uporabljati sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju (tretji odstavek). Vendar pa je zlasti delodajalec tisti, ki je dolžan poskrbeti za varen delovni proces. 5. člen ZVZD-1 določa, da mora delodajalec z namenom zagotovitve varnost in zdravje delavcev pri delu izvajati potrebne ukrepe, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Odgovornosti za škodo se delodajalec tako ne more v celoti razbremeniti, za kar se zavzema tožena stranka v pritožbi, zgolj zato, ker je imel oškodovani delavec opravljen potreben izpit iz varstva pri delu in ker od delodajalca res ni mogoče pričakovati, da bo delavca pri delu nadziral ves čas. Delodajalec mora z ustreznimi navodili in ustreznim nadzorom vplivati na ravnanje delavcev in s tem poskrbeti, da je delovni proces varen. To obveznost pa je tožena stranka v obravnavanem primeru opustila, saj ni poskrbela, da bi tožnik prejel ustrezna navodila, kar izhaja iz dejstva, da je bil z navodili za varno delo na gradbišču in z izjavo o varnosti seznanjen šele po škodnem dogodku. Takšno ravnanje tožene stranke, ki je vplivalo na nastanek škodnega dogodka, torej daje podlago za ugotovitev njene krivdne odškodninske odgovornosti.

11. Ker pa mora tudi delavec, kot že rečeno, opravljati delo z ustrezno skrbnostjo (merilo je povprečno skrben delavec), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan tožnikov soprispevek k nastali škodi. V zvezi s tem je pravilno poudarilo, da je bilo tožnikovo ravnanje (opravljanje dela povsem na vrhu A-krake lestve s stegovanjem proti stropu, tj. do višine 3,3 metra) povsem nerazumno in zato v nasprotju ne le skrbnostjo povprečnega delavca, ampak skrbnostjo povprečnega človeka. Od tožnika bi se v konkretni situaciji, zlasti glede na njegove dolgoletne izkušnje v tem poklicu, pričakovalo, da za svojo varnost tudi sam poskrbi tako, da opravljanje dela na tak način odkloni. To pa pomeni, da bi moral bodisi uporabiti ustrezno delovno sredstvo, v konkretnem primeru premični delovni oder, bodisi opozoriti delodajalca na neustreznost delovnega sredstva. Ker tega ni storil, je k nastali škodi prispeval v obsegu 30 %, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Na to presojo pa ne bi moglo vplivati dejstvo, ki ga izpostavlja tožnik v pritožbi, da naj bi mu bilo delo na lestvi izrecno odrejeno. Tudi če bi to držalo, je njegovo ravnanje samo po sebi še vedno nerazumno do te mere, da utemeljuje njegov soprispevek v višini 30 %. Pritožba torej neuspešno izpodbija razmejitev odgovornosti strank za nastali škodni dogodek.

12. Tožnik se neutemeljeno zavzema tudi za zvišanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče mu je prisodilo 12.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000,00 EUR za strah in 11.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ob upoštevanju načela individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine (II Ips 456/2009, VIII Ips 380/2009, II Ips 593/2007 in II Ips 7/2007) ne utemeljujejo zvišanja prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tudi v tem delu se pritožbeno sodišče strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel kompresijski zlom telesa II. ledvenega vretenca z manjšo impresijo centralnega in sprednjega dela telesa vretenca, odlomkov sprednjega zgornjega roba telesa in manjši robni zlom prednjega spodnjega roba telesa vretenca, udarnino, najverjetneje tudi zvin levega zapestja ter manjši povrhnji odrgnini na prednji strani leve goleni. Ugotovilo je, da je trpel hude bolečine stalno 3 do 4 ure, občasno 2 do 3 tedna, srednje hude stalno 3 tedne, občasno 4 do 5 mesecev in jih bo lahko ob prekomernih obremenitvah trpel tudi v prihodnje ter lahke bolečine stalno 4 tedne, občasno pa jih še vedno čuti in jih bo tudi v prihodnje. V času zdravljenja je bil podvržen nevšečnostim (protibolečinska zdravila, infuzija, injekcije, UZ in CT preiskava, RTG slikanje, šestdnevna hospitalizacija, petdnevno nošenje mavca na levi roki, štirimesečno nošenje tritočkovne opornice, desettedenska uporaba bergel, zdravniški pregledi, fizioterapija, izvajanje vaj, hlajenje).

14. Glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zlasti glede na trajanje zdravljenja, ki je potekalo zgolj konzervativno in brez zapletov, se tožnik neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine za to vrsto škode. Tudi odškodnina za strah glede na naravo škodnega dogodka in potek zdravljenja ni prisojena v prenizkem znesku. Prav tako ni podlage za zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik v posledici škodnega dogodka invalid III. kategorije in pri delu zidarja omejen, medtem ko se pred škodnim dogodkom ni ukvarjal npr. s športnimi aktivnostmi, da bi bil tudi glede tega omejen v posledici škodnega dogodka.

15. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na dve odločbi Vrhovnega sodišča RS, ki za obravnavani primer nista uporabljivi. Iz starejšega primera II Ips 588/96 ni razvidno, kakšno poškodbo je oškodovanec utrpel (s tem povezana odločba višjega sodišča Cp 972/95 ni objavljena), je pa razbrati, da je utrpel večji obseg škode kot tožnik (oškodovanec je bil hospitaliziran 46 dni, 10 dni ni mogel vstati iz postelje, 7 mesecev je hodil z berglami, 3 mesece izvajal fizioterapijo, ne more več voziti kolesa in je prikrajšan pri drugih izven-delovnih aktivnostih). V zadevi II Ips 842/2007 (kompresijski zlom ledvenega vretenca s posledičnim razvojem posttravmatskega kroničnega lumbalnega sindroma) ni šlo za primerljivo poškodbo s tožnikovo in tudi ni razvidno, kakšno škodo je oškodovanec utrpel. 16. Utemeljena pa je pritožba tožnika zoper del odločitve o stroških postopka. Po petem odstavku 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.) je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Tožniku je bila z odločbo o brezplačni pravni pomoči Bpp 176/2015 z dne 23. 11. 2015 dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za zastopanje pred sodiščem prve stopnje in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka od 4. 11. 2015 dalje. Odškodninski zahtevek, za sestavo katerega tožnik zahteva povračilo odvetniških stroškov v vrednosti 800 točk, je bil podan 23. 9. 2015. Ker gre za čas pred odobritvijo brezplačne pravne pomoči, je tožnik upravičen do povračila celotnega, ne le polovičnega zneska (kot mu je priznalo sodišče prve stopnje) za sestavo te vloge.

17. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in se na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, da se znesek v II. točki izreka, ki ga je tožena stranka dolžna plačati na račun sodišča iz naslova tožniku odobrene brezplačne pravne pomoči zniža z 2.818,35 EUR na 2.661,56 EUR, posledično pa se znesek v III. točki izreka, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, zviša s 7,70 EUR na 321,29 EUR.

18. Ker v ostalem niso podani s pritožbama uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožnik zaradi navedenega sorazmerno majhnega uspeha s pritožbo sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa jih niti ni priglasila (154. in 165. člen ZPP).