Jedro

Iz opisa kaznivega dejanja pod 1. točko krivdoreka izpodbijane sodbe torej ne izhaja, na kakšen način je bilo obdolžencu pri lovu v pomoč motorno vozilo. Takšen opis kaznivega dejanja, pa po presoji pritožbenega sodišča, ne predstavlja zapolnitve dejanskega stanu kaznivega dejanja nezakonitega lova, po tretjem odstavku 342. člena KZ-1. Tako je glede tega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona, v smislu določil prvega odstavka 372. člena KZ, ki je narekovala spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, oprosti obtožbe.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v odločbi o krivdi tako, da se obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti

obtožbe, da je lovil divjad s pomočjo motornega vozila s tem, da je točno neugotovljenega dne v septembru 2010 na področju lovišča Lovske družine ..., sedeč na prednjem desnem sedežu osebnega avtomobila Mitsubishi Pajero, skozi odprto okno z lovsko z lovsko puško streljal na komad srnjadi in ga ustrelil, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nezakonitega lova po tretjem odstavku 342. člena Kazenskega zakonika.

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi obdolžencu za kaznivo dejanje, opisano pod 2. točko krivdoreka, na podlagi tretjega odstavka 342. člena Kazenskega zakonika določi kazen 3 (tri) mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 1 (enega) leta, po pravnomočnosti te sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja.

- v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki se dajo izločiti iz skupnih stroškov in se nanašajo na kaznivo dejanje, glede katerega je bil obdolženi oproščen obtožbe, po določilu prvega odstavka 96. člena ZKP, bremenijo proračun.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah obdolženega A. Š. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj po tretjem odstavku 342. člena Kazenskega zakonika. Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu za vsako kaznivo dejanje določilo tri mesece zapora, nato pa na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 31,52 EUR ter povrniti potrebne izdatke oškodovane lovske družine in potrebne izdatke ter nagrado njihovega pooblaščenca. Prav tako je obdolženi A. Š. dolžan plačati 150,00 EUR sodne takse. Lovsko družino ... pa je na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP, s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila obdolženi in njegov zagovornik. Obdolženec se pritožuje iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakonika ter sodišču druge stopnje predlaga, da ga oprosti obtožbe.

3. Zagovornik pa v vloženi pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko in kršitve materialnega prava. Sodišču druge stopnje smiselno predlaga oprostilno sodbo.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje nezakonitega lova po tretjem odstavku 342. člena KZ-1, med drugim stori kdor lovi s pomočjo žarometa. O prekrivanju tega zakonskega opisa z opisom prekrška, ki uporablja pomensko enake pojme, se je opredelilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-134/11-16 in ob upoštevanju, da sistem kaznovalnega varstva pravnih dobrin, povezanih z divjadjo in lovom, predstavlja logično celoto, ki temelji na splošnem kvantitativnem merilu razmejitve med prekrškom in kaznivim dejanjem, odločilo, da je kaznivo dejanje nezakonitega lova s pomočjo žarometa (v 8. točki prvega odstavka 44. člena Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) je prepovedano pri lovu na divjad uporabljati umetne vire svetlobe, kar je pomensko enak pojem) podano le tedaj, če storilec z lovom s pomočjo žarometa, povzroči poškodbeno posledico, to je, da divjo žival lovi in ubije, rani ali ujame živo. Po prepričanju sodišča druge stopnje, ni nobenega razloga, da enako stališče ustavnega sodišča, glede vezanosti obstoja kaznivega dejanja na nastanek prepovedane posledice, ne bi veljalo tudi za kaznivo dejanje lova s pomočjo motornih vozil. 6. Z navedenim stališčem, se obdolženi ne strinja. V podkrepitev drugačnega stališča pa v pritožbi obširno, vendar selektivno, povzema vsebino Velikega znanstvenega komentarja, posebnega dela KZ-1, k 342. členu (3. knjiga, stran 881-895) in stoji na stališču, da kaznivo dejanje po tretjem odstavku 342. člena ni tako imenovani poškodbeni ampak ogrozitveni delikt. Zato za dokončanje tega kaznivega dejanja ni odločilna poškodbena posledica (ubiti, raniti ali ujeti divjo žival), ki iz tega razloga, po njegovem, ni zakonski znak nezakonitega lova po tretjem odstavku 342. člena KZ-1, ampak lov s pomočjo določenih sredstev (motorno vozilo ali žaromet), pri čemer morata biti lov in pomoč teh sredstev, v opisu kaznivega dejanja konkretizirana. Pritožbeno sodišče v pritožbi navedena stališča avtorjev komentarja k 342. člena KZ-1(M. Š. in R. K.) v celoti ne prepričajo, saj temeljijo zgolj na jezikovni razlagi zakonskega besedila, brez upoštevanja sistema kaznovalnega varstva pravnih dobrin, povezanih z divjadjo in lovom, ki je urejeno tako, da je razmejitveni znak med kazensko in prekrškovno ravnijo, ravno prepovedana posledica. Zakonodajalec namreč razvršča kazniva ravnanja na kazniva dejanja in prekrške, tudi glede na vprašanje ali gre pri posameznem ravnanju le za kršitev predpisa (prekršek) ali pa ima to ravnanje že posledice za pravno zavarovano dobrino – bodisi kot njeno (konkretno) ogrozitev ali kot poškodbo. Izhajajoč iz 6. čelna Zakona o prekrških, je prekršek dejanje, ki pomeni kršitev zakona in je kot tako določeno kot prekršek ter je zanj predpisana sankcija za prekršek. Če pa storilec z lovom s pomočjo motornega vozila ali žarometa povzroči poškodbeno posledico, pa ta predstavlja dodatni element, zaradi katerega tako dejanje postane družbi tako nevarno, da preraste v kaznivo dejanje.

7. Vsekakor pa sodišče druge stopnje deli mnenje pritožnikov, da je poleg poškodbene posledice, zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja tudi (in ne zgolj) lov s pomočjo določenih sredstev, kar vse mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretizirano. To izhaja že iz jezikovne razlage zakonske dikcije "...kdor lovi s pomočjo motornega vozila ali žarometa..." , kar pomeni, da morajo biti pri lovu divjadi, motorno vozilo ali žarometi storilcu v pomoč, ta okoliščina pa mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretizirana, kar upravičeno izpostavljata pritožnika.

8. Opis kaznivega dejanja pod prvo točko obtožnega predloga in krivdoreka izpodbijane sodbe, pa vsebuje zgolj očitek obdolžencu, da je lovil divjad s pomočjo motornega vozila tako, da je sedeč na prednjem desnem sedežu osebnega vozila, skozi okno z lovsko puško streljal na komad srnjadi in ga obstrelil. Obdolženi ima prav, ko v svoji pritožbi zatrjuje, da takšen očitek predstavlja zgolj navedbo posebnih sredstev – motornega vozila, ne pojasni pa na kakšen način je bilo obdolžencu motorno vozilo v pomoč, kot bi se to pričakovalo glede na zakonsko dikcijo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja Zgolj dejstvo, da naj bi obdolženi na srnjad streljal iz motornega vozila, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne predstavlja zadostne konkretizacije zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Zato je potrebno pritrditi pritožniku, da je bil pri določitvi dikcije tretjega odstavka 342. člena KZ-1 namen zakonodajalca ta, da sankcionira lov, kot iskanje, opazovanje, zasledovanje, vabljenje in čakanje, s pomočjo posebnih sredstev (motorno vozilo in žarometi), pri čemer mora po stališču ustavnega sodišča, nastati posledica. Takšnemu zakonodajalčevemu namenu, pa ne ustreza goli očitek, da je obdolženi streljal iz motornega vozila ter pri tem srnjad obstrelil, kot se to očita obdolžencu, ne da bi bilo konkretno navedeno, na kakšen način je bilo motorno vozilo obdolžencu v pomoč oziroma na kakšen način je lovil s pomočjo motornega vozila. Iz opisa kaznivega dejanja pod 1. točko krivdoreka izpodbijane sodbe torej ne izhaja, na kakšen način je bilo obdolžencu pri lovu v pomoč motorno vozilo. Takšen opis kaznivega dejanja, pa po presoji pritožbenega sodišča, ne predstavlja zapolnitve dejanskega stanu kaznivega dejanja nezakonitega lova, po tretjem odstavku 342. člena KZ-1. Tako je glede tega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona, v smislu določil prvega odstavka 372. člena KZ, ki je narekovala spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, oprosti obtožbe.

9. V posledici spremembe odločbe o krivdi, je bilo potrebno poseči tudi v odločbo o stroških kazenskega postopka, ki se nanašajo na oprostilni del. Zato je pritožbeno sodišče, v skladu z določilom prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki se dajo izločiti iz skupnih stroškov, obremenjujejo proračun.

10. V opisu kaznivega dejanja nezakonitega lova po tretjem odstavku 342. člena KZ-1, navedenega pod drugo točko krivdoreka izpodbijane sodbe, pa pritožbeno sodišče ni prepoznala nobenih pomanjkljivosti. V abstraktnem delu opisa tega očitanega kaznivega dejanja se navaja, da je obdolženi lovil s pomočjo žarometa. Konkretizacija tega pa je v očitku, da je ...ponoči s pomočjo avtomobilskih žarometov osebnega avtomobila Renault Clio obsvetil trop divjadi, ki se je pasel, nato pa z lovsko puško, na kateri je imel nameščeno baterijo, ki je svetila, ustrelil in ubil samca in samico srnjadi. Tako formuliran opis kaznivega dejanja pa zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka lova s pomočjo žarometov. Navedena so namreč dejstva in okoliščine (ponoči, obsvetil trop divjadi, na katero je streljal in jo ubil), na podlagi katerih je povsem jasno, na kakšen način so bili obdolžencu pri lovu v pomoč žarometi. Opis kaznivega dejanja, ki ga pritožnika problematizirata iz enakih razlogov, kot opis pod I. točko krivdoreka navedenega kaznivega dejanja, ima tudi po presoji pritožbenega sodišča vse zakonske znake kaznivega dejanja nezakonitega lova po tretjem odstavku 342. člena KZ-1. Zato zatrjevana pomanjkljiva konkretizacija predmetnega zakonskega znaka, ne more biti podlaga za izrek oprostilne sodbe.

11. Na glavni obravnavi 13.2.2020 je državna tožilka v obtožnem predlogu spremenila opis kaznivega dejanja, storjenega v novembru 2010 tako, da je konkretizirala opis istega historičnega dogodka, ni pa vanj vnesla novih zakonskih znakov, kot to v pritožbi zatrjuje zagovornik. Kot je bilo že navedeno, iz abstraktnega dela opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pod 2. točko krivdoreka izpodbijane sodbe izhaja očitek lova divjadi s pomočjo žarometov, ki so mu bili pri tem v pomoč, kot je bilo že predhodno navedeno. Dodaten opis, da je imel obdolženi na puški s katero je streljal, nameščeno baterijo, ki je svetila, pri čemer iz opisa ne izhaja, da bi bila ta baterija obdolžencu pri lovu v pomoč, pa ne predstavlja novega zakonskega znaka, zaradi katerega bi bilo potrebno dokazni postopek ponoviti. V tem delu namreč sprememba obtožbe predstavlja le konkretizacijo istega kaznivega dejanja, na podlagi tega, kar je izpovedala priča D. M., ki je bil glede te okoliščine s strani zagovornika podrobno zaslišan. Zato tudi po oceni sodišča druge stopnje, v zvezi s tem dokaznega postopka ni bilo potrebno dopolnjevati, saj sprememba obtožnega predloga ne prestavlja razširitev obtožbe, v smislu 345. člena ZKP. Gre sicer za nekoliko dopolnjen opis kaznivega dejanja, ki pa ni odločilen za obstoj kaznivega dejanja, niti ne predstavlja dodatnega zakonskega znaka. Zato ponovitev celotnega dokaznega postopka, kar je zagovornik predlagal v okviru pripomb na spremembo obtožbe, ni bila potrebna. Ugotavljanje kdaj naj bi imel obdolženi na puški nameščeno baterijo, z zaslišanjem nedefiniranih prič, tako ni bilo potrebno, saj je bila edina, pri streljanju navzoča priča D. M. o tem že zaslišana, na glavni obravnavi 10.9.2019. Na tej glavni obravnavi (stran 9 zapisnika o glavni obravnavi), je namreč zagovornik priči D. M., glede baterije nameščene na puški postavil več vprašanj in so se nanašala na način kako je bila baterija na puško pritrjena, kdaj jo je pritrdil, ali je z njo tudi svetil v divjad, ali je bilo takrat še dovolj dnevne svetlobe za streljanje in ali je to ista baterija s katero je obdolženi kasneje svetil, ko je D. M. čistil ustreljeno srno. Iz zapisnika pa ne izhaja, da bi sodišče katerokoli vprašanje v zvezi z baterijo pritrjeno na puški, obdolžencu prepovedalo, kot to zagovornik navaja v pritožbi. Nedovoljeno je bilo zgolj vprašanje glede paše živali na njivi s koruzo, razloge za to, v povezavi z branjem podatkov o vzgoji koruze, pa je sodišče pojasnilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato do zatrjevana kršitev, ki jo sodišče druge stopnje razume kot uveljavljanje načela enakopravnosti strank iz prvega odstavka 16. člena ZKP oziroma kot uveljavljanje ustavno zagotovljene človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ni prišlo.

12. Prav tako je prvo sodišče po spremembi obtožbe, za krajši čas prekinilo glavno obravnavo, da se je obdolženi skupaj z zagovornikom podrobno seznanil s spremembo obtožnega predloga ter se v nadaljevanju obravnave do nje tudi opredelil. Zato o kršitvi tretjega odstavka 344. člena ZKP, na katero meri zagovornik, ni mogoče govoriti. Prav tako pa tudi ne pravica do obrambe, češ, da obdolžencu ni bila dana možnost postavljati vprašanj glede novega očitka v modificiranem obtožnem predlogu.

13. Zagovornik kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, uveljavlja tudi v nadaljevanju svoje pritožbe in sicer iz razloga, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič J. L., J. S. in S. Š., ki bi lahko povedali, da se je zgodba na posvetih lovske družin spreminjala, J. L., ki je bil pred obdolženim starešina, pa naj bi tudi vedel kako je bilo s ključi hladilnice.

14. Kot sledi iz prve alinee 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je prvo sodišče navedeni dokazni predlog zavrnilo, ker so o dejstvih, o katerih naj bi izpovedale predlagane priče, izpovedale že druge priče, ta dejstva pa je mogoče ugotoviti tudi na podlagi številnih listin, pri čemer prvo sodišče med drugim navaja tudi anonimno naznanitev kaznivega dejanja, kar pa zagovornik problematizira rekoč, da anonimna prijava ne more biti dokaz v kazenskem postopku in se nanjo sodba ne sme opirati. Slednje sicer drži, vendar pa je potrebno izpostaviti, da prvo sodišče svoje odločitve ni oprlo izključno na anonimno prijavo, ampak tudi na izpovedi drugih prič, česar pa zagovornik na tem mestu ne problematizira, zato očitkov, da sodišče prve stopnje obrambi ni omogočilo izpodbijanje skladnosti in verodostojnosti izpovedi, ni mogoče upoštevati.

15. V nasprotju s trditvami zagovornika pa se je prvo sodišče v 40. točki obrazložitve opredelilo tudi do vprašanja, kdo je odklenil vrata hladilnice po kaznivem dejanju v novembru 2010, ko sta obdolženi in Mastnak tja pripeljala dva komada srnjadi. Sodišče je zaključilo, da je obdolženi imel ključe hladilnice in da je bil on tisti, ki je obravnavanega večera odklenil in zaklenil hladilnico, pri čemer je izhajalo iz skladnih izpovedb D. M., A. P. in B. Č., kar pa so potrdili tudi C. H., M. K. in B. F. Zato nadaljnje razjasnjevanje tega vprašanja, tudi po presoji sodišče druge stopnje ni potrebno.

16. Prav tako za razsojo te zadeve ni odločilna starost zasežen trofeje, za katero je D. M. zatrjeval, da jo je našel v hladilnici nekaj dni po dogodku in naj bi pripadala srnjaku, katerega je obdolženi ustrelil s pomočjo žarometov, skupaj s srno. Strinjati se je z odločitvijo sodišča prve stopnje, da izvedba dokaza z izvedencem za balistiko lovske stroke in z DNK analizo zasežene trofeje, ne bi bilo mogoče pojasniti temeljnega očitka obdolžencu, da je srno in srnjaka ustrelil s pomočjo žarometov. Glede na prepričljivo izpoved D. M. o okoliščinah in o načinu kako je obdolženi ustrelil srno in srnjaka, ki je potrjena tudi s skladnima izpovedbama A. P. in B. Č., pa njihove prepričljivosti in medsebojne skladnosti, ne bi mogli omajati morebitni rezultati predlaganih dokazov, da je trofeja, najdena nekaj dni po dogodku v hladilnici, dejansko starejšega datuma in ne pripada, s strani obdolženca ustreljenemu srnjaku. Prvo sodišče se namreč s tem ali ta trofeja dejansko pripada temu srnjaku ni podrobno ukvarjalo in jo tudi ni upoštevalo kot podlago za svojo odločitev. Zato pravna relevantnost predlaganih dokazov ni izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti, zaradi česar ni mogoče govoriti, da je z zavrnitvijo teh dokazov, prvo sodišče kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, kar v pritožbi uveljavlja zagovornik.

17. Nadalje zagovornik povsem na splošno zatrjuje, da se prvo sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do stališč obrambe v vlogi z dne 18.1.2020, zato sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, s tem pa meri na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V kolikor ima zagovornik v mislih vlogo na listni številki 187, pritožbeno sodišče ugotavlja, da njen pretežni del zajema obrazložitev dokaznih predlogov glede starosti trofeje in pridobitve dokumentacije pri lovski družini, o čemer je sodišče odločilo in razloge za svojo odločitev v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo. Preostala vsebina predmetne vloge pa predstavlja zagovornikovo lastno oceno izvedenih dokazov, do katerih pa se je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje določno in razumljivo opredelilo. Zato pritožba zagovornika tudi v tem delu ni utemeljena.

18. V okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik zatrjuje, da razlogi sodišča prve stopnje o tem, da se je očitani dogodek zgodil v novembru 2010, niso prepričljivi. V podkrepitev svojega stališča v pritožbi selektivno povzema dele posameznih izpovedi prič D. M., A. P., B. Č. in B. F. ter zaključuje, da sta le B. F. in obdolženi natančno povedala kdaj se je dogodek zgodil, med tem ko B. Č. in A. P. na zaslišanju v posameznih preiskovalnih dejanjih, tega nista vedela oziroma, da se je zgodil v letu 2010, na glavni obravnavi pa sta skladno izpovedala, da je bilo to v letu 2010. V nasprotju s povzemanjem delov izpovedi navedenih prič, pa je prvo sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno analiziralo njihove celotne izpovedi, prav tako tudi ostale dokaze, na podlagi katerih je mogoče zanesljivo določiti čas storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

19. Tako sta v nasprotju z obdolžencem, ki je kaznivo dejanje zanikal in B. F., ki o tem dogodku ni vedel ničesar, A. P. in B. Č. na glavni obravnavi skladno izpovedala, da se je dogodek zgodil v letu 2010, kot navezno okoliščino pa navedla, da je bilo to tedaj, ko je bil A. P. član UO (kar je postal leta 2010 malo pred prevzemom blagajne od B. Č.) oziroma, da je bilo to v letu, ko je bil Čujež razrešen funkcije blagajnika (26.3.2010) oziroma v letu pred volitvami, dne 26.3.2011, na katerih je obdolženi izgubil mesto starešine. Prvo sodišče pa ni spregledalo niti izpovedi priče J. G., da se je vseskozi govorilo o obdobju od septembra do novembra 2010, niti obdolženčevega pisanja z dne 25.1.2018 poslanega LD ..., da se očitek o lovu s pomočjo motornega vozila in žarometov nanaša na leto 2010. Da je bilo to v obdobju, ko lov na srnjake ni več dopusten (po 31.10.), pa so skladno izpovedali D. M., A. P. in B. Č.. Tako ni nobenega razloga za dvom v prvostopenjski zaključek o tem, da je bilo kaznivo dejanje nezakonitega lova, ki je navedeno pod drugo točko krivdoreka, storjeno v novembru 2010. 20. Prepričljivosti teh ugotovitev pa ne more omajati dejstvo, da sta glede zapisa o ulovu srnje in srnjaka, A. P. in D. M. pregledala evidenčno knjigo odstrelov divjadi, za obdobje treh let, kar izpostavlja zagovornik. Po prepričanju sodišča gre to pripisati presenečenju ob spoznanju, da obdolženčev odstrel srnje in srnjaka, v knjigi odstrelov za leto 2010 ni bil vpisan, kar je kazalo tudi na odtujitev obeh osebkov divjadi in sta se v resničnost le-tega poskušala dobro prepričati tako, da sta pregledal knjigo za več let. Kot sledi iz izpovedi D. M. so celo knjigo pregledali kar petkrat. Prav gotovo pa iz tega ni mogoče izpeljati zaključka, da D. M. in A. P. ne vesta natančno, kdaj se je ta odstrel zgodil, saj sta to, kot je bilo že navedeno, na glavni obravnavi izpovedala prepričljivo s pomočjo kontrolnih dogodkov, ki so se zgodili v istem in naslednjem letu.

21. Teza obrambe, s katero zagovornik želi ustvariti zmedo pri ugotavljanju časa storitve kaznivega dejanja in ki temelji na zapisu o naznanitvi kaznivega dejanja z dne 15.6.2018, da naj bi šlo za dogodek v lovskem obdobju izpred 7 let, torej v letu 2011, ne drži. Pri tem namreč povsem prezre, da se v nadaljevanju naznanitve kaznivega dejanja zatrjuje, da je bilo to v obdobju, ko je bil obdolženi starešina LD. Ker pa je bilo tekom postopka nedvomno ugotovljeno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v novembru, je povsem jasno, da prijavitelji niso imeli v mislih leto 2011 ampak leto 2010, ko je bil obdolženi še starešina, kar pa ni bil več v novembru 2011. 22. Čeprav je prvo sodišče A. P. in B. Č. na določenih mestih sodbe poimenovalo kot neposredni priči dogodka, pa je iz celotne obrazložitve izpodbijan sodbe povsem jasen zaključek, da je bil pri samem lovu v novembru 2010, navzoč le D. M. Z dejstvom, da je obdolženi ustrelil srno in srnjaka, pa sta bila A. P. in D. M. seznanjena neposredno potem, ko sta bila ustreljena osebka divjadi pripeljana v hladilnico, kjer sta jih tudi videla, o okoliščinah ustrelitve (z enim strelom) pa sta jima povedala obdolženi in D. M. Da je bilo to ponoči in da je lov z lučjo prepovedan, pa prav tako izhaja iz njunih skladnih izpovedb, saj je bila ravno to tista okoliščina, zaradi katere A. P. in B. Č., kljub pozivu obdolženca, nista želela na lov. Tako sta v celoti potrdila izpoved D. M., ki pa je bil pri dogodku neposredno navzoč. Z enakimi razlogi je svojo odločitev utemeljilo tudi sodišče prve stopnje, zato ne drži očitek o nepravilni dokazni oceni, v kateri naj bi prvo sodišče dalo preveliko težo ravno A. P. in B. Č. Sicer pa zagovornik konkretno ne navaja v čem vidi pomanjkljivosti ugotovljenega dejanskega stanja, zgolj pavšalne navedbe zagovornika pa ne zadostijo zahtevam obrazloženosti pritožbe, v kateri je pritožnik dolžan konkretno navesti v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj in vsako pritožbeno trditev tudi obrazložiti s konkretnimi dejstvi, kar pa v tem delu zagovornik ni storil. Povsem enake ugotovitve pa veljajo tudi o pavšalnih pritožbenih navedbah, (-) da o vseh rečeh, ki so pod obtožbo ni bilo govora, kar bi moralo prižgati rdečo luč, (-) da je D. M. v dopisih naslovljenih na Lovsko zvezo Slovenije, UE in PP ... in na Inšpektorat RS navajal nepravilnosti, o očitkih iz obtožnice pa ničesar, ki se začnejo pojavljati šele po 19.2.2017, ko je obdolženi pozval, da se izbere novo vodstvo LD ... .

23. Kot je razumeti zagovornika, v nadaljevanju svoje pritožbe opozarja, da se je opis poteka dogodkov spreminjal, zaradi česar to opisovanje ne more imeti velike teže. V podkrepitev tega najprej omenja očitek z dne 4.3.2017, češ da naj bi D. M. in obdolženi uplenila srno z lučjo, pri tem pa ne pojasni niti kje, niti kdo je to navajal. Iz zbranega gradiva v spisu, je sicer mogoče sklepati, da bi se to lahko nanašalo na zapisnik občnega zbora LD ... z dne 4. 3. 2017, v delu, kjer so povzete navedbe obdolženca na tej seji.

24. Nadalje zagovornik navaja poziv obdolženca z dne 25.1.2018, da naj se razjasni očitek, da sta se vozila z avtomobilom D. M., ki naj bi svetil, obdolženi pa iz avtomobila streljal. Nato pa se zagovornik, v nasprotju s svojim lastnim stališčem, izraženem v 6. točki pritožbe, da anonimna prijava ne more biti dokaz v kazenskem postopku, sklicuje prav nanjo, rekoč, da je v njej navedeno, da je D. M. svetil, obdolženi pa streljal, med tem, ko je v naznanitvi kaznivega dejanja z dne 15.6.2018 navedeno, da je vozil, svetil in streljal le obdolženi.

25. V tem delu pritožbe, ki jo je zaradi večje razumljivosti sodišče druge stopnje povzelo, gre za več, dobesedno navrženih izjav o okoliščinah obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki se v dveh primerih nanašata na to, kar je povedal obdolženi in ne na izpovedi prič, na katere je prvo sodišče oprlo svojo odločitev, v enem primeru pa povzema vsebino anonimne prijave, glede dokazne vrednosti katere pa se je sodišče druge stopnje že opredelilo v 15. točki te obrazložitve. Vsebina naznanitve kaznivega dejanja z dne 15.6.2018, pa je itak skladna z izpovedjo priče D. M. na glavni obravnavi, ki jo zagovornik na tem mestu prav tako povzema in sicer, da je vozil, svetil in streljal obdolženi, ki pa je zagovornik z povzetimi pritožbenimi navedbami, ne more uspešno izpodbiti.

26. Na ravni posplošene trditve ostaja tudi očitek, da je v izpovedbah D. M., B. Č. in A. P. ″kup″ nelogičnosti in nedoslednosti, ki pa jih zagovornik ne konkretizira in tudi ne poveže v smiselno in razumljivo celoto in sicer (-) da so bili B. Č., D. M. in A. P. dolžni dati prijavo, (-) da je D. M. hranil neevidentirano glavo, kar je prekršek (-) da so bile srnje ustreljene s svetilko, na njivi koruze, očita pa se, da je bilo dejanje storjeno v novembru, (-) da je srnjak imel prestreljeno glavo, istočasno pa se zatrjuje, da je čofotal po vodi in (-) zakaj je obdolženi potreboval D. M., B. Č. in A. P., če je vse opravil sam. Do teh pritožbenih navedba pa se pritožbeno sodišče lahko opredeli le na načelni ravni.

27. Dejstvo, da D. M., B. Č. in A. P. po dogodku niso dali prijavo ter, da bi bilo potrebno D. M. obravnavati kot sostorilca, še ne pomeni, da obdolženi ni storil očitanega mu kaznivega dejanja. Kakšna je bila pri dogodku udeležba D. M. v kazenskopravnem smislu, kar v pritožbi izpodbija obdolženi, ni bilo predmet tega kazenskega postopka, zato se do teh pritožbenih navedb obdolženca, sodišče druge stopnje ne more opredeljevati. Iz istega razloga pa tudi ne do D. M. očitanega prekrška, ker je odnesel neevidentirano glavo srnjaka.

V čem je nelogičnost podatka, da so bile ustreljene srnje na njivi s koruzo, zagovornik konkretno ne pojasni.

Iz izpovedi D. M. jasno izhaja, da z istim strelom kot srnja ustreljen srnjak, ni takoj poginil, čeprav je imel prestreljeno glavo. Padel je v bližnji potok, česar pa obdolženi in D. M. sprva sploh nista zaznala ampak šele potem, ko sta od tam zaslišala zvoke čofotanja. Očitno se je ranjeni srnjak v vodi še vedno premikal, saj ga je dokončno pokončal šele D. M. Zakaj v glavo ranjeni, vendar še vedno živ srnjak v vodi ne bi mogel čofotati, pa zagovornik ne pojasni.

Vprašanje zakaj je obdolženi odšel na lov skupaj z D. M., in na lov povabil še A. P. in B. Č., ko bi vendarle lahko sam vse opravil, pa ni odločilno za presojo obdolženčeve kazenske odgovornosti. Razlog za to pa gre verjetno iskati v takratnih odnosih med navedenimi deležniki, ki jih je prvo sodišče opisalo v 13. točki obrazložitve in so temeljili na dobrem prijateljstvu in očitno tudi na medsebojnem zaupanju. V letu 2011, ko obdolženi ni bil izvoljen, pa so se odnosi med njimi močno skrhali. Tedaj pa je obdolženi postal konflikten in je drugim grozil ter jih ustrahoval, kar vse je podrobno navedeno v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tega pa zagovornik konkretno ne problematizira ampak zgolj zanika, na nihče izmed lovcev ni potrdil obdolženčevega ustrahovanja, s tem pa ne more uspeti.

28. Glede na navedeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da so vsi razlogi, s katerim zagovornik izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, neprepričljivi in posledica lastne, selektivne ocene izvedenih dokazov. Ker v pritožbi ne navaja nobenega utemeljena razloga, ki bi postavil pod v vprašaj pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je v novembru 2010 obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, je tudi v tem delu pritožba zagovornika neutemeljena.

29. Zagovornik in obdolženi se v vloženih pritožbah ne dotikata kazenske sankcije, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. Ta je bila glede na uveljavljene pritožbene razloge, preizkušena po uradni dolžnosti. Ob upoštevanju po prvem sodišču korektno ugotovljenih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, je pritožbeno sodišče v okviru pogojne obsodbe obdolžencu določilo enako zaporno kazen kot sodišče prve stopnje, torej tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta, po pravnomočnosti sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja.

30. Tako je pritožbeno sodišče delno sledilo pritožbama in poseglo v odločitev sodišča prve stopnje v delih, kjer je ugotovilo kršitev kazenskega zakona. Drugih uradoma upoštevnih kršitev pa ni zasledilo, zato je v preostalih delih pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

31. Zaradi delnega uspeha s pritožbo, sodišče druge stopnje ni določilo sodne takse (drugi odstavek 98. člena ZKP).