Jedro

ZZOD (Ur. l. RS, št. 48/90, 38/94) v 1. členu ne omejuje plač po višini, temveč ureja le obseg sredstev za zajamčene plače pri nesolventni pravni osebi po določilih obračunskih predpisov. Delavec ima pravico, da se za obdobje, ko je prejemal plačo zgolj v višini zajamčenega osebnega dohodka po zakonu o zajamčenih osebnih dohodkih, ugotovi terjatev iz naslova razlike v plači v višini med dejansko plačo, ki jo je prejemal in tisto plačo, ki bi mu šla po kolektivni pogodbi. Če je bil pri delodajalcu postopek znižanja plač izveden v skladu z 62. členom Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/91), gre delavcu plača v višini 80 % po kolektivni pogodbi, sicer pa v višini 100 % osnovne plače, določene v kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba v izpodbijanem delu se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo zahtevku tožnika in ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova razlike v plači za mesece marec, april ter maj 1992 za posamično ugotovljene zneske, kot izhajajo iz izreka sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. v naslednjem mesecu dalje do plačila, ugotovilo obstoj terjatve iz naslova razlike regresa za letni dopust za leto 1992 v višini 2.714,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1992 dalje, zavrnilo pa je zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve v preostalem znesku 106.589,30 SIT ter naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki stroške postopka v višini 11.903,58 SIT.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (2. odst. sodbe) ter zoper odločbo o stroških se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V utemeljitev navaja, da sodišče za zahtevek, ki se nanaša na mesec februar 1992, ne bi smelo uporabiti zakona o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991, prav tako pa ne bi smela biti omejena pravica do izplačila plač delavcem po kolektivni pogodbi zaradi omejitev po zakonu o zajamčenih osebnih dohodkih. Tožena stranka namreč ni izpolnjevala pogojev, da bi se zanjo uporabljali navedeni predpisi, niti ni sprovedla postopka, na podlagi katerega bi te predpise lahko uporabljala.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o zajamčenih osebnih dohodkih (Ur.l. RS št. 48/90, 38/94) v 1. členu ne omejuje plač po višini, temveč ureja le obseg sredstev za zajamčene plače pri nesolventni pravni osebi po določilih obračunskih predpisov. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji iz leta 1993 (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93) je v 2. odst. 160. člena določal, da se kot stroški stečajnega postopka (torej po načelu prednosti) poravnajo osebni dohodki delavcev dolžnika v višini izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo, do dneva, ko je bil začet stečajni postopek. Neizplačani osebni dohodki delavcev dolžnika nad izhodiščnimi plačami, določenimi s kolektivno pogodbo, pa so se po 4. odst. 160. člena poplačali iz razdelitvene mase sorazmerno (torej po načelu paritete upnikov). Novela zakona iz leta 1997 (Ur.l. RS št. 39/97) je 2. odst. 160. člena spremenila tako, da so se kot stroški stečajnega postopka poplačale plače in nadomestila plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred začetkom stečajnega postopka, ostal pa je 4. odst., ki je določal, da se plače nad izhodiščnimi plačami poplačajo sorazmerno. Tako so se po tej noveli izplačevale osnovne plače za obdobje pred tremi meseci pred začetkom stečajnega postopka ter razlike plač za zadnje tri mesece nad izhodiščnimi plačami do višine, kot je bilo dogovorjeno v kolektivni pogodbi, po načelu paritete. Novela zakona iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 52/99) je črtala 4. odst. 160. člena ZPPSL, kar pomeni, da se od te novele dalje poplačujejo plače in nadomestila plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred začetkom stečajnega postopka po načelu prednosti za osnovno plačo, kot je določeno po kolektivni pogodbi, ne pa le za plače do višine izhodiščnih plač. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določila 160. člena tega zakona kažejo na to, da sama nesolventnost pravne osebe ne vpliva na obstoj in višino terjatve, tako da ima delavec pravico do plače, kot mu jo zagotavlja kolektivna pogodba, saj bi bile sicer določbe 160. člena ZPPSL o načinu izplačila plač delavcem brezpredmetne. Pri tem je potrebno izhajati predvsem iz samega razvoja in sprememb 160. člena ZPPSL. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopnejsko sodišče tako ni pravilno zaključilo, da gre tožeči stranki za obdobje od 7.5.1992 dalje zgolj plača v višini zajamčenega osebnega dohodka po zakonu o zajamčenih osebnih dohodkih, temveč ima delavec pravico, da se ugotovi terjatev iz naslova razlike v plači v višini med dejansko plačo in tisto plačo, ki bi delavcu šla po kolektivni pogodbi. Ali se bo plača tožeče stranke v stečajnem postopku poplačala po načelu prednosti v celoti ali po načelu paritete pa ureja 160. člen ZPPSL (Ur. l. RS št. 67/93, 39/97, 52/99).

Glede zahtevka, ki se nanaša na mesec februar 1992, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je za ta mesec še veljal zakon o izplačevanju OD in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 (Ur. l. RS št. 48/90, 26/91 in 13/92), ki je bil podaljšan do konca februarja. S tem zakonom je bila maksimirana masa sredstev za plače, saj je bilo v 1. členu določeno, da se plače plačujejo v skladu z določbami kolektivnih pogodb in v okviru tega zakona. Po 7. členu tega zakona je lahko pravna oseba izplačala mesečne akontacije čistih plač po tem zakonu v okvirih, ki jih dopuščajo poslovni rezultati, pri čemer je lahko prenesla neizkoriščeno možnost osebnih dohodkov vse do letnega obračuna. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje glede zahtevka, ki se nanaša na mesec februar 1992, ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni ugotovitve o tem, kolikšna je bila višina dovoljene mase za izplačilo plač pri tožencu za mesec februar 1992, ko je zakon nehal veljati, ter ali so bili izplačani osebni dohodki do te višine. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi navedlo, da iz podatkov v spisu opr. št. Pd 54/94 izhaja, da so delavci takratne K... prejeli plače do višine, ki jo je dopuščal zakon, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da spis opr. št. Pd 54/94 ni priložen k spisu opr. št. Pd 368/96, sodišče prve stopnje pa tudi ni izvedlo dokaz vpogleda v listine spisa Pd 54/94, zato se tudi ne more sklicevati na podatke iz tega spisa.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku ugotoviti, ali so bile plače od 7.5.1992 dalje izplačane v višini 80% osnovnega osebnega dohodka, kot gre tožeči stranki po kolektivni pogodbi, ter ali je bil postopek znižanja osebnega dohodka za 20% v tem primeru izveden v skladu z 62. členom kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 12/91). Če je bil postopek izveden v skladu z 62. členom kolektivne pogodbe dejavnosti, gre delavcu plača v višini 80% po kolektivni pogodbi, sicer pa v višini 100% osnovne plače, določene v kolektivni pogodbi. Glede zahtevka, ki se nanaša na razliko plače za mesec februar 1992, pa bo sodišče moralo navesti, kolikšna je bila višina dovoljene mase za izplačilo plač pri tožencu ter ali višina izplačane plače tožniku ustreza tej višini.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (356. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) ter storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP/77, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 1. odst. 369. člena ter 370. člena ZPP/77 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških temelji na 3. odst. 166. člena ZPP/77. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).