Jedro

Pri odločanju o predlogu bivših zunajzakonskih partnerjev o tem, kdo bo po razpadu partnerske skupnosti postal najemnik stanovanja, je odločilno, da s predlagateljico živita in bosta ostali v stanovanju mladoletni hčerki, za kateri skrbi predlagateljica, nasprotni udeleženec pa ne prispeva sredstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu predlagateljice in sklenilo, da predlagateljica ostane izključna najemnica dvosobnega stanovanja, opisanega v izreku in da se mora nasprotni udeleženec izseliti v roku 90 dni ter da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Že iz pogodbe sledi, da je predlagateljica najemnica in torej njen status ni sporen. Sam pa je k pridobitvi stanovanja prispeval kot izvenzakonski partner najemnice in so ga ob popisu družinskih članov upoštevali. S tem so mu sedaj vzeli status. V 6. točki obrazložitve sodišče ugotavlja, da je prenehala zunajzakonska skupnost. V resnici pa ni prenehala, je še vedno veljavna in noben uradni organ je ni razveljavil. Zato so vsi členi zakona uporabljeni narobe. Za njegovo izselitev pa ni utemeljenih razlogov. Sodišče pa kar sledi predlagateljici, da bodo njej dodeljeni mladoletni otroci in da bo on moral plačati preživnino. Dobil pa je šele vabilo na zaslišanje in poravnalni narok in sta torej otroka še vedno v varstvu, vzgoji in preživljanju obeh staršev. Če bi bili otroci dodeljeni njej, bi res imela predlagateljica večji interes za pridobitev najemnega stanovanja. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati tudi njegov prispevek pri vzgoji in varstvu otrok. Je pa res nekaj časa že brez stalnih dohodkov in ne dobi službe. V primeru deložacije ne more iti k mami, saj ga ni dolžna sprejeti na stanovanje.

3. Na vloženo pritožbo je odgovorila predlagateljica in predlaga zavrnitev pritožbe. Vztraja, da je izvenzakonska skupnost prenehala septembra 2014. Vložena je tožba zaradi dodelitve mladoletnih otrok, določitev preživnine in stikov. Nasprotni udeleženec ne želi izselitve iz stanovanja, saj vse stroške plačuje predlagateljica, kakor tudi preživlja otroke. Nasprotni udeleženec ni doma, hodi pozno domov, vinjen, zbuja otroke in neprestano žali predlagateljico. Zaslišanje prič, ki jih predlaga, je prepozno. Sicer pa to nima zveze z dodelitvijo stanovanja. Kaj naj bi povedala bivša žena, ki jo predlagateljica ne pozna. Nasprotni udeleženec prejema denarno socialno pomoč 260,00 EUR in dela na črno. Na narok ni prišel, čeprav je bil povabljen in ga je predlagateljica opozorila. Na hčerki slabo vpliva in za njiju ne plačuje preživnine. Prilaga kazensko sodbo VIII K 20173/2015, sodbo pravdnega oddelka II P 974/2015 in IV P 2204/2014. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbe 110. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Pravilno je ugotovilo, da je pred odločitvijo treba ugotoviti potrebe prejšnjih zunajzakonskih partnerjev, njunih otrok in druge okoliščine primera. Ugotovilo je, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank prenehala, da predlagateljica živi z dvema mladoletnima otrokoma, da po podatkih spisa, zlasti iz poročila CSD izhaja, da priporoča, da sta otroka zaupana v varstvo in vzgojo materi, ki tudi sicer pokriva tekoče stroške stanovanja, nasprotni udeleženec pa ni prerekal trditve, da jih on ne pokriva. Pravilno je določilo rok 90 dni za izselitev po 112. členu SZ-1. 6. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je sodišče izvedlo tiste dokaze, ki jih je imelo na voljo. Zaslišalo je predlagateljico, prebralo mnenje CSD X z dne 2. 4. 2015, po opravljenem razgovoru z obema staršema, kar je bilo 19. 11. 2014 ter poročilo o razgovoru z otrokoma. Tako je na podlagi teh dokazov ugotovilo, da sta se pri CSD starša strinjala, da se dodelita mladoletna otroka v varstvo in vzgojo materi, glede stikov pa je CSD predlagal, da oče ima stike z otrokoma. Ugotovilo je, da je predlagateljica vložila tožbo na dodelitev hčerk v vzgojo in varstvo njej in da predlagateljica pokriva stroške. Na podlagi teh dokazov je pravilno ugodilo predlogu predlagateljice in jo določilo za najemnico stanovanja, nasprotni udeleženec pa se mora v določenem roku izseliti.

7. Pritožnik trdi, da zunajzakonska skupnost ni prenehala. Pri tem kot dokaz predlaga priče mladoletne otroke, kakor tudi bivšo ženo in sina iz prvega zakona. Za zadnji dve priči ne pove, kako se imenujeta, kje stanujeta in kaj naj bi o tem povedala.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nasprotni udeleženec bil po vročitvi predloga pozvan, da na predlog odgovori, bil je povabljen na narok in prejel je dokazni predlog predlagateljice, to je poročilo CSD X z dne 2. 4. 2015 za pravdo IV P 2204/2014. Ni se udeležil naroka, ni prerekal navedb predlagateljice ali dokaznega predloga, to je poročila CSD X. Predlagatelj v pritožbi ne pojasni, zakaj predlaganih dokazov brez svoje krivde ni mogel predlagati pravočasno. V pritožbi niso dovoljene novote in ne novi dokazi, razen če stranka zatrjuje in dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno navajati (337. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Sicer pa tudi ne pojasni, kaj bi o zatrjevanem neprenehanju zunajzakonske skupnosti lahko povedala bivša žena in sin iz prvega zakona. Pritožba ne prereka ugotovljenega dejstva sodišča prve stopnje, da je iz poročila CSD, ki je opravilo razgovor s pravdnima strankama in z mladoletnimi otroci mnenje CSD, da se hčerki dodelita materi. Ne prereka ugotovitve, da mati skrbi za obe deklici in plačuje stroške stanovanja. Zmotno meni pritožnik, da je treba zunajzakonsko skupnost razvezati oziroma formalno ugotoviti, da je prenehala. Gre za dejansko ugotovitev, kateri potem sledi pravna, da je zunajzakonska skupnost prenehala. Sodišče je v tem delu sledilo predlagateljici in izvedenim dokazom in dokazni oceni ni kaj dodati.

9. Pritožba še meni, da ker je predlagatelj bil naveden v pogodbi o najemu stanovanja med predlagateljico in Občino, lahko v stanovanju še ostane. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo okoliščine in pravne posledice glede na pravno relevantna dejstva iz stanovanjskega zakona. Kdo je bil naveden kot stanovalec v stanovanju, ni v ugotovljeni dejanski situaciji več relevantno.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi odločbo sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 34. členom ZNP).