Jedro

Drugi odstavek 99. člena ZOR določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v ZOR. V tej določbi je za razlago pogodb uveljavljena teorija volje, s katero se v primeru spornosti pogodbenih določil lahko korigira in dopolnjuje razlaga, do katere bi prišli le s preučevanjem tega, kako se volja kaže v izjavi. Ugotavljanje volje namreč še ni vprašanje razlage pisne pogodbe (kar je pravno vprašanje), ampak ugotavljanje ene od dejanskih podlag, potrebnih za takšno razlago. Eno od splošnih načel obligacijskega prava je tudi, naj se pogodba razlaga tako, da ostane v veljavi, ne pa, da svojo veljavo izgubi, če je dvom, ali je treba sprejeti eno ali drugo rešitev.

Izrek

1. Revizija v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zneska 1.173.015,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1998 do plačila, se zavrže. 2. V ostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zneska 25.659.616,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 17.440.626,00 SIT od 27.2.1997 do plačila in od zneska 8.218.990,80 SIT od 26.11.1997 do plačila ter v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v tem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je višje sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo, s katero je okrožno sodišče v celoti zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo 26.832.632,10 SIT z obrestmi in ji naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške. Tožbena terjatev predstavlja seštevek dveh zneskov, ki ju je tožeča stranka kot upravljalec žičnice V. plačala na podlagi dveh pravnomočnih sodb iz naslova objektivne odgovornosti dvema oškodovancema, ki sta se poškodovala na njenih smučiščih. Prvemu oškodovancu je plačala znesek 25.659.616,80 SIT, drugemu oškodovancu pa znesek 1.173.015,30 SIT. Tožnica je opirala svoj zahtevek za povrnitev tako plačanih odškodnin na Samoupravni sporazum, ki ga je sklenila s toženo stranko dne 29.9.1998 (v nadaljevanju: Samoupravni sporazum), in s katerim je prenesla na toženo stranko osnovna sredstva, pravice in obveznosti celotnega žičniškega sistema Velika planina s smučišči po popisu osnovnih sredstev, repromateriala, njihovih terjatev in obveznosti, pasivno in aktivno legitimacijo v vseh tekočih zadevah, tako na rednih kot samoupravnih sodiščih na območju SFRJ, ki se nanašajo na temelj, izhajajoč iz upravljanja žičniškega sistema, kot tudi morebitnih bodočih tovrstnih zadevah. V Samoupravnem sporazumu je bilo dogovorjeno, da se prenos opravi na dan 1.10.1989 , nesreči na smučišču sta se zgodili pred tem (25.11.1987 in 6.7.1989), oškodovanca pa sta zahtevke postavila po tem datumu. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je predmet Samoupravnega sporazuma v delu prenosa aktivne in pasivne legitimacije tudi v morebitnih bodočih zadevah, ki se nanašajo na temelj, izhajajoč iz upravljanja žičniškega sistema smučišč na V., nedoločen in nedoločljiv, Samoupravni sporazum pa zato v tem delu ničen (47. člen ZOR). Drugostopenjsko sodišče s takšno pravno kvalifikacijo ni soglašalo: ugotovilo je, da je predmet prenosa tudi v spornem delu določljiv, da pa gre za dogovor o prenosu pravdnega upravičenja, ta pa ni dovoljen oziroma mogoč.

Zoper takšno odločitev drugostopenjskega sodišča vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker v nasprotju z določbo 99. člena ZOR nista ugotavljali skupnega namena pogodbenic. Sodišči naj bi tudi ne upoštevali, da gre za neodplačen pravni posel in bi morali njegova nejasna določila skladno z določbo 101. člena ZOR razlagati v smislu, ki je manj težak za dolžnika. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

V tožbi sta bila uveljavljana dva zahtevka, ki imata različno podlago: dve žičniški nesreči. Glede na to je revizijsko sodišče skladno z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP ugotavljalo dopustnost revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Zahtevek iz druge žičniške nesreče je znašal 1.173.015,30 SIT, revizija v delu, ki se nanaša na zavrnitev tega tožbenega zahtevka, ni dovoljena (490. člen ZPP), zato jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (tč. 1 izreka).

V preostalem delu je revizija utemeljena.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem obeh sodišč, da Samoupravni sporazum predstavlja pravni posel, ki ga je treba presojati po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR). Soglaša tudi z utemeljitvijo drugostopenjskega sodišča, da predmet Samoupravnega sporazuma v delu, ki je bil podlaga za tožbeni zahtevek, ni nedoločen oziroma nedoločljiv. Glede tega vprašanja se v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča druge stopnje (glej zlasti prvi del obrazložitve v drugem odstavku na 3. strani sodbe višjega sodišča).

Prehiter pa je sklep sodišča, da Samoupravni sporazum v spornem delu predstavlja nedopustni dogovor o prenosu pravdnega upravičenja.

Drugostopenjsko sodišče se je pri tem očitno oprlo na določila sporazuma tako, kot se ta glasijo (prvi odstavek 99. člena ZOR).

Stranki Samoupravnega sporazuma sta res uporabili besedilo, po katerem tožeča stranka na toženo prenaša "pasivno in aktivno legitimacijo", kar bi brez upoštevanja drugih okoliščin lahko kazalo na dogovor o prenosu pravdnega upravičenja. Revident pa utemeljeno opozarja na določbi drugega odstavka 99. člena in 101. člena ZOR.

Drugi odstavek 99. člena ZOR določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v ZOR. V tej določbi je za razlago pogodb uveljavljena teorija volje, s katero se v primeru spornosti pogodbenih določil lahko korigira in dopolnjuje razlaga, do katere bi prišli le s preučevanjem tega, kako se volja kaže v izjavi. Treba je poudariti, da zakon tu ne govori o nejasnih, ampak o spornih določilih (primerjaj npr. 100. in 101. člen ZOR). V sporu lahko torej tudi v primerih na videz jasne izjave vsaka stranka uveljavlja, da je bil skupen namen pogodbenikov drugačen, kot na prvi pogled izhaja iz določb pogodbe, če se presojajo tako, kot se glasijo. Ravno to pa je ves čas postopka zatrjeval revident, ki je zatrjeval, da je bil skupni namen pogodbenikov ravno v tem, naj občina prevzame vsa aktiva in pasiva žičniškega obrata, ne glede na to, ali so bila zajeta v popis, s prenosom legitimacije pa da je bil mišljen prenos terjatev oziroma obveznosti. Sodišči pa nista ugotavljali skupnega namena pogodbenikov, ampak sta se zadovoljili z razlago vsebine Samoupravnega sporazuma tako, kot je ta zapisan. S tem sta napačno uporabili materialno pravo, zaradi česar pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ugotavljanje volje namreč še ni vprašanje razlage pisne pogodbe (kar je pravno vprašanje, pri katerega reševanju sta sodišči narobe uporabili določbe ZOR), ampak ugotavljanje ene od dejanskih podlag, potrebnih za takšno razlago v skladu z drugim odstavkom 99. člena ZOR.

Revizijsko sodišče je zato skladno z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge in sodbo sodišča prve stopnje v obsegu dovoljene revizije razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V ponovljenem sojenju bo sodišče z izvedbo dokazov, ki jih je revident predlagal že v dosedanjem postopku, ugotovilo, kakšen skupen namen sta zasledovala pogodbenika, ko sta v Samoupravni sporazum vključila tudi določbo, da se na občino K. prenaša tudi pasivna in aktivna legitimacija v vseh morebitnih bodočih zadevah, ki se nanašajo na temelj, izhajajoč iz upravljanja žičniškega sistema K. Pri tem bo prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi, da drugi odstavek 99. člena ZOR zahteva takšno razumevanje spornih določil, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Eno od splošnih načel obligacijskega prava je tudi, naj se pogodba razlaga tako, da ostane v veljavi, ne pa, da svojo veljavo izgubi, če je dvom, ali je treba sprejeti eno ali drugo rešitev (glej npr. Cigoj: ZOR s komentarjem, Ljubljana, 1978, str. 97). Če bo sodišče ugotovilo, da je na ta način sporne določbe Samoupravnega sporazuma mogoče razlagati tudi kot dogovor o tem, da se na občino prenesejo tudi morebitne bodoče obveznosti, ki imajo temelj v upravljanju žičniškega sistema, ne bo moglo zavrniti zahtevka, češ da gre za nedopustno razpolaganje s pravdnim upravičenjem, pač pa bo moralo odgovoriti še na vprašanje, ali je bil takšen prenos obveznosti pravno veljaven in pa, ali odškodnina, izplačana za sporno nesrečo na smučišču, predstavlja takšno - upoštevaje čas nastanka škodnega dogodka, čas sklenitve Samoupravnega sporazuma in čas, ko je tožeča stranka morala plačati odškodnino - bodočo obveznost. Če bo štelo, da so te določbe nejasne, bo njihovo vsebino razlagalo tudi z uporabo 101. člena ZOR.

Revizijsko sodišče že tu pripominja, da na navedena vprašanja še niso odgovorila sodišča, ki so v odškodninskih pravdah oškodovancev v žičniških nesrečah zavrnila zahtevke zoper Občino K. oziroma njene pravne naslednice. Utemeljitev sodišč, da na podlagi Samoupravnega sporazuma oškodovanci nimajo direktnega zahtevka zoper občino, še ne odgovarja na vprašanje, ali je Samoupravni sporazum lahko temelj za zahtevek tožeče stranke v tem postopku.

Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.