Jedro

Materialnoprocesno vodstvo na področju dejanskih navedb ima svoje meje. Ne sme iti tako daleč, da bi dalo strankam pobudo za to, da spremenijo dosedanje navedbe ali da stranke opozarja na teoretične poglede na predmet spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je toženec dolžan opustiti poseganje v lastninsko pravico dolžnice na nepremičnini parc. št. 638 k.o. X, ID 000, še posebej pa je dolžan opustiti pašo ali gonjo živine ter hojo in vožnjo z vsemi vozili po tej nepremičnini (I. točka izreka).

Ugotovilo je, da v korist lastnika gospodujoče nepremičnine parc. št. 627/0 k.o. X (ID 000), parc. št. 615/1 k.o. X (ID 000) in 615/2 k.o. X (ID 000), katerih lastnik je toženec, obstoji brezplačna služnostna pravica hoje, gonje živine, vožnje s traktorjem, s prikolico in ostalimi priključki ter silikombanjem, po služečem zemljišču parc. št. 638/0 k.o. X (ID 000), last tožeče stranke, v dolžini 12 m in širini 4 m ter da je tožena stranka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi pri služeči nepremičnini vknjižila brezplačna služnostna pravica.

Prav tako je ugotovilo, da v korist lastnika gospodujočih nepremičnin s parc. št. 615/1 k.o. X (ID 000) in 615/2 k.o. X (ID 000), katerih lastnik je tožnik, obstaja brezplačna služnostna pravica hoje, gonje živine, vožnje s traktorjem, prikolico in z vsemi priključki ter silokombanjem po služečem zemljišču s parc. št. 628/1 k.o. X (ID 000), 629/1 k.o. X (ID 000) in 616/1 k.o. X (ID 000), last tožene stranke v dolžini 70 m in širini 2 m ter naložilo toženi stranki izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis v zemljiško knjigo (II. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 674,40 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sklicuje se na Stvarnopravni zakonik, ki v 217. členu določa pogoje za priposestvovanje. To pa ni možno, če lastnik gospodujoče stvari zlorabi zaupanje lastnika, če služnost izvršuje s silo ali z zvijačo, ali če je bila služnost dovoljena do preklica. Med pravnima prednikoma pravdnih strank je obstajal dogovor o uporabi poti. Dogovor je bil tak, da se ta pot uporablja le, kadar so vožnje potrebne in so vremenske razmere primerne. Nikoli pa tako, da bi se lastniku služeče nepremičnine povzročala škoda. Nikoli tudi ni bilo dogovorjeno, da bi se pot lahko širila in bi jo lahko uporabljali pravni nasledniki B.. B je imela manjšo kmetijo in je bila brez potomcev. Oče tožnice in B. sta se dogovorila, da se pot uporablja le tako dolgo, dokler jo bo potrebovala B. zase in za potrebe njej lastne kmetije. Če bi kmetija poslovala v večjem obsegu, bi sklenila drug dogovor o morebitni uporabi poti. Sodnica tožnice ni vprašala stvari, ki so bile za postopek pomembne, tožnica pa je bila prava neuka stranka in ni vedela, da bi morala povedati, koliko časa je bil sklenjen dogovor med očetom in gospo B. Če bi sodnica tožnico to vprašala, bi ji o tem povedala. Tožnica je tožencu prepovedala uporabo poti, ko sta prekinila najemno pogodbo. Od takrat je ni več uporabljal in je služnostna pot prenehala na podlagi zakona. Sodišče tudi ni imelo nobene pravne podlage za ugotovitev širine poti 4 m. Lahko bi ugotovilo le širino največ dva in pol metra. Za upravičenost do morebitne širše poti ne zadošča le presoja sodišča, ampak mora sodelovati tudi izvedenec. Tega tožena stranka ni dokazala. Toženec pot uporablja na način, da tožeči stranki povzroča škodo. Zemljišče je prevoženo z globokimi kolesnicami. Toženec se ne ozira ne na vreme, ne na stroje in ne priključke. Tožnica je tako kot lastnica upravičena do povrnitve povzročene škode. Sodišče ni imelo podlage za odločitev, da je služnost brezplačna. Določiti bi moralo primerno odškodnino. Po stališču sodne prakse lahko lastnik služečega zemljišča zahteva, da se lokacija izvrševanja služnosti prestavi. Tožeča stranka je tožencu že predlagala, da bi pot prestavila in bi mu tožeča stranka na koncu skrajne parcele 638 k.o. X zemljišče odstopila. Služnost, kot se izvaja sedaj, pa pomeni razširitev služnosti. Je drugačna kot tista, ki je bila dogovorjena s pravno prednico in gre za novo težje breme tožnici, ki ga ni dolžna nositi. Tudi pri širitvi raznih občinskih cest je potrebno pridobiti soglasje lastnika zemljišča, v katero se posega. Toženec bi moral upoštevati, da je naselje N., manjša vas, da so javne poti malo prometne, preveriti bi moral, predno je začel z intenzivnim kmetijstvom, če ima njegova kmetija pogoje za to in nabaviti take stroje, s katerimi še lahko opravlja dejavnost in pri tem ne povzroča škode drugim lastnikom. Izvedenka praktičnega preizkusa vožnje ni opravila. Na koncu tožeča stranka predlaga, naj jo višje sodišče povabi na sejo senata.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan opustiti poseganje v tožničino lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo ima na parc. št. 638 k.o. X, saj je ugotovilo, da je tožencu uspelo izkazati, da ima na tožničini nepremičnini služnostno pravico. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na pravilno materialnopravno podlago in jo v razlogih sodbe tudi ustrezno pojasnilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopenjske sodbe ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Na pritožbene navedbe tožeče stranke pa v nadaljevanju odgovarja.

6. Tožnica se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na tretji odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika (1) in zatrjevati, da pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni. Citirano določilo navaja primere, ko se šteje, da pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni. Eden od teh primerov je tudi, kadar je podan položaj, ko lastnik služeče nepremičnine dovoli izvrševanje služnosti do preklica oziroma prekarij. Prekarij namreč ne vodi k priposestvovanju. Na te pritožbene navedbe je obširno odgovorilo v razlogih izpodbijane sodbe že prvostopenjsko sodišče (primerjaj razloge sodbe na strani 9). Prvostopenjsko sodišče je obširno utemeljilo, zakaj ne verjame trditvi tožeče stranke, da naj bi bil dogovor med tožničinim pravnim prednikom ter toženčevo pravno prednico sklenjen le do preklica. Razlogi, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče so sklenjeni in logično prepričljivi. Pritožbene navedbe tožene stranke jih ne morejo izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih navedlo, da tožnica ni opisala konkretnih okoliščin dogovora, ampak je izpovedovala le o sklenjenih dogovorih. Svoj zaključek, da ne verjame tožničini trditvi, da naj bi dogovor veljal le do preklica, pa je sodišče napravilo tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov, ne le na podlagi zaslišanja tožnice. Dokazno oceno je prvostopenjsko sodišče oprlo tudi na ogled, ki ga je izvedlo na kraju samem, zaslišanje priče ter logično izkustveno sklepanje, ki ga je napravilo prvostopenjsko sodišče. 7. Pritožbeni očitek tožnice, da bi jo moralo sodišče kot prava neuko stranko vprašati, za koliko časa je bil sklenjen dogovor med očetom in B. pa tudi ni utemeljen. Materialnoprocesno vodstvo se nanaša na dejanske navedbe, na področje stvarnih predlogov, na dokazni postopek in pravna vprašanja. Materialnoprocesno vodstvo na področju dejanskih navedb ima svoje meje. Ne sme iti tako daleč, da bi dalo strankam pobudo za to, da spremenijo dosedanje navedbe ali da stranke opozarja na teoretične poglede na predmet spora. Sodnik mora biti pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnavati obe stranki. Načelo materialnoprocesnega vodstva pa se razlikuje od načela pomoči prava nevešči stranki (2) iz 12. člena Zakona o pravdnem postopku (3). To načelo se nanaša le na stranke, ki nimajo pooblaščenca in na dolžnost poučevanja o procesnih pravicah. Načelo materialnoprocesnega vodstva velja ne glede na to, ali ima stranka kvalificiranega pooblaščenca ali ne. V skladu z zahtevo po dejanski enakopravnosti strank v postopku pa je, da je aktivnost sodišča v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se jo lahko pričakuje.

8. Zakaj ni toženčeva stvarna služnost prenehala že po samem zakonu je prav tako argumentirano obrazložilo v razlogih sodbe že prvostopenjsko sodišče (primerjaj zadnji odstavek na strani 10 sodbe in prvi odstavek na strani 11). Toženec tožničini prepovedi ni sledil ter je vložil nasprotno tožbo na ugotovitev služnostne pravice (po obeh trasah). Pritožbena trditev, da naj bi služnost prenehala na podlagi zakona, zato ni utemeljena (220. in 223. člen SPZ).

9. Prvostopenjsko sodišče je navedlo vse razloge, ki utemeljujejo njegovo odločitev glede širine poti, po kateri ima služnostno pravico toženec. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče ni imelo nobene podlage za ugotovitev širine poti 4 m. Prvostopenjsko sodišče je imelo za tako odločitev vso podlago v izvedenem dokaznem postopku, predvsem pa v izvedeniškem mnenju izvedenke, ki jo je tekom postopka postavilo. Na podlagi izvedeniškega mnenja je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženec zatrjevano pot uporabljal za potrebe kmetijske obdelave svojih nepremičnin, da ima toženec glede na velikost kmetije ustrezno število živine in kmetijskih strojev, kar uporablja za obdelovanje. Da kmetuje na toliko kmetijskih površinah, kot jih je pridobil od B. in da ni povečal svoje kmetije. Na podlagi teh ugotovitev, pa je napravilo prvostopenjsko sodišče zaključek, da modernizacija kmetije, ki jo je tožnik prevzel od svoje pravne prednice, ni zloraba priposestvovanih pravic z namenom škodovati tožnici, ampak gre za normalen potek razvoja in tehničnega napredka kmetovanja. Prvostopenjsko sodišče je tudi argumentirano zavrnilo ugovore oziroma pripombe, ki jih je podala na izvedeniško mnenje tožnica, saj je šlo le za njeno nestrinjanje in nezadovoljstvo z izvedenskim mnenjem. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni bilo z izvedencem dokazano, kako široka pot je potrebna, da se lahko zavije s služnostne poti na javno pot in pod kakšnim kotom. Za ugotovitve, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče je imelo vso potrebno znanje, oprlo pa se je tudi na ugotovitve, ki jih je dobilo na ogledu, ki ga je napravilo na kraju samem in kjer je ugotovilo, da je zaradi ožine poti prišlo do poškodbe na objektih. Pritožbeni očitki, ki jih podaja tožeča stranka na izvedeniško mnenje v pritožbi niso dovoljeni in so prepozni (337. člen ZPP).

10. Tožnica v pritožbi ne more sodišču uspešno očitati, da ni določilo primerne odškodnine in predlagati, da se ta določi, saj ta niti ni bila predmet zahtevka. Enako glede predloga, da naj se lokacija izvrševanja služnosti prestavi na skrajni konec parcele 638 k.o. X. Sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Stranke pa morajo navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP).

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da toženec uporablja pot na način, da tožeči stranki povzroča škodo, služnost pa je drugačna od tiste, ki je bila dogovorjena s pravno prednico toženca. Sodišče tekom postopka ni ugotovilo, da bi toženec pot uporabljal na način, da bi tožeči stranki povzročal škodo. V razlogih sodbe je toženca tudi opozorilo na uporabo poti na način, da se služeče zemljišče čim manj obremenjuje in poškoduje (drugi odstavek na 16. strani sodbe). Niti ni sodišče ugotovilo, s strani pritožnice zatrjevane razširitve služnosti, ampak obratno, da je zaradi tehničnega napredka na področju kmetijstva toženec spremenil način kmetovanja in njegov obseg, kar je življenjsko logično (4). Pritožbene navedbe glede postopanja pri širitvi občinskih cest, na odločitev v konkretni zadevi nimajo nobenega vpliva. Ostale pritožbene navedbe pa so take narave, da za odločitev niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

(1) Ur. list RS, št. 87/2002 in naslednji; v nadaljevanju SPZ.

(2) Tožečo stranko je najprej zastopala Odvetniška družba Č., nato odvetnica T. in nato Odvetniška družba M. (3) Ur. list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.

(4) S pritožbenimi navedbami, ki jih v zvezi s tem podaja tožeča stranka, pa zahaja tudi sama s sabo in s svojimi pritožbenimi navedbami v nasprotje, saj priznava služnost, ki jo je izvrševal toženec oziroma pravna prednica.