Jedro

Nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivima dejanjema sprejeli sodišči prve in druge stopnje, pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 250.000,00 (dvestopetdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega I.N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 1. odstavku 183. člena KZ, za katero je obsojencu določilo kazen enega leta zapora in kaznivega dejanja prikazovanja pornografskega gradiva po 1. odstavku 187. člena KZ, za katero mu je določilo kazen enega meseca zapora, za tem pa obsojencu na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto zapora. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Kopru je pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 18.12.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razloga kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti, podrejeno pa izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Dne 3.2.2004 pa je zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnil, kot navaja, še z naknadno dobljenimi podatki, ki vzbujajo upravičen dvom v objektivno ugotovljen dejanski stan in torej v pravilno uporabo materialnega prava.

Vrhovna državna tožilka B.B. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 21.4.2004, predlagala, da se ta kot neutemeljena zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti je obsojenčev zagovornik vložil po preteku trimesečnega roka, predpisanega v 3. odstavku 421. člena ZKP in je že iz tega razloga ni bilo mogoče upoštevati (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 293/2000). V dopolnitvi pa tudi ne pojasnjuje razlogov, ki jih je že prej uveljavljal v pravočasno vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, pač pa pravnomočno sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP, četudi bi bila dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti vložena pravočasno, tega izrednega pravnega sredstva sploh ni mogoče vložiti.

III. Vložnik zahteve vidi kršitev kazenskega zakona v tem, da sodišče zaradi opustitve predlaganih dokazov ni moglo v zadostni meri razjasniti dejansko stanje stvari, torej podlage za uporabo materialnega prava. Vendar pa vložnik v zvezi s tem ne pojasni in ne konkretizira, izvedbo katerih dokazov naj bi sodišče opustilo, razen kolikor se ta očitek ne nanaša na v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s kaznivim dejanjem spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let nakazano neizvedbo dokaza z zaslišanjem ginekologa oziroma v zvezi s kaznivim dejanjem prikazovanja pornografskega gradiva okoliščino, da video kasete obsojencu niso bile zasežene.

Vložnik v zahtevi navaja, da imajo spolna dejanja samo dve plati: obsojenčevo in oškodovankino; da je izpoved oškodovanke neprepričljiva, zato ji sodišče ne bi smelo pokloniti vere; da je nekritičen dokazni zaključek sodbe, da so izpovedbe priče M.V. in A.K. skladne z izpovedbo oškodovanke, saj je takšna skladnost možna, ker izhajajo iz istega vira; da ginekološki pregled oškodovanke ni dokumentiran, zato se s tem v zvezi sodišče ne bi smelo opreti na izpoved priče M.V., ker je imelo možnost zaslišati ginekologinjo, ki je opravila pregled oškodovanke. Tudi glede pornografske kasete v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem prikazovanja pornografskega gradiva je po navedbah vložnika sodišče nekritično sledilo izpovedi oškodovanke. Čeprav naj bi obsojenca in oškodovanko pri domnevnem gledanju kasete zalotila mati, le-ta o tem ni bila zaslišana, niti ni policija zasegla kasete in slik.

Težišče navajanj v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na navedeno tako predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivima dejanjema obsojenca sprejeli sodišči prve in druge stopnje, zlasti z ugotovitvijo, da je obsojenec spolno občeval in storil spolna dejanja z oškodovanko, ki še ni bila stara 15 let in oškodovanki, ko še ni bila stara 14 let, prikazal video kaseto s pornografsko vsebino. Po vsebini to pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo, ne pa (kot to meni zagovornik) kršitev kazenskega zakona oziroma bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, višje sodišče pa njegovim razlogom pritrdilo, da je oškodovankina izpoved prepričljiva, posredno potrjena tudi z izpovedjo medicinske sestre M.V., kateri se je oškodovanka prvi zaupala in oškodovankine stare matere A.K., kot tudi mnenjem sodnega izvedenca psihologa. Oškodovanka je obširno pojasnila in prepričljivo opisala obsojenčeva protipravna spolna dejanja nad njo tako med vožnjo z obsojenčevim avtomobilom kot v obsojenčevi hiši, ne le v postopku pred sodiščem prve stopnje, kjer je bila v navzočnosti zagovornika zaslišana pred preiskovalno sodnico dne 6.12.2000 oziroma v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika na glavni obravnavi dne 28.3.2002, temveč je o obsojenčevih dejanjih najprej povedala medicinski sestri M.V. v Centru za usposabljanje E.V. v S., katerega je v kritičnem času (šolsko leto 1999-2000) obiskovala. Prav oškodovankino razkritje obsojenčevih protipravnih ravnanj medicinski sestri v navedenem zavodu pa je imelo za posledico obvestilo medicinske sestre zdravnici in ginekološki pregled oškodovanke, o rezultatu katerega sta v postopku pred sodiščem izpovedali tako oškodovanka kot priča M.V. V postopku pred sodiščem prve stopnje ginekolog, ki je oškodovanko pregledal in o katerem sta izpovedovali tako oškodovanka kot priča M.V., ni bil zaslišan. Izvedbo tega dokaza sodišču do konca glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank. Šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik (kot izhaja iz navedb v pritožbi, zaradi ugotovitve ali je sploh prišlo do koitusa ali ne oziroma ali je natrgan himen posledica tega ali samozadovoljevanja), predlagal zaslišanje ginekologa, ki je oškodovanko pregledal. Višje sodišče je ocenilo (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje), da glede na izpovedbi oškodovanke in medicinske sestre M.V. o rezultatu ginekološkega pregleda oškodovanke, ni potrebe po tem, da bi sodišče pribavljalo medicinsko ginekološko dokumentacijo za oškodovanko ali pa odredilo izvedenstvo ginekološke stroke.

Pravilno vložnik ugotavlja, da pornografska video kaseta, katero je obsojenec prikazal oškodovanki, predstavlja predmet kaznivega dejanja, katerega bi policija skladno z določbo 148. in 220. člena ZKP obsojencu morala zaseči. Vendar pa zagovornik izvedbe tega dejanja (zasega video kasete) niti ni predlagal, prav tako pa ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbi, ni predlagal zaslišanja oškodovankine matere. Na glavni obravnavi dne 28.3.2002 je zagovornik predlagal, da sodišče opravi poizvedbe na Policijski upravi P., zakaj video kaseta s porno vsebino obsojencu ni bila zasežena. Sodišče prve stopnje je izvedbo tega dokaza zavrnilo z obrazložitvijo, da je obsojenec takšno video kaseto imel doma, saj je to sam povedal v zagovoru, kakor tudi, da je v zagovoru povedal, da sta pri njemu gledali film s pornografsko vsebino tako oškodovanka kot njena mati (stran 14 sodbe sodišča prve stopnje). Višje sodišče pa je tem razlogom pritrdilo, saj je presodilo, da izvedba tega dokaza k boljši razjasnitvi dejanskega stanja ne bi mogla prispevati (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje).

IV. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

V. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa.