Jedro

Odločitev o zahtevku v točki II (neveljavnost vknjižbe in njen izbris) je odvisna od predhodnega vprašanja (veljavnost sklenjene pogodbe), ki je predmet zahtevka v točki I in gre pri zahtevku za ugotovitev ničnosti sklenjene kupne pogodbe za vmesni ugotovitveni zahtevek in ne za samostojni ugotovitveni zahtevek. Za tak zahtevek pa tožnici pravnega interesa ni bilo treba posebej izkazovati.

Pravilen je materialnopraven zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena navidezna kupna pogodba, ki je prikrivala pogodbo o preužitku, ki pa zaradi pomanjkljive oblike (in nedoločljive obveznosti toženke) ni veljavna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 27. 6. 2016, ki jo je kot prodajalka sklenila s toženko kot kupcem. Predmet pogodbe je bila prodaja nepremičnine z ID znakom 0000-113-7 (v naravi trisobno stanovanje v izmeri 72,54 m2) in ustanovitev služnosti stanovanja. Zahteva tudi izbris vknjižbe, ki je bila na podlagi pogodbe izvedena v zemljiški knjigi ter ponoven vpis lastninske pravice na svoje ime.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo, ki jo je izdalo 21. 9. 2022, zahtevku v celoti ugodilo in toženki naložilo v plačilo tudi 4.045,68 EUR tožničinih stroškov. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je bila sklenjena kupna pogodba navidezna in zato brez učinka. Kupna pogodba je sicer prikrivala pogodbo o preužitku, a pogoji za njeno veljavnost niso bili izpolnjeni. Prikrita pogodba ni bila sklenjena v notarski obliki (48. člen Zakona o notariatu, v nadaljevanju ZN), njen predmet tudi ni bil določen oziroma določljiv (35. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ker je pogodba nična, je nično tudi zemljiškoknjižno dovolilo vknjižba pa neveljavna.

3. Zoper odločitev se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek tožnice zavrnjen, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Uvodoma navaja, da je tožnica ponudila nasprotujoče si navedbe, s katerimi je utemeljevala zahtevek (očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev, napake volje, navideznost), ki kažejo na neverodostojnost in na to, da si je tožnica po sklenitvi pogodbe premislila.

Opozarja na izostanek navedb, s katerimi bi utemeljila pravni interes za samostojno ugotovitveno tožbo. Odločitev v točki I je zato nepravilna.

Ugotovitev, da je sklenjena pogodba nična, je nepravilna. Razlogi sodbe si nasprotujejo. Sodišče zaključuje, da je bila sklenjena prikrita pogodba o preužitku, istočasno pa, da med njima ni bilo dogovora o vrsti in obsegu pomoči (23. in 24. točka sodbe). Tožnica ni dokazala dogovora, da naj bi toženka kot prevzemnica tožnici kot preužitkarici do njene smrti nudila določene dajatve ali storitve oziroma, da sta se sporazumeli o bistvenih sestavinah pogodbe o preužitku. Izpolnitveno ravnanje, ki se ga je toženka zavezala izpolniti, je plačilo 20.000 EUR, kar je tudi storila. Plačilo enkratnega zneska in ustanovitev služnosti ni tipično izpolnitveno ravnanje prevzemnika. V nadaljevanju povzema posamezne dele izpovedbe tožnice, toženke, prič A. A., B. B., C. C., D. D. in mag. E. E. Meni, da iz teh povzetkov izhaja, da je napačen zaključek sodišča, da naj bi pravdni stranki 27. 6. 2016 sklenili navidezno pogodbo, ki naj bi prikrivala pogodbo o preužitku. Opiše njihove medsebojne odnose in zaključi, da je bila skrb za tožnico nepovezana s sklenitvijo pogodbe in da glede na odnose ni nenavadno, da se je tožnica odločila toženki stanovanje prodati za 20.000 EUR. Življenjsko je razumljivo tudi to, da se je toženki zdelo škoda plačati relativno visok davek za darilo in se ji je zdelo bolje, da denar, ki bi ga prejela država, dobi tožnica. Zato je razumljivo, da sta namesto darilne pogodbe sklenili kupno pogodbo za kupnino, ki je bila enaka pričakovanemu davku. Tožnica je bila s kupnino zadovoljna, želela je sama skrbeti zase in ne biti v breme. V ta namen je bila ustanovljena tudi služnost. Prava pogodbena volja strank je bila sklenitev kupne pogodbe za kupnino 20.000 EUR. Tržne vrednosti se je tožnica zavedala. Skrb zanjo ni temeljila na dogovoru, ampak na njihovem medsebojnem odnosu. Storitve niso bile dogovorjene, ampak so jih nudili po potrebi in sproti. Nič ni bilo dogovorjeno niti o tem, kdo in kdaj nudi storitve. To kaže, da ni šlo za sklenitev pogodbe o preužitku, v kateri mora biti izrecno in točno dogovorjeno, kakšne storitve in dajatve nudi preužitkar. Zaključek, da je bila taka pogodba sklenjena, je zato napačen in v nasprotju z nadaljnjim zaključkom, da dogovora o obsegu storitev ni bilo. Napačna je tudi ugotovitev, da naj bi se kupnina toženki vrnila, kar obrazloži. Volja strank je bila drugačna od te, ki jo sodišče ugotovi. Tožnica je pri odvetnici povedala, da ne želi biti breme, kar dokazuje trditev toženke in ne gre le za običajno frazo starostnikov.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, si ne nasprotujejo. To velja tudi za za razloge v točki 23 in 24. Ugotovitev, da je bila prava pogodbena volja pravdnih strank prepustitev lastninske pravice na stanovanju v zameno za nudenje dosmrtnega preživljanja, v ničemer ne nasprotuje nadaljnji ugotovitvi, da predmet obveznosti ni bil določljiv. To, da do veljavne sklenitve pogodbe (tudi) zaradi nedoločenega oziroma nedoločljivega predmeta pogodbe ni prišlo, še ne pomeni, da prava volja pogodbenic ni bila usmerjena v sklenitev pogodbe o preužitku. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje zato ni storilo, prav tako pa s tem ni prišlo do kršitve pravice toženke do sodnega varstva, pravnega sredstva ter enakega varstva pravic po Ustavi RS.

7. Zahtevek v točki I in zahtevek v točki II sta v prejudicialnem razmerju. Odločitev o zahtevku v točki II (neveljavnost vknjižbe in njen izbris) je odvisna od predhodnega vprašanja (veljavnost sklenjene pogodbe), ki je predmet zahtevka v točki I in gre pri zahtevku za ugotovitev ničnosti sklenjene kupne pogodbe za vmesni ugotovitveni zahtevek in ne za samostojni ugotovitveni zahtevek. Za tak zahtevek pa tožnici pravnega interesa ni bilo treba posebej izkazovati (glej 3. odstavek 181. člena ZPP).1

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na njihovi podlagi, ob pravilni porazdelitvi dokaznega bremena, naredilo pravilen materialnopraven zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena navidezna kupna pogodba, ki je prikrivala pogodbo o preužitku, ki pa zaradi pomanjkljive oblike (in nedoločljive obveznosti toženke) ni veljavna.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so dejanske ugotovitve, na katere je odločitev oprta, rezultat vestne, skrbne in natančne dokazne ocene, narejene ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Zaključki so logično in življenjsko prepričljivi, pa tudi preverljivo obrazloženi. Pritožnici s pritožbenimi navedbami, v katerih se z argumenti sodišča prve stopnje ni soočila konkretizirano, ni uspelo vzbuditi dvoma o njihovi pravilnosti. Tako kar na petih straneh pritožbe povzema posamezne dele izpovedb zaslišanih strank in prič, teh izpovedb pa nato ne poveže s posameznim dejstvom, ki je po njenem prepričanju zmotno ugotovljeno. Pritožnica pritožbenemu sodišču dejansko ponudi le povzetek dejstev, ki jih je navajala pred sodiščem prve stopnje, povsem pa se izogne konkretiziranemu izpodbijanju dokazne ocene izpovedb pravdnih strank, ki sta bili v obravnavani zadevi za sporni zaključek glede prave pogodbene volje bistveni (glej razloge v točki 22 in 23 izpodbijane sodbe). Vse ostalo, kar je sodišče še ugotovilo (in kar pritožnica v pritožbi deloma ponavlja deloma pa izpodbija), so v večjem delu le indici, ki sami zase ničesar ne dokazujejo, saj se lahko prilegajo različnim tipom pogodb. Ne glede na to bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju, ne da bi pri tem po nepotrebnem ponavljalo razloge izpodbijane sodbe, odgovorilo na tiste pomisleke pritožnice, ki so konkretizirani do te mere, da je odgovor nanje sploh mogoč.

10. Kot je bilo že poudarjeno, je sodišče prve stopnje zaključek, da sta pravdni stranki 27. 6. 2016 sklenili navidezno prodajno pogodbo, ki je prikrivala (sicer nično) pogodbo o preužitku, oprlo predvsem na izpovedbi pravdnih strank.

11. Po branju prepisa zvočnega posnetka zaslišanj obeh pravdnih strank pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to storilo utemeljeno. Tako ne samo iz izpovedbe tožnice, ampak tudi izpovedbe toženke (ki je v relevantnem delu povzeta v 22. točki izpodbijane sodbe), izhaja, da je bila oskrba tožnice in delo zanjo del pogodbenega dogovora, pri čemer ni bilo dogovorjeno, da bo ta nudena le do višine tržne vrednosti stanovanja. Zato, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, ni šlo le za način plačila preostanka kupnine, ampak je imela pogodba element aleatornosti, ki je značilen prav za pogodbo o preužitku. Pritožbenim navedbam, da je bila skrb za tožnico samoumevna in da o tem (kot o delu obveznosti) ni bilo govora, že zato ni mogoče slediti. Je pa v zvezi s tem treba izpostaviti, da te navedbe nimajo podlage niti v pritožničinih trditvah, v katerih je pogodbeni dogovor glede nadaljnje oskrbe (sicer do višine tržne vrednosti nepremičnine) sama zatrjevala.

12. Drži, da je bila tožnica v času sklepanja pogodbe v zelo dobrih odnosih s člani toženkine družine; da se je nanje navezala in da so ji v enakem obsegu pomagali tako pred kot po sklenitvi pogodbe. To so namreč tudi ugotovitve sodišča prve stopnje. Pritožnica pa ob tem pozabi izpostaviti, da se je v nudenje pomoči po sklenitvi pogodbe sama intenzivneje vključila. Ravno slednje kaže, da je bila tudi skrb za tožnico predmet pogodbenega dogovora, to je dogovora kot sta o njem pravdni stranki izpovedali. Ugotovitve o naravi medsebojnih odnosov in obsegu pomoči pred in po sklenitvi pogodbe tej ugotovitvi ne nasprotujejo, saj je splošno znano, da se pogodbe o preužitku pogosto sklepajo med ljudmi, ki si zaupajo in so svoje zaupanje in pripravljenost pomagati že predhodno izkazali.

13. Pritožnica nadalje izpostavlja dejstvo, da je bila prodajna pogodba sklenjena iz davčnih razlogov, to pa naj bi dokazovalo, da je bila prava volja pogodbenic sklenitev kupne pogodbe. Pritožbeno sodišče ji ne more slediti. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 12. točki razlogov, to kaže kvečjemu na to, da namen strank ni bila sklenitev prodajne pogodbe, ampak je bila njuna resnična volja usmerjena v sklenitev drugačne (zanju davčno bolj obremenjujoče) pogodbe. Predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dediščine in darila pa ni le darilna pogodba, ki jo omenja pritožnica, ampak tudi pogodba o preužitku. Pritožbeno sodišče v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da namen pogodbenic ni bila prodaja, sprejema kot pravilno tudi ugotovitev, da je bilo mišljeno, da bo kupnina toženki vrnjena. Sodišče prve stopnje izpovedbam toženke in priče B. B. v zvezi s tem utemeljeno ni sledilo. Poleg izpovedbe sestavljalke pogodbe, iz katere izhaja, da se je zavedala tega, da ne gre za kupno pogodbo,2 ugotovitev, da bo kupnina vrnjena, potrjuje dejstvo, da je bilo sočasno s sklenitvijo pogodbe toženki dano pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na računu, kamor je bila nakazana kupnina, v njeno korist pa je bila sestavljena tudi oporoka, v kateri so bila izrecno navedena tudi denarna sredstva na računu. Želja tožnice, da se ta denar porabi za pogreb in dejstvo, da je bila tožnica po oporoki dolžna plačati pogrebne stroške in skrbeti za grob, na pravilnost ugotovitve ne vplivata. Oskrba groba in plačilo pogrebnih stroškov, kar naj bi bila obveznost toženke, plačala pa naj bi se iz zneska 20.000 EUR, ni nič drugega kot drugačna oblika vračila kupnine. Ker je imela toženka do denarnih sredstev zaradi danega pooblastila dostop, bila pa je tudi edina dedinja, enako velja za dejstvo, da tožnica denarja ni vrnila oziroma ga toženka v času pred sporom ni zahtevala. Življenjsko gledano je bilo namreč vseeno na katerem računu se je denar nahajal. 14. Sodišče prve stopnje je dalo ustrezno težo tudi izjavi tožnice ob sestavi pogodbe, da ne želi biti v breme in da bo, ko ne bo več mogla skrbeti zase, šla v dom. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, ta izjava ne dokazuje, da oskrba in pomoč tožnici nista bila predmet dogovora. Kljub njeni želji, da v čim večji meri sama skrbi zase, je namreč ugotovljeno, da je tožnica pomoč potrebovala (in sprejemala) že pred sklenitvijo pogodbe in tudi po tem. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da je imela tožnica v izjavi v mislih čas, ko bo povsem obnemogla in bo rabila celostno oskrbo, je zato prepričljivo in življenjsko logično, s tem pojasnilom pa je skladen tudi dogovor o ustanovitvi služnosti stanovanja, saj je tožnici omogočal, da ob že ustaljenem obsegu pomoči s strani toženke in njene družine, odloži odhod v dom.

15. Nerelevantno je, ali je tožnica prvotno imela namen toženki stanovanje podariti ali ne. Bistveno je, da tega kasneje (niti v obliki prikrite pogodbe) ni storila, ampak je bila med strankama dogovorjena pogodba o preužitku, ki pa zaradi pomanjkljive oblike ni veljavna.

16. Končno dvoma o dokazni oceni in pravilnosti dejanskih ugotovitev, da je bila sklenjena prodajna pogodba navidezna, prikrivala pa je (sicer nično) pogodbo preužitku, ne vzbujajo niti navedbe tožnice, s katerimi je zahtevek utemeljevala na različnih pravnih podlagah. Primarno je namreč ves čas trdila, da je bil namen strank zagotovitev dosmrtne eksistence tožnice in ne prodaja.

17. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožnici v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama.

1 Glej odločbo VS RS Cp 5/2016 in II Ips 52/2014. Več o vmesnem ugotovitvenem zahtevku glej A. Galič in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, 2. knjiga, stran 159 do 164. 2 V tem delu ne gre za „protispisen“ zaključek sodišča prve stopnje, ampak za dokazno oceno celotne izpovedbe te priče. Pritožbeno sodišče po branju (celotnega) prepisa zvočnega posnetka zaslišanja z zaključkom soglaša.