Jedro

Glede na dejstvo, da je Upravno sodišče RS s sodbo ... že odločilo o izpodbijani odločbi glede 2. do 4. točke izreka odločbe, sodišče v predmetni zadevi ne more o vsebinsko isti zadevi ponovno odločati, saj je o stvari že pravnomočno razsojeno v 2. do 4. točki, kakor tudi tožeča stranka v okviru tega postopka zaradi navedene odločitve nima več pravnega interesa.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-8/2018 z dne 18. 4. 2018 v 1. točki izreka odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožba se v delu, glede 2. do 4. točke izreka odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-8/2018 z dne 18. 4. 2018, zavrže. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Stranka z interesom A.A. sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ormož (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z delno odločbo z dne 30. 1. 2018 pokojnemu dr. B.B. denacionalizacijskemu upravičencu, ob podržavljanju jugoslovanskemu državljanu, katerega premoženje je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe z odločbo Okrajne zaplembne komisije Tržič št. 327/45 z dne 4. 1. 1946, priznala odškodnino v obliki obveznic A. d.d. (v nadaljevanju A.) v višini 15.703,42 DEM za podržavljanje nepremičnine v izmeri 4.672 m2, in sicer za del podržavljenih parcel št. 479, 784/1, 484/4, 486, 487, 484/3 in 480, vse k.o. ...

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo z dne 18. 4. 2018 v pritožbenem postopku zavrnilo pritožbo nadomestnih vlagateljev C.C. in Č.Č. (1. točka izreka). Pritožbi A. je ugodilo in odpravilo delno odločbo Upravne enote Ormož z dne 30. 1. 2018 ter odločilo, da zahtevo za denacionalizacijo v korist dr. B.B. kot upravičenca za predmetne nepremičnine, zavrne (2. in 3. točka izreka). Zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka A.A. je pritožbeni organ zavrnil (4. točka izreka).

3. Iz obrazložitve izpodbijane drugostopenjske odločbe izhaja, da je ta organ zaključil, da je nepremičnine dr. B.B. odvzel okupator z Napotilno odločbo z dne 29. 5. 1941, nato pa niso več prešle nazaj v njegovo last, in sicer ne po Odloku o odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (v nadaljevanju Odlok o odpravi in razveljavljanju), ki je stopil v veljavo dne 6. 2. 1945 in je veljal do 25. 10. 1946, ker se na Napotilno odločbo okupatorja ni nanašal, niti nepremičnine niso prešle nazaj v last dr. B.B. po Zakonu o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo in s premoženjem, ki so ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (v nadaljevanju ZRP), ki je stopil v veljavo 29. 5. 1945, ker prejšnji lastnik ni vložil zahteve za vrnitev tega premoženja. Glede na to, po mnenju organa z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Tržiču, z dne 4. 1. 1946 predmetne nepremičnine niso bile podržavljene dr. B.B., pač pa nemškemu rajhu.

4. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu in predlaga sodišču, da tožbenemu zahtevku ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in podržavljene dele nepremičnin šteje za stavbna nezazidana komunalno opremljena zemljišča, ter da s svojo sodbo pokojnemu upravičencu dr. B.B. v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja (v nadaljevanju Navodilo) določi odškodnino v obliki obveznic zavezanca A., podrejeno pa da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožeča stranka se popolnoma strinja z organom prve stopnje, ko v obširni obrazložitvi svoje navedene delne odločbe navaja nestrinjanje z navedbami A., da bi dr. B.B. kot lastnik moral na pristojno sodišče podati zahtevek za vrnitev lastninske pravice po določbah ZRP, ki je kot podlaga za vrnitev premoženja naveden v 22. točki prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Prav tako tožeča stranka poudarja, da dr. B.B. in njegovi svojci niso imeli pravice, po odpravi okupatorskih odločb, da po ZRP vlagajo zahtevek za denacionalizacijo. Meni, da je tožena stranka v zmoti, ko je ugodila pritožbi A. 5. Tožeča stranka nadalje meni, da je nepravilno stališče v izpodbijani odločbi tako organa druge stopnje kot organa prve stopnje, da je potrebno šteti predmetne parcele za kmetijska zemljišča, ki jih ni možno vrniti v naravi in jih je tudi treba vrednotiti na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZGZ) začel veljati leta 1958 in je zato brezpredmeten za dokazovanje statusa zemljišč v času podržavljenja, to je leta 1945. Čeprav je tožeča stranka mnenja, da je potrebno predmetne parcele, ki imajo lego v mestu ... in njegovih naseljih, v skladu z Navodilom šteti za stavbna nezazidana komunalno opremljena zemljišča in jih vrednotiti na tej pravni podlagi. Predmetni deli podržavljenih parcel se nahajajo v ožjem gradbenem okolišu mesta ... in njihovih naseljih, ki jih je občina Tržič, kot je razvidno iz vseh njenih dopisov, opredelila za stavbna zemljišča, saj je to tudi razvidno iz dopisa organa prve stopnje z dne 29. 2. 2016. Prav tako se v skladu s 34. členom ZNNZGZ štejejo za gradbena zemljišča in se nacionalizirajo vsa zgrajena in neizgrajena zemljišča, ki se nahajajo v območju mest in naselij mestnega značaja. Torej ZNNZGZ vsa zemljišča v območju mesta ... in zemljišča v njegovih naseljih, ki so mestnega značaja, šteje za gradbena oz. stavbna zemljišča, kar pomeni, da je ZNNZGZ spremenil status kmetijskemu zemljišču, podržavljenem v mestih in naseljih mestnega značaja, pa ne glede na čas povojnega podržavljenja. Kot je razvidno iz seznama mest v Sloveniji je ... dobil status mesta leta 1926, kar pomeni, da so se predmetne parcele v času podržavljanja leta 1946, glede na določila 34. člena ZNNZGZ štela za gradbena oz. stavbna zemljišča1. 6. Glede na navedeno po mnenju tožeče stranke bi tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ v upravnem postopku morala glede na to, da je lega podržavljenih zemljišč, parcel v mestu ... in njegovih naseljih ugotoviti komunalno opremljenost predmetnih zemljišč in jim glede na ugotovljeno komunalno opremljenost v skladu z 11. in 14. členom Navodila določiti vrednost. 7. Tožeča stranka nasprotuje stališču, da dr. B.B. in njegovi pravni nasledniki niso nikoli imeli pravice vložiti zahteve za denacionalizacijo, ker je okupator z Napotilno odločbo z dne 29. 5. 1941 odvzel obravnavane nepremičnine dr. B.B., nato pa niso več prišle nazaj v njegovo last. Z Odlokom o odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih pred okupacijo z dne 6. 2. 1945, ki odpravlja vse odločbe o podržavljenju, ki jih je izdal okupator, so bile tudi odpravljene za nazaj in za vnaprej vse pravne posledice, ki so jih povzročile okupatorjeve odločbe. Tako je dr. B.B. ponovno postal lastnik svojega premoženja, vendar glede na dejstvo, da so povojne oblasti šteje to premoženje za svoje, ni imel pravice po ZRP zahtevati vrnitev premoženja, ker so povojne oblasti na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Kranju št. ZP 4/46-2 z dne 5. 8. 1946, ki ima podlago v Zakonu o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe, ki je določen v 19. točki prvega odstavka 3. člena ZDen zaplenile celotno premoženje dr. B.B., torej tudi predmetne parcele in jih prenesle na državo FLRJ. ZRP, ki je naveden v 22. točki prvega odstavka 3. člena ZDen pa je stopil v veljavo 17. 8. 1946, kar pomeni, da dr. B.B. in njegovi pravni nasledniki nikoli niso imeli pravice zahtevati vrnitev podržavljenega premoženja na podlagi ZRP, ker je bilo dr. B.B. še preden je stopil v veljavo ZRP (17. 8. 1946) celotno premoženje podržavljeno in preneseno na FLRJ z navedeno odločbo, dne 5. 8. 1946. 8. Tožena stranka v odgovor na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na status predmetnih zemljišč v času podržavljanja, je tožena stranka v svoji odločbi pojasnila zakaj stališče tožeče stranke ni pravilno. V postopku na prvi stopnji je upravna enota iskala dokaze o statusu predmetnih zemljišč po Gradbenem zakonu iz leta 1931, torej sprejet planski akt, ki bi izkazoval, da so bila ta zemljišča podržavljena, namenjena za gradnjo, pa tovrstnih dokazov ni našla. Tudi tožeča stranka teh dokazov ni predložila, zaradi česar so take tožbene navedbe neutemeljene. Prav tako so po mnenju tožene stranke neutemeljene tožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali so bile predmetne parcele podržavljene dr. B.B. ali ne. Tožena stranka meni, kot je pojasnila v odločbi, da predmetne nepremičnine, ki jih je dr. B.B. odvzel okupator, niso prešle nazaj v njegovo last po Odloku o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njegovih pomagačih o veljavnosti odločb izdanih v tej dobi, o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku. Prav tako niso prešle nazaj v last dr. B.B. po Zakonu o ravnanju z imovino, katere so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ne po Zakonu o ravnanju s premoženjem. To po mnenju tožene stranke potrjuje tudi odločba Okrajne zaplembene komisije v Tržiču opr. št. 327/45 z dne 4. 1. 1946, ki podržavlja premoženje nemškega rajha in ne premoženje dr. B.B. 9. Podan je bil tudi odgovor na tožbo stranke z interesom A.A. Ta izpostavlja, da je tudi sama kot tožeča stranka pri naslovnem sodišču vložila tožbo zoper odločitev tožene stranke. Upravni organ prve stopnje je ugodil zahtevi za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin, A. je podal pritožbo, kateri je tožena stranka v celoti sledila, po oceni tožeče stranke je odločitev tožene stranke materialnopravno nezakonita. Nepremičnine v k.o. ..., ki so predmet tega postopka so bile leta 1941 res zaplenjene s strani okupatorskih oblasti. Splošno znano je, da je bilo premoženje na podlagi odredb nemških oblasti, ki so bile v zemljiški knjigi vknjižene v letih 1941 do 1943, prešlo v last Dežele Koroške. Po vojni bi se moralo vse premoženje, ki je bilo zaplenjeno po okupacijskih oblasteh vrniti po samem zakonu, dne 24. 5. 1945. Vpisi bi morali biti opravljeni ter vzpostavljeno prejšnje stanje na predlog, pa tudi po uradni dolžnosti brez predloga. Ne vzdrži odločitev tožene stranke, da bi bivši lastnik ali njegovi svojci morali zahtevati nazaj premoženje. Tako stališče je zmotno in po 26. letih enotne prakse povsem arbitrarno. Po vojni se je premoženje podržavilo po volji tedanje oblasti in je bilo zemljiškoknjižno vpisano na ime družbene lastnine. Odločba o podržavljanju je javna listina in v dosedanjih izvajanjih nihče ni zatrjeval neresničnost podatkov javne listine, torej odločbe Okrajne zaplembene komisije Tržič št. 327/45 z dne 4. 1. 1946, ki se je glasila na zaplembo premoženja dr. B.B., zato tudi ni mogoče sprejeti stališča kot ga je zavzela tožena stranka danes, ko je proces denacionalizacije v zaključni fazi.

10. A. kot stranka z interesom je sporočila v zvezi s tožbo tožeče stranke, da je tožbo na odpravo istih upravnih aktov vložila tudi tožnica A.A., in sicer na Upravnem sodišču RS v Ljubljani. Obe tožbi sta vloženi smiselno iz istih razlogov, torej nestrinjanje z odločitvijo tožene stranke o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo premoženja. Tožeča stranka pa se ne strinja tudi z vrednotenjem zemljišč kot kmetijskih zemljišč, saj bi po njenem morala biti zemljišča ocenjena kot stavbna zemljišča. Predlaga, da sodišče združi postopka v skupno obravnavo.

Izrek sodbe

11. Tožba je utemeljena.

12. Tožena stranka je z odločbo z dne 18. 4. 2018 v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke (nadomestnih vlagateljev C.C. in Č.Č.) v 1. točki izreka in ugodila pritožbi A. ter odpravila delno odločbo Upravne enote Ormož, z dne 30. 1. 2018 (v 2. točki izreka) ter sama odločila, da se zahtevek za denacionalizacijo v korist dr. B.B. kot upravičenca za predmetne nepremičnine, zavrne (v 3. točki izreka). Zahtevek za povrnitev stroškov v pritožbenem postopku A.A. pa zavrnila (4. točka izreka).

13. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka zaključila, da je nepremičnine dr. B.B. odvzel okupator z Napotilno odločbo z dne 29. 5. 1941, nato pa niso več prešle nazaj v njegovo last, in sicer ne po Odloku o odpravi in razveljavljenju, ki je stopil v veljavo z dne 6. 2. 1945 in je veljal do 25. 10. 1946, ker se na Napotilno odločbo okupatorja ni nanašal, niti nepremičnine niso prešle nazaj v last dr. B.B. po ZRP, ki je stopil v veljavo 29. 5. 1945, ker prejšnji lastnik ni vložil zahteve za vrnitev tega premoženja. Glede na to po mnenju tožene stranke z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Tržiču z dne 4. 1. 1946 predmetne nepremičnine niso bile podržavljene dr. B.B., pač pa nemškemu rajhu.

14. Po podatkih tukajšnjega sodišča je stranka z interesom A.A. vložila tožbo pred Upravnim sodiščem RS, ki se vodi pod opr. št. I U 1276/2018, in sicer zoper toženo stranko Ministrstvo za okolje in prostor, zoper predmetno izpodbijano odločbo. Upravno sodišče RS je o tožbi A.A. že odločilo s sodbo, opr. št. I U 1276/2018 z dne 7. 1. 2021 tako, da je tožbi ugodilo in odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-8/2018 z dne 18. 4. 2018 v 2. do 4. točki izreka odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

15. Glede na navedeno, bo tožena stranka morala ponovno odločati o pritožbenih argumentih A.A., za katere sta se zavzemala tudi tožnika C.C. in Č.Č. v pritožbenem postopku (in v obravnavani tožbi) in je njuna pritožba bila zavrnjena (1. točka izreka), je treba obravnavani tožbi tožeče stranke ugoditi in odpraviti izpodbijano odločbo v 1. točki izreka in vrniti v ponovni postopek toženi stranki.

16. Sodišče se strinja s stališčem, da je bila Napotilna odločba okupatorja z dne 29. 5. 1941 razveljavljena na podlagi 8. člena Odloka o odpravi in razveljavljenju, ki je stopil v veljavo 6. 2. 1945 ter so bile predmetne nepremičnine nato podržavljene dr. B.B. z Odlokom AVNOJ, z dnem njegove uveljavitve 6. 2. 1945. Navedeno pomeni, da je bilo (tudi) predmetno premoženje podržavljeno dr. B.B. na podlagi Odloka AVNOJ z učinkom po samem odloku, torej z njegovo uveljavitvijo 6. 2. 1945 in ne z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Tržiču z dne 4. 1. 1946. Da predstavljajo v primeru prehoda premoženja v državno last na podlagi Odloka AVNOJ kasnejše odločbe zaplembenih komisij le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplenjenega premoženja, izhaja tudi iz sodne prakse, npr. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 185/2015 z dne 22. 10. 2015. Glede na to, da je obravnavano premoženje dr. B.B. podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, po 3. členu ZDen šteje za upravičenca do denacionalizacije2. 17. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vrednotenje podržavljenih zemljišč kot stavbnih pa sodišče še dodaja, da je upravnosodna praksa sledila odločbi Ustavnega sodišča U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, v kateri je Ustavno sodišče razlogovalo, da so ob podržavljenju imela pravni status stavbnih zemljišč le tista zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis3. Ni sporno, da je ... pridobil status mesta leta 1926, zato tožeča stranka meni, da so se predmetne parcele v času podržavljanja leta 1946, glede na določila 34. člena ZNNZGZ štela za gradbena oz. stavbna zemljišča in bi zato morale zanje biti izračunana odškodnina v obliki obveznic po določbah Navodil. Predmetna zemljišča bi upravni organ v času nacionalizacije lahko ovrednotil kot stavbna zemljišča in ob izpolnitvi tega pogoja bi organ tudi ugotavljal komunalno opremljenost zemljišč. Tožena stranka meni, da s pridobitvijo statusa mesta ni mogoče dokazovati statusa stavbnih zemljišč, da so status stavbnih zemljišč namreč zemljišča pridobila po Gradbenem zakonu iz leta 1931, kot povojnih urbanističnih predpisih samo na podlagi veljavno sprejetih planskih aktov, ki so določila katera konkretna zemljišča so namenjena za gradnjo, katera pa za kmetijsko pridelavo oziroma ali so namenjena območju gozdov. Prav tako pa je ZNNZGZ bil sprejet leta 1958, torej po podržavljenju obravnavanih nepremičnin. Kolikor so se ob podržavljenju obravnavana zemljišča nahajala znotraj mestnega naselja, bi se po mnenju sodišča obravnavala kot nezazidana stavbna zemljišča. Kot gradbena zemljišča so se nacionalizirala med drugim tudi vsa nezazidana zemljišča, ki so ležala v ožjih gradbenih okoliših mesta in naselij (prvi odstavek 34. člena ZNNZ). Ta zemljišča so bila torej opredeljena po lokalnem ne pa po funkcionalnem kriteriju, ali z drugimi besedami pomembno je bilo kje so ležala, ne pa čemu so služila, kakšne vrste so bila, kaj je bilo na njih in podobno4. 18. V ponovnem postopku bo treba ugotoviti ali so bila obravnavana zemljišča ob podržavljenju znotraj mestnega naselja ... Pri tem je sodišče mnenja, da bi bilo smiselno glede vprašanja statusa zemljišč v času podržavljanja postaviti izvedenca gradbene in geodetske stroke, ki bi lahko odgovorila na to vprašanje, kot je to predlagala že tožeča stranka v upravnem postopku. To pa pomeni, da bo v ponovnem postopku tožeča stranka mogla doseči drugačno vrednotenje obravnavanih zemljišč, ne kot kmetijskih, pač pa kot komunalno opremljenih nezazidanih stavbnih zemljišč, le v primeru, če bo ugotovljeno, da so bila ta zemljišča že v času podržavljanja opredeljena kot stavbna, in če bo ugotovljeno da so bili tedaj izpolnjeni tudi pogoji glede komunalne opremljenosti, kot jih določa Navodilo v 11. členu.

19. Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in nepravilno uporabljen materialni predpis, je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odločbo drugostopenjskega organa v izpodbijanem delu 1. točke izreka odpravilo ter na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo zadevo v tem obsegu toženi stranki kot organu druge stopnje v ponovni postopek. V tem postopku bo organ moral slediti v sodbi podanemu materialnopravnemu stališču sodišča glede vprašanja upravičenosti prejšnjega lastnika do denacionalizacije in stališču glede vrednotenja zemljišč.

Izrek I. sklepa

20. Glede na dejstvo, da je Upravno sodišče RS s sodbo, opr. št. I U 1276/2018 z dne 7. 1. 2021 že odločilo o izpodbijani odločbi glede 2. do 4. točke izreka odločbe, zato sodišče v predmetni zadevi ne more o vsebinsko isti zadevi ponovno odločati, saj je o stvari že pravnomočno razsojeno v 2. do 4. točki, kakor tudi tožeča stranka v okviru tega postopka zaradi navedene odločitve nima več pravnega interesa. Tožeča stranka si zato svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, tudi če bi sodišče vsebinsko odločalo o tožbi glede 2. do 4. točke izreka. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oz. pravnih koristi, more izkazovati pravni interes oz. pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravnovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj. Glede na to, da je bila točka 2. do 4. izpodbijane odločbe upravnega organa že odpravljena, je sodišče v tem upravnem sporu ne more odpraviti še enkrat in je zato v skladu s prvim odstavkom 274. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 odločilo kot izhaja iz izreka I. tega sklepa. Prav tako ima zavrženje tožbe pravno podlago po ustavljeni sodni praksi v 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (tožba se zavrže, če jo pravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist)5. Taka zakonska ureditev tudi v ničemer ne posega v pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva in varstva zasebne lastnine.

Izrek II. sklepa

21. Odločitev o stroških postopka tožeče stranke temelji na določbi 154. člena ZPP, v povezavi z 22. členom ZUS-1, saj je glede na dejstvo, da je bila 1. točka izreka v obravnavani tožbi odpravljena in tudi v zadevi opr. št. I U 1276/2018 z dne 7. 1. 2021, 2. do 4. točka izreka (ki je bila v tem predmetnem postopku tudi stvar tožbenega zahtevka) odpravljena, tožba tožeče stranke vsekakor bila potrebna, zaradi česar so bili potrebni tudi stroški povezani s predmetno tožbo (155. člen ZPP). Zato je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR 22 % DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudni obrestmi po izteku roka do plačila.

22. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

Izrek III. sklepa

23. Po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker stranka z interesom A.A. z navedbami v obravnavani tožbi ni prispevala k odločitvi, saj je vložila samostojno tožbo, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

24. Stranka z interesom A. stroškov ni priglasila, zaradi česar sodišče o njih tudi ni odločalo.

Glede spora polne jurisdikcije in glavne obravnave

25. Sodišče ni odločilo o sporu polne jurisdikcije, saj je tožbo zoper izpodbijano odločbo v 2. do 4. točki izreka zavrglo, ker je o zadevi bilo že odločeno. Prav tako sodišče meni, da narava stvari to ne dopušča (65. člen ZUS-1). Odločitev glede 1. točke izreka pa je vezana na ponovno obravnavo po že odpravljeni izpodbijani odločbi v 2. do 4. točki6. Po presoji sodišča pa tudi ne gre za tak primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva, če zakon tako določa ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice (7. člen ZUS-1). Sodišče tudi ni razpisalo glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo v točki 1 izreka odpraviti in v 2. do 4. točki izreka zavreči ter tako glavna obravnava v navedeni zadevi ne bi v ničemer pripomogla k drugačni odločitvi (prva alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Tožeča stranka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1018 z dne 27. 7. 2016 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 874/2007. 2 Upravno sodišče RS, sodba, opr. št. I U 1276/2018 z dne 7. 1. 2021. 3 Upravno sodišče RS, sodba, opr. št. I U 1744/2010 z dne 15.11.2011 4 Vrhovno sodišče RS sklep, opr. št. II Ips 12/97 z dne 4. 12. 1997. 5 Vrhovno sodišče RS, sklep opr. št. I Up 157/2020 z dne 20. 1. 2021, 6 S sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1276/2018 z dne 7. 1.2021.