Jedro

Tožbeni zahtevek, ki se glasi na izstavitev zemljiškoknjižne listine, je zahtevek obligacijskopravne narave ter posledično zastarljiv.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembo tožbe (1. točka izreka), zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na izstavitev listine, na podlagi katere bi bil za potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 882/14 k. o. x., ki je last tožnice do celote, kot gospodujoče stvari, mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, v širini 3m, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 882/5 k. o.x., ki je last toženke do celote, kot služeče stvari, in sicer ob celotni in zahodni in južni meji parc. št. 882/5 k. o. -x. (2. točka izreka), nadalje zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstaja za potrebe gospodujočega zemljišča – parc. št. 882/14, k. o. -x., ki je last tožnice do celote, v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti v širini 3 metrov, ki poteka po delu parc. št. 882/5, k.o. x., in sicer ob zahodni in južni meji te parcele, v breme vsakokratnega lastnika te nepremičnine – parc. št. 882/5 k. o. x. ki je last toženke do celote (3. točka izreka), ter sklenilo, da je tožnica dolžna toženki 840,12 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi zoper sodbo (2., 3. in 4. točka izreka) glede primarnega tožbenega zahtevka navaja, da gre za stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara, zato je utemeljen že na podlagi ugotovitve o sklenitvi pravnega posla - pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 30. 1. 1956 in dodatka z dne 23. 7. 1962. Glede podrednega tožbenega zahtevka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženka ni dovolj določno navedla dejstev, ki naj bi jih dokazovala z lastnim zaslišanjem in zaslišanjem prič. Podala je le trditev, da je tožnici prepovedovala izvrševanje po sporni poti, kar ne zadošča. Zgolj zelo splošna trditev, ne da bi se o njej navedla konkretna dejstva, ne more biti podlaga za izvedbo dokazov, s katerimi bi se ugotavljalo (in ne dokazovalo) dejstva, ki jih toženka sploh ni navedla. Glede na to, da izvedba dokazov z zaslišanjem strank in prič ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev, sodišče pri ugotavljanju domnevnega nasprotovanja svoje odločitve ne bi smelo opreti na izpovedbo toženke ter prič F.V. in M.M.. S tem je sodišče poseglo tudi v ustavno pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Dalje navaja, da se sodišče do izpovedbe pritožnice in priče M.V., ki sta izpovedovala drugače kot toženka, ter do vsebine listin v spisu Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Domžalah, opr. št. P 377/94, sploh ni opredelilo, v obrazložitvi sodbe jih niti ni povzelo. S tem je kršilo 5. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kršilo pa je tudi načelo kontradiktornosti ter poseglo v 22. in 25. člen Ustave. Dalje je sodišče upoštevalo le nekatere izpovedbe ali le nekatere dele izpovedb, s čimer je kršilo 8. člen ZPP. Ob tem sodišče tudi ni upoštevalo navedb o izgradnji občinske/javne poti. Nepopolnost dokazne ocene se kaže tudi v tem, da sodišče ni podalo dokazne ocene izpovedb prič in toženke: ni dovolj, da sodišče v obrazložitvi sodbe zgolj povzame izpovedbe prič in strank, temveč mora povzeto izpovedbo tudi dokazno oceniti v skladu z načelom proste presoje dokazov. Tega sodišče ni storilo, saj ni niti z eno besedo opredelilo, zakaj je podana verodostojnost izpovedbe toženke ter prič F.V. in M.M., ki jim je v celoti sledilo, kot tudi ni niti z eno besedo presodilo verodostojnosti izpovedb prič J.S., D.L., M. V., F.B., M.H. in M.V., ki jim ni sledilo. Sodba nima razlogov o dokazni oceni posameznih izpovedb, torej o verodostojnosti dokaza, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Nepopolna dokazna ocena je pripeljala tudi do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Nadalje navaja, da je v izpodbijani sodni podana protispisnost, saj je sodišče o odločilnih dejstvih povzelo vsebino zapisnikov o izpovedbah prič M.V., F. B., M. H. in M. V., v nasprotju s tistim, kar je v zapisnikih napisano. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi iz 14. točke. Sodišče je napačno povzelo tudi izpovedbo toženke in napravilo neprepričljivo dokazno oceno, da sta bila M. M. in F. V. prisotna, kadar je toženka prepovedovala uporabo sporne poti, s tem pa je prav tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna uporaba materialnega prava se kaže v obrazložitvi sodišča, da enkratno nasprotovanje nima za posledice le pretrganja priposestvovalne dobe, pač pa s prvim nedvomnim nasprotovanjem lastnika služečega zemljišča nasprotni stranki ni več izpolnjen pogoj za priposestvovanje. OZ (enako ZOR) v 369. členu izrecno določa, da po pretrganju začne zastaranje (analogno priposestvovalna doba) teči znova in se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok. Če bi držalo, da bi toženka v letu 1969 in 1973 nasprotovala uporabi sporne poti, je po letu 1973 ponovno začela teči priposestvovalna doba, ki se je iztekla v letu 1993. Sodišče je obenem napačno zaključilo, da je mogoče nasprotovanje toženke, ki naj bi ga izrazila zgolj z izjavo, opredeliti kot dovolj jasno nasprotovanje, ki preprečuje priposestvovanje služnostne pravice vožnje in hoje. Navaja še, da je postala lastnica gospodujoče nepremičnine šele po smrti svojega moža v letu 1980, zato bi moralo sodišče ustrezno ugotavljati, ali je bilo nasprotovanje dano pokojnemu možu kot lastniku gospodujočega zemljišča. V tem delu sodbe prav tako ni moč preizkusiti. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Primarni tožbeni, ki se glasi na izstavitev zemljiškoknjižne listine, je zahtevek obligacijskopravne narave ter posledično zastarljiv. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na enotno stališče sodne prakse, medtem ko so primeri, na katere sklicuje pritožnica, v bistvenem drugačni od tu obravnavanega in zato neprimerljivi (1).

5. Pritožbena graja, da je bila obrambna trditvena podlaga toženke pomanjkljiva, je neutemeljena. Toženka je v odgovoru na tožbo zatrdila, da je postala lastnica nepremičnine leta 1969, nato pa je ob enem izmed svojih obiskov ugotovila, da tožnica po njej izvršuje hojo in občasne vožnje, pretežno z ročnim vozičkom, zato se je takšnemu načinu uprla in nato neštetokrat, ob skoraj vsakem obisku svoje nepremičnine, izvrševanju zatrjevane služnosti nasprotovala in jo tožnici prepovedovala. Ob tem je zatrdila še, da ni nikoli živela na naslovu navedene nepremičnine, temveč v 20 km oddaljenih V., tako da je prihajala zgolj občasno, morda nekajkrat letno, a je ob teh priložnosti skupaj s svojim možem tožnici vožnje vselej branila in ji jih prepovedovala. S takimi ugovornimi navedbami je toženka po oceni pritožbenega sodišča izpolnila trditveno breme, ki ji ga nalaga 212. člen ZPP, zato je sodišče prve stopnje o resničnosti teh dejstev smelo izvajati dokaze. Ker je dejstva navedla stranka/toženka sama, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da jih je sodišče črpalo iz izvedenih dokazov.

6. Pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničine izpovedbe, ne drži. Pojasnilo je namreč, da ji sledi v delu, v katerem je izpovedala, da pot preko par. št. 822/5, k. o., vsakodnevno uporablja že več kot 60 let, a je po drugi strani verjelo toženki, da je tej uporabi nasprotovala. Tožnica in njeni hčerki so slednje sicer zanikale, kar je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, toda obenem je obširno in prepričljivo obrazložilo, zakaj v tem delu sledi izpovedbi toženke. Načelo proste presoje dokazov (8. člena ZPP) terja, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov sprejme celovito dokazno oceno, iz katere so razlogi za odločitev nedvoumno razvidni. V kritičnem delu sta bili izpovedbi tožnice in toženke medsebojno izključujoči. Ker je prvostopenjsko sodišče iz utemeljenih razlogov (kot bo obrazloženo v nadaljevanju verjelo) verjelo toženki, je logično, da obenem ni moglo slediti tožnici. Stališče, da bi se moralo sodišče prav posebej opredeliti do vsake posamezne tožničine izjave/delčka izpovedi, kot razloguje pritožba, presega metodološki napotek iz 8. člena ZPP.

7. Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsebine listin v spisu Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 377/94. Pojasnilo je namreč, da tudi obstoj te pravde (med drugim) kaže na nasprotovanje izvrševanju služnosti s strani toženke, saj je šlo za isto pot, ki je sporna tudi v tem postopku, četudi so bili toženci v navedeni pravdi tožničine hčerke in zet. Dalje je njen obstoj upoštevalo tudi pri oceni izpovedb prič, ki z nasprotovanjem uporabi poti niso bile seznanjene, saj je ocenilo, da bi za slednje lahko izvedele le od tožnice ali njenih hčera, katerih interes pa je bil s ciljem priposestvovanja očitno v tem, da se za nasprotovanje ne bi razvedelo.

8. Pritrditi gre sicer pritožnici, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče M. V., a je sodišče s tem ravnanjem zagrešilo zgolj relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Vode je sicer uvodoma izpovedal, da mu nasprotovanje uporabi poti s strani tožene stranke ni znano, nato pa, da njegova svakinja (tj. toženka) uporabe poti ni dovoljevala. Soočen s to nekonsistentnostjo je pojasnil, da je najprej izpovedal drugače, ker ne ve, kaj je to tožena stranka, nato pa je še dodal, da za ta spor ve šele tri leta, nasprotovanje mu je znano iz pripovedovanj, sam osebno pa pri tem ni bil prisoten. Ne drži torej, kar navaja pritožba, tj. da je izpovedoval drugače kot toženka. Ravno nasprotno, potrdil je toženkine navedbe in njeno izpoved, zato odsotnost njegove izpovedbe v razlogih izpodbijane sodbe nima takšnih učinkov, ki jim jih zmotno pripisuje pritožba.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo izpovedbe vseh preostalih prič. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče upoštevalo le nekatere izpovedbe ali le nekatere dele izpovedb. Podalo je celovito dokazno oceno, iz katere so razlogi za odločitev jasno razvidni, pritožbeno sodišče pa je že zgoraj pojasnilo, da se sodišče ni dolžno opredeliti vsakega posameznega segmenta izpovedbe zaslišanega; važno je le, da sodišče oceni vse izvedene dokaze, svojo oceno obrazloži ter na tej podlagi ugotovi obstoj pravno odločilnih dejstev. To vse pa je sodišče prve stopnje storilo.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ravnalo, ker ni ugotavljalo dejstev glede možnosti tožničinega dostopa do njene nepremičnine prek drugih zemljišč in ne prek parc. št. 882/5, k. o. x. Ker takšna možnost ni pogoj za priposestvovanje služnosti poti, se prvostopenjsko sodišče pravilno ni spuščalo v vprašanje drugih možnosti dostopa, saj ta okoliščina za predmetni spor ni pravno relevantna.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do verodostojnosti toženke in zaslišanih prič. Toženki je verjelo, med drugim zato, ker sta njeno izpovedbo potrdili tudi priči F.V. in M. M.. Dalje je sodišče prve stopnje tudi obširno pojasnilo, zakaj sledi navedbi toženke, da je uporabi sporne poti nasprotovala, kljub temu da ostale priče, predlagane s strani tožnice, o tem niso vedele izpovedati ali pa so izpovedovale drugače. Izpovedbam tožničinih hčera ni sledilo iz razlogov, opisanih v 7. točki obrazložitve te sodbe. Glede preostalih prič pa ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče njihove izpovedbe ocenilo kot neverodostojne. Sodišče prve stopnje je njihovim izpovedbam verjelo, a je sočasno ocenilo, da določenih dejstev iz različnih razlogov niso poznale in o njih tudi niso mogle izpovedati; bodisi niso bile prisotne na tem območju po tem, ko je toženka zadevno nepremičnino dobila v last (M. H.) ali pa je niso videvali na tem območju (F. B., M. V.) oziroma je ne poznajo (M. V.). Dokazna ocena, ki jo je oblikovalo sodišče prve stopnje, je logična, življenjska in prepričjiva, zato ji pritožbeno sodišče v celoti sledi.

12. Prav tako ne drži, da bi sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino zapisnikov. Dokazna ocena posameznih izpovedb je pridržana sodišču, ki je glede na vse podane izjave prič presodilo, da niso mogle vedeti za toženkino nasprotovanje uporabi sporne poti. Resda so priče neposredno izpovedale, da takšnega nasprotovanja ni bilo, a je v luči drugih izvedenih dokazov zaključek prvostopnega sodišča, da ga tudi ne bi moglo biti, po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Prav tako sodišče ni napačno povzelo izpovedi toženke z dne 9. 5. 2012, ko je opravilo narok na kraju samem. Najprej je toženka na vprašanje, komu je prepovedovala uporabo poti, povedala, da tožnici, njenemu možu in hčeram. Sledilo je vprašanje, če je bil še kdo prisoten, ko je prepovedovala uporabo prej navedenim osebam, na katerega je toženka odgovorila, da je bilo to bolj posamezno, ne ve, da bi bili kdaj po dva, ko je to prepovedovala. Glede na podane odgovore je po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da je bila izjava mišljena v kontekstu S., torej da jih je srečevala posamezno, ne da, pa da je bila toženka venomer sama. Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da je dokazna ocena izpovedb v domeni sodišča, ki izpovedb ne more zgolj neposredno prepisovati, temveč se mora do njih vrednostno opredeliti. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje storilo prav to, zato pritožba tudi v tem delu nima prav.

13. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da nasprotovanje toženke ni bilo dovolj aktivno, da bi lahko imelo pravne posledice. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam in navedbam toženke, da je uporabo poti vseskozi (torej več kot enkrat) branila, kar so potrdile še priče, to pa gre tudi naziranju pritožbenega sodišča razumeti kot nedvoumno, trajno in vedno znova postavljeno prepoved uporabe nepremične, zato so pritožničine pritožbene navedbe o ponovnem začetku teka priposestvovalne dobe brezpredmetne. Ne drži niti pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo, ali je bilo nasprotovanje dano pokojnemu možu kot pravnemu predniku tožnice. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je toženka nasprotovala uporabi poti, in sicer tako tožnici kot njenemu možu (sedaj pokojnemu) in hčeram.

14. Iz povedanega sledi, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa ni zagrešilo očitanih kršitev postopka niti kršilo pritožničinih ustavnih pravic, prav tako pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu s drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je ob neutemeljenih pritožbenih navedbah pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

15. Odločitev o stroških je vsebovana v zavrnitvi pritožbe in je posledica dejstva, da tožnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Stvarnopravno naravo in posledično nezastarljivost zahtevkov na izstavitev zemljiškoknjižne listine je sodna praksa priznala le pri vknjižbi lastninske pravice, ki je bila pridobljena na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, saj se je v teh primerih lastninska pravica pridobila ex lege Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. 9. 2009, opr. št. II Ips 102/2007.