Jedro

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Ker tožnik v reviziji ni niti neposredno niti opisno navedel, kateri pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bil v tem primeru izpolnjen, revizije v tem primeru ni mogoče dovoliti.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS v zvezi z drugim odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo zoper Ministrstvo za pravosodje (1. točka izreka sodbe in sklepa), z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 105. člen ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo ministra za pravosodje z dne 19. 12. 2005, s katero je bilo v 1. točki izreka ugotovljeno, da tožnik kot izvršitelj ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja iz 7. točke prvega odstavka 281. člena v času odločanja upravnega organa veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, z 2. točko pa odločeno, da se tožnik kot izvršitelj z dnem vročitve te odločbe razreši. S 3. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. V razlogih je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbo zoper Ministrstvo za pravosodje RS zavrglo, saj državni organ, v obravnavanem upravnem sporu, v katerem tožnik izpodbija odločbo ministra za pravosodje, ki jo je ta izdal v skladu s svojo pristojnostjo iz četrtega odstavka 287. člena ZIZ, ne more biti stranka. Glede razlogov za zavrnitev tožbe zoper ministra za pravosodje, sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom drugotožene stranke, da je tožnik s tem, ko sta bili zoper njega kot dolžnika uvedeni prisilni izvršbi z rubežem na njegovo premično premoženje, izgubil javno zaupanje za opravljanje službe izvršitelja v smislu tretjega odstavka 281. člena ZIZ, in tako ne izpolnjuje več pogoja iz 7. točke prvega odstavka 281. člena ZIZ.

3. Tožnik zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sporno dejstvo, kdo je izdal izpodbijano odločbo, saj je na njej navedena tako Republika Slovenija, Ministrstvo za pravosodje, kot tudi minister za pravosodje. Zoper izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov ter predlaga spremembo sodbe, tako, da se tožbi ugodi, oziroma podredno, da se sodba razveljavi in vrne zadeva v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Toženi stranki v odgovoru na pritožbo in revizijo prerekata tožnikove navedbe in predlagata zavrnitev vloženih pravnih sredstev.

K 1. točki izreka:

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Po določbi tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, pritožba ni dovoljena, če jo vloži oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (1. točka izreka sodbe in sklepa). Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe ministra za pravosodje, katero je sodišče prve stopnje tudi vsebinsko presojalo in odločilo, da se tožba zoper njo kot neutemeljena zavrne. Zoper to odločitev prvostopenjskega sodišča ima tožnik sodno varstvo v okviru revizije v upravnem sporu. Zato si s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila zavržena tožnikova tožba zoper Ministrstvo za pravosodje, katerega predstojnik je minister za pravosodje, ki je predmetno odločbo izdal, po presoji Vrhovnega sodišča, tožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči zase ugodnejše rešitve.

8. Ker je Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti zavrglo pritožbo, ni presojalo tožnikovih pritožbenih navedb.

9. Ker tožnik nima pravnega interesa za pritožbo, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Pri tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da o pritožbi ni odločal sodnik poročevalec sam (346. člena ZPP), ker je sodišče hkrati odločalo tudi o tožnikovi reviziji zoper izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča (2. točka izreka sodbe in sklepa), o kateri pa lahko sodnik posameznik odloča le, če se zavrže kot prepozna ali nepopolna, sicer pa senat (89. člen ZUS-1).

K 2. točki izreka:

10. Revizija ni dovoljena.

11. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

12. Ker tožnik (revident) v reviziji ni niti neposredno niti opisno navedel, kateri pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bil v tem primeru izpolnjen, revizije v tem primeru ni mogoče dovoliti.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.