Jedro

Prodaja z izročitvijo blaga toženi stranki je bila sklenjena samo zato, da bi s pobotanjem dolžnikove terjatve iz kupnine prišlo do poplačila prej nastale terjatve tožene stranke, kar pomeni navidezni posel, ki je po 66. členu ZOR brez pravnega učinka med strankama. Pri tem se pripominja, da navedena nadomestna izpolnitev predstavlja poplačilo terjatve na način, ki ni običajen, in da se zato po določilu 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL domneva, da je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje (o vsem navedenem je enako stališče sprejelo Vrhovno sodišče RS že v svoji sodbi št. III Ips 12/95 z dne 6.4.1995, glej Pravna mnenja z občne seje Vrhovnega sodišča RS, št. I/95).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stroške revizijskega odgovora trpi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da so konkretno določena pravna dejanja med tožečo stranko in toženo stranko brez pravnega učinka proti stečajni masi in da mora zato tožena stranka vrniti v stečajno maso 1,772.646,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razlogov po 2. točki in 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP ter predlaga spremembo spodbijane sodbe tako, da se ugodi njeni reviziji in da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč druge stopnje in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev kot neutemeljeno ter povrnitev stroškov odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Prav ima sicer tožena stranka, da je pobot v skladu z določilom 336. člena ZOR način prenehanja terjatve in da terjatve, ki jih je bilo mogoče pobotati do dneva začetka stečajnega postopka, veljajo po določilu drugega odstavka 117. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (kratko ZPPSL, Ur. list RS, št. 67/93) za pobotane in se ne prijavijo v stečajno maso. Toda sodišči druge stopnje in prve stopnje sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključili, da je v obravnavani zadevi tožena stranka poplačala svojo denarno terjatev do tožeče stranke v znesku 1,772.646,00 SIT tako, da je tožeča stranka namesto plačila v denarju izročila toženi stranki blago v navedeni vrednosti. Pobota tedaj ni bilo, saj je šlo pri celotni obravnavani transakciji le za eno materialnopravno dejanje - za plačilo denarne obveznosti tožeče stranke z izročitvijo blaga, se pravi z nadomestno izpolnitvijo iz 308. člena ZOR. Prodaja blaga je bila sicer sklenjena v okviru registrirane dejavnosti strank, kot to navaja revizija. Toda samo zato posel ni neizpodbojen. Prodaja z izročitvijo blaga toženi stranki je bila sklenjena samo zato, da bi s pobotanjem dolžnikove terjatve iz kupnine prišlo do poplačila prej nastale terjatve tožene stranke, kar pomeni navidezni posel, ki je po 66. členu ZOR brez pravnega učinka med strankama. Pri tem se pripominja, da navedena nadomestna izpolnitev predstavlja poplačilo terjatve na način, ki ni običajen, in da se zato po določilu 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL domneva, da je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje, česar pa sicer tožena stranka ne zanika (o vsem navedenem je enako stališče sprejelo Vrhovno sodišče RS že v svoji sodbi št. III Ips 12/95 z dne 6.4.1995, glej Pravna mnenja z občne seje Vrhovnega sodišča RS, št. I/95).

Sodišči druge stopnje in prve stopnje sta tedaj pravilno uporabili materialno pravo in zato njuni materialnopravni razlogi niso "nejasni in neutemeljeni", kot to meni revizija in s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določil postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Tudi premoženjska korist - denarni znesek 1,772.646,00 SIT, ki ga mora tožena stranka plačati v stečajno maso, izhaja iz vrednosti blaga, ki sta jo stranki dogovorili s prodajno pogodbo in kar je posebej ugotovilo že sodišče druge stopnje. Tedaj ne drži trditev tožene stranke, da se prava premoženjska korist sploh ni ugotavljala.

Končno neupravičeno očita tožena stranka sodišču druge stopnje, da na konkretna pritožbena izvajanja tožene stranke ni odgovorilo, s čimer smiselno očita bistveno kršitev določil postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Takšne pavšalne trditve brez uveljavljanja konkretnih navedb namreč sploh ni mogoče preizkusiti.

Glede na tako stanje stvari, in ko po uradni dolžnosti ni bila ugotovljena formalna kršitev iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti.

Tožeča stranka trpi sama stroške za svoj odgovor na revizijo, ker je v odgovoru le ponovila svoja dosedanja izvajanja.