Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica povzetim toženčevim pravno relevantnim navedbam ni konkretizirano ter obrazloženo ugovarjala in tudi ni ponudila dokazov, ki bi ovrgli toženčeve trditve, češ da si ni prizadevala za čim hitrejšo prodajo po najvišji možni ceni, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko od toženčevih obveznostih ni odštelo zneska 3.000,00 EUR, ki naj bi ga tožnica dosegla s prodajo vozila, ampak znesek realne tržne vrednosti vozila, ki ga je izračunal izvedenec. Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča iz istih razlogov pri izračunu toženčevih preostalih obveznosti po odpovedani pogodbi o finančnem leasingu treba slediti tudi toženčevim prizadejanjem za upoštevanje tržne vrednosti spornega vozila iz leta 2008, ki znaša 10.900,00 EUR, in ne tiste iz leta 2009 v višini 9.200,00 EUR, kot je to, po prepričanju pritožbenega sodišča, zmotno storilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 4.862,30 EUR nadomesti z zneskom 3.162,30 EUR, v preostalem pa se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo stransko intervencijo družbe B., d. o. o. (I. točka izreka) in odločilo, da sklep o izvršbi VL 12338/2010 z dne 3. 2. 2010 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 4.862,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 3. 2. 2010 do plačila (II. točka izreka), da se v preostalem navedeni sklep o izvršbi razveljavi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (III. točka izreka) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper II. točko te odločbe se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev v navedenem delu ustrezno spremeni. Navaja, da mu je bilo vozilo v nasprotju s pogodbo in splošnimi pogoji odvzeto že pred odstopom od pogodbe oktobra 2008, in sicer najkasneje januarja 2008, zaradi česar ne sme trpeti premoženjskih posledic iz naslova zmanjšanja vrednosti vozila. Izrecno citira navedbe iz svoje 3. pripravljalne vloge, do katerih se sodišče ni opredelilo. Ker gre za pomembno pravno vprašanje te pravde, je sodišče s tem storilo bistveno postopkovno kršitev. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) naj bi vozilo prodala A. L., ki pa je to izrecno zanikal. Vozilo je prodala šele oktobra 2009, t. j. skoraj dve leti po tem, ko mu ga je vzela. Sodišče je pri obračunu višine terjatve upoštevalo izvedeniško ocenjeno vrednost vozila v oktobru 2009 in ne v januarju 2008, za kar ni navedlo nikakršnih razlogov, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že ugotovilo, da predstavlja vrednost prodanega predmeta leasinga enega ključnih elementov za izračun obveznosti leasingodajalca. V zvezi s tem je bistveno, kdaj je bilo oziroma bi moralo biti vozilo prodano. Ker je šlo v oktobru 2009 za fiktivno prodajo, upoštevanje takratne vrednosti vozila ni utemeljeno. Nesprejemljivo je, da je tožnica s prodajo odlašala kar 22 mesecev od odvzema vozila oziroma celo leto od odstopa od pogodbe. Gre za ravnanje, ki mu izrazito škoduje. Zato je izvedencu zastavil vprašanje o vrednosti vozila v januarju 2008, saj je treba izračun vrednosti opraviti na čas, ko bi tožnica vozilo lahko prodala. Tožnica ni prepričljivo pojasnila, zakaj je do domnevne prodaje prišlo tako pozno. Edino pravilno bi bilo, da se kot prodajni znesek šteje vrednost vozila ob odvzemu ali najkasneje ob odstopu od pogodbe, zato je sodišče napačno upoštevalo vrednost vozila 9.200,00 EUR.

3. Tožnica in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica v predmetnem pravdnem postopku vtožuje plačilo zneska 11.062,30 EUR iz naslova obveznosti, ki jih toženec še dolguje po odstopu od pogodbe o finančnem leasingu. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo za znesek 4.862,30 EUR. Pri tem je upoštevalo, da toženec tožnici po pisnem odstopu od pogodbe o finančnem leasingu, do katerega je prišlo 16. 10. 2008, dolguje še vsoto sledečih zneskov: - do dneva odstopa zapadlih in neplačanih mesečnih obrokov leasinga, - zamudnih obresti za čas od zapadlosti posameznega obroka leasniga do 2. 2. 2010, - stroškov, nastalih zaradi neizpolnjevanja pogodbe in - od dneva odstopa od pogodbe še nezapadlih obrokov, diskontiranih na vrednost na dan odstopa, ki jo je sodišče prve stopnje zmanjšalo za znesek 9.200,00 EUR, kolikor je po izvedenčevi oceni zanašala realna tržna vrednost predmetnega vozila, ki jo je bilo mogoče doseči s prodajo vozila na trgu v oktobru 2009. 6. Sodišče prve stopnje je upoštevaje določbe splošnih pogojev k pogodbi o finančnem leasingu (priloga A3) po presoji pritožbenega sodišča kot trenutek tožničinega odstopa od navedene pogodbe pravilno štelo dan pisnega odstopa od pogodbe, t. j. nesporno ugotovljenega dne 16. 10. 2008. Kot izhaja iz 9. oddelka splošnih pogojev, sme namreč leasingodajalec v primeru izpolnitve določenih pogojev odstopiti od pogodbe z vsemi posledicami odstopa od pogodbe po pogodbi in splošnih pogojih z enostransko pisno izjavo. Neutemeljen je pritožbeni očitek o pomanjkanju vseh razlogov v izpodbijani sodbi v zvezi z dnevom prenehanja predmetne pogodbe, saj sodišče prve stopnje, glede na jasnost navedene določbe splošnih pogojev (t. j. upoštevanega materialnega prava), ni bilo zavezano k opredelitvi do toženčevih pravno nerelevantnih ugovorov v smeri, da je do odstopa od pogodbe o finančnem leasingu oziroma prenehanja navedene pogodbe prišlo že s trenutkom, ko je tožnica tožencu vozilo odvzela.

7. Utemeljeno pa toženec opozarja na pomanjkanje razlogov glede odločitve sodišča prve stopnje za upoštevanje realne tržne vrednosti predmetnega vozila iz leta 2009, kot vrednosti, ki jo je po 17. oddelku splošnih pogojev potrebno odšteti od (preostalih) toženčevih obveznosti po odstopu od pogodbe o finančnem leasingu.

8. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe in kar zgoraj kot pravilno potrjuje tudi pritožbeno sodišče, je do odpovedi predmetne pogodbe prišlo (že) v letu 2008. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec tožničino trditev, da je dolgovane toženčeve obveznosti potrebno zmanjšati za znesek 3.000,00 EUR, ki naj bi ga leta 2009 domnevo prejela od prodaje spornega vozila, obširno in konkretizirano prerekal (tudi) z navedbami, da navedena cena ne odraža tržne vrednosti spornega vozila in da tožnica ni pojasnila, zakaj je avtomobil prodala za tako nizko ceno šele v letu 2009, čeprav bi si morala prizadevati za čim hitrejšo prodajo po čim višji ceni. Glede na to, da (tudi) v pogodbenem pravu velja pravno načelo prepovedi povzročanja škode (nasprotni pogodbeni strani), predstavljajo povzete toženčeve navedbe pravno relevantne ugovore. Dodati gre, da je toženec v podporo navedenim trditvam predlagal tudi ustrezne dokaze. Iz izvedenskega mnenja izvedenca avtomobilske stroke izhaja, da je znašala tržna vrednost predmetnega vozila v letu 2008, ko je prišlo do odstopa od pogodbe, 10.900,00 EUR, v letu 2009, ko naj bi tožnica po lastnih (neizkazanih) navedbah vozilo prodala, pa 9.200,00 EUR.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica povzetim toženčevim pravno relevantnim navedbam ni konkretizirano ter obrazloženo ugovarjala1 in tudi ni ponudila dokazov, ki bi ovrgli toženčeve trditve, češ da si ni prizadevala za čim hitrejšo prodajo po najvišji možni ceni2, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko od toženčevih obveznostih ni odštelo zneska 3.000,00 EUR, ki naj bi ga tožnica dosegla s prodajo vozila, ampak znesek realne tržne vrednosti vozila, ki ga je izračunal izvedenec. Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča iz istih razlogov pri izračunu toženčevih preostalih obveznosti po odpovedani pogodbi o finančnem leasingu treba slediti tudi toženčevim prizadejanjem za upoštevanje tržne vrednosti spornega vozila iz leta 2008, ki znaša 10.900,00 EUR, in ne tiste iz leta 2009 v višini 9.200,00 EUR, kot je to, po prepričanju pritožbenega sodišča, zmotno storilo sodišče prve stopnje. Tožnica bi zato morala zmanjšati toženčev dolg za dodatnih 7.900,00 EUR (10.900,00 EUR - 3.000,00 EUR), toženčeva obveznost pa tako ne znaša 4.862,30 EUR, kot je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje, ampak 3.162,30 EUR (11.062,30 EUR - 7.900,00 EUR).

10. Glede na navedeno je je pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka ustrezno spremenilo tako, da je znesek 4.862,30 EUR nadomestilo z zneskom 3.162,30 EUR. V preostalem delu3 je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo, upoštevaje v 6. točki podane razloge, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

1 Njene pavšalne navedbe, da je sporno vozilo prodala v najkrajšem možnem času in za najvišjo možno ceno, ne zadoščajo. 2 Npr. dokazov (oglasov), iz katerih bi izhajajo, da je vozilo podajala že od odstopu od pogodbe. 3 T. j. glede zneska, za katerega bi bile toženčeve obveznosti in posledično tožničina terjatev zmanjšana, če bi toženec uspel s stališčem, da je do odstopa od pogodbe prišlo že z odvzemom vozila v januarju 2008 in ne šele s pisno izjavo v oktobru 2008.