Jedro

Pogoja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v primeru, ki je bil obravnavan v tej zadevi ni mogoče obravnavati ločeno oziroma neodvisno od pogoja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj ima 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 namen implementirati odgovarjajočo določbo člena 8 (3) (b) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito: da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, ''zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil''. Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o obstoju nevarnosti pobega prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard in sicer, da mora biti ta nevarnost ''utemeljena'', dodatno pa v 31. točki 2. člena ZMZ-1 še pojasnil, da ''nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila''.

Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, saj je po 84. členu ZMZ-1 edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ki še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, in sicer od 14. 7. 2020 od 13.20 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 14. 10. 2020 do 13.20 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnika obravnavala PP A., potem ko je dne 15. 6. 2020 ilegalno prečkal mejo z Italijo, kjer so ga prijali italijanski varnostni organi, ki so ga istega dne na bivšem mejnem prehodu B. v popoldanskem času predali slovenski policiji. Policisti so ga nastanili v Centru za tujce v Postojni, kjer je tožnik dne 23. 6. 2020 podal namero za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3. Tožnik je ob vložitvi prošnje povedal, da je Afganistan zapustil pred približno enim letom. Odšel je legalno v Iran, od tam naprej pa ilegalno naprej v Turčijo, kjer je ostal približno štiri mesece. Nato je pot nadaljeval preko Grčije, Makedonije in Srbije, kjer je ostal pet mesecev. V Bosni in Hercegovini je bil dva tedna. Preko Hrvaške in Slovenije je šel v Italijo, kjer ga je prejela policija in vrnila v Slovenijo, kjer je zaprosil za zaščito. Njegova ciljna država je bila Italija. Glede dokumentov je povedal, da potnega lista nikoli ni imel, da pa ima originalno taskiro v Afganistanu. Izvorno državo je zapustil zaradi težav s Talibani, ki ga hočejo ubiti. V Kabulu ni imel težav, v mestu C., kjer živi njegova žena in otroci pa bi ga Talibani ubili, zato se je odločil, da zapusti državo.

4. Tožena stranka je presodila, da so podani pogoji za omejitev gibanja po prvi alineji in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 5. Ugotovila je namreč, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, pri čemer se je sklicevala na smiselno uporabo 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in četrti odstavek 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožena stranka še opozarja, da pristojni organ v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi, saj ga prvi odstavek 119. člena ZMZ-1 zavezuje, da vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito še posebej varuje pred organi izvorne države.

6. V obravnavanem primeru se toženi stranki poraja dvom v resničnost osebnih podatkov, saj prosilec ni pridobil in predložil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal resničnost svojih osebnih podatkov, kljub temu da je iz države do Irana odšel na zakonit način (šele na to je pot nadaljeval na nezakonit način). Iz tega je sklepati, da je prosilec vede in namerno vrnil oziroma odtujil dokument, s katerim je potoval iz Afganistana v Iran. Tožena stranka navaja tudi, da je prosilec podajal nekonsistentne podatke glede imena in rojstnega datuma oziroma letnice rojstva. Iz prevoda lastnoročne izjave z dne 23. 6. 2020 izhaja, da mu je ime Č. Č. in ne D. D.. Ob podaji prošnje je navedel, da mu je ime Č. Č.. Navedel je še, da je star 25 let in da je rojen ... 1. 1995 in ne ... 1. 1998. Dvom v resničnost podatkov se poraja tudi zato, ker je že na policijski postaji bil vseskozi navzoč tolmač za paštu jezik.

7. Tožena stranka šteje, da tožnik ne sodeluje s pristojnim organom, kar po njenem mnenju kaže na nezainteresiranost za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik je bil obravnavan od 15. 6. 2020, že 23. 6. 2020 je izrazil namen zaprositi za mednarodno zaščito, prošnjo je nato podal 14. 7. 2020. V tem času prosilec ni uspel pridobiti taskire, ki naj bi jo imel v Afganistanu in to kljub temu, da ima na voljo vsa komunikacijska sredstva.

8. Tožena stranka je tožniku omejila gibanje tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ob vložitvi prošnje je izjavil, da bo počakal v Sloveniji do konca postopka, vendar je tako kot v predhodnem policijskem postopku navedel, da je njegova ciljna država Italija. Zato tožena stranka utemeljeno domneva, da bi prosilec po vsej verjetnosti Slovenijo zapustil, ob tem da se je prosilec v Sloveniji že nahajal in je imel več kot dovolj časa, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, pa tega ni storil, ampak je raje odšel v Italijo. S prosilcem je treba opraviti osebni razgovor, saj je bil prosilec ob podaji prošnje pri pojasnjevanju in navajanju razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, nekoliko zmeden oziroma nejasen. Osebni razgovor je razpisan za 30. 7. 2020. Tožena stranka se glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 sklicuje na sodbo I U 636/2020. 9. Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Presodila je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom.

10. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede uporabe prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno dolžnostno ravnanje tožene stranke, torej na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost glede na obširna pojasnila zakaj vanjo očitno dvomi. V tem delu ugotavljanja identitete so razlogi izpodbijanega sklepa bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Glede uporabe druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa tožnik v tožbi meni, da določba narekuje kumulativno uporabo vseh treh pogojev, da se lahko prosilcu omeji gibanje. Navesti je treba konkretna dejstva iz prošnje za mednarodno zaščito, vzročno posledičnost s pridržanjem in še dodatni pogoj utemeljena nevarnost, da bi prosilec pobegnil. Tožena stranka je nevarnost pobega utemeljila s tem, da je izrazila dvom, da bo tožeča stranka počakala, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, da ostane na voljo državnim organom, da ga ti lahko zaslišijo. V ZMZ-1 niso podani kriteriji po katerih bi lahko tožena stranka presojala ali je nevarnost pobega podana. Enaintrideseta točka 2. člena ZMZ-1 sicer pojasnjuje, da nevarnost pobega pomeni, da so v konkretnem primeru podane okoliščine na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, vendar je ta definicija preveč ohlapna, ker ni navedeno konkretno katere so tiste okoliščine. Pri tem se sklicuje na sodbi VS RS X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019. Predpisi morajo biti jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme, da se prepreči arbitrarnost ravnanja izvršilne veje oblasti. Nadalje tožnik opozarja na sodbo C 18/16 sodišča EU, ki določa, da mora nacionalni organ v vsakem primeru posebej preveriti ali so ukrepi pridržanja sorazmerni z namenom ter da je ukrep pridržanja le skrajno sredstvo. Tožena stranka je v izpodbijanem primeru prekoračila sorazmernost, ki jo ni z ničemer utemeljila, zgolj navaja opravo osebnega razgovora dne 30. 7. 2020. Omenjena sodba prav tako omejuje ukrep pridržanja na čimkrajši čas oziroma čimkrajše mogoče obdobje. Če je tožena stranka vezala ukrep pridržanja na osebni razgovor, potem bi morala vsaj v izreku izpodbijanega sklepa navesti datum osebnega razgovora oziroma pridržanje do 30. 7. 2020 in ne do 14. 10. 2020 z možnostjo podaljšanja, kar je popolnoma zmotno in napačno. Tožnik se tudi ne strinja z obrazložitvijo tožene stranke v delu, ki se nanaša na namestitev tožnika v Centru za tujce. Izpodbijana obrazložitev tožene stranke ni zadostna za omejitev tožeče stranke na prostore Centra za tujce, kajti tožena stranka v ničemer ne garantira, da bo postopek mednarodne zaščite res zaključen pred časovnim okvirjem omejevalnih ukrepov. Zaprtje tožnika v Center za tujce pomeni odvzem osebne svobode, to je poseg v osnovno človekovo pravico, zaradi česar je dolžnost tožene stranke natančno in v skladu z zakonom pojasniti izpodbijani ukrep, kar pa ni bilo storjeno. Ukrep pridržanja tudi ni nujen in sorazmeren ukrep, niso pojasnjeni primerni razlogi po zakonu ter tako tudi niso izpolnjeni pogoji pridržanja tožeče stranke.

11. Tožnik zahteva še izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki naloži prenehanje izvajanja ukrepa omejitve gibanja do pravnomočne odločitve, sicer mu bo prizadeta težko popravljiva škoda, saj se v Centru za tujce počuti zelo slabo, z ukrepom pa mu je kršena pravica do osebne svobode.

12. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu.

13. V odgovoru na tožbo tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožnik je naknadno priložil kopijo taskire, zato mora tožena stranka v nadaljevanju postopka razčistiti kaj je zapisano v taskiri in preveriti ali je tožnikova izvorna država res Afganistan.

K prvi točki izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 16. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Sodišča držav članic EU morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalno pravno normo razlagati kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, da bi lahko ta direktiva dosegla želeni cilj. Načelo primarnosti prava EU izhaja tudi iz 3.a člena Ustave RS.

17. Po točki (a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo, in po točki (b) iste določbe, da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

18. Po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) določil, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz naslednjih razlogov: - da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo in, - da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 19. V nadaljevanju sodišče presoja zakonitost izrečenega ukrepa, s poudarkom na tožbenih ugovorih ter, ali so bili (in ali še vedno so) izpolnjeni zakonski pogoji za tak ukrep.

20. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je toženka obravnavala okoliščine za pridržanje individualno in ravnala pravilno, ko je tožnika pred izrekom ukrepa zaslišala glede razlogov za pridržanje zato, da bi pridržanje lahko ocenila z vidika nujnosti in sorazmernosti. Kot izhaja iz zaslišanja, izvedenega 14. 7. 2020 v zvezi z ustno naznanitvijo izreka ukrepa omejitve gibanja, je bil tožnik v celoti seznanjen z razlogi za odvzem prostosti in je dobil tudi možnost, da se glede tega izjavi. Vprašan je tudi bil, ali razume, zakaj mu je omejeno gibanje na območje Centra za tujce, čemur je tožnik pritrdil. Iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da je osebni razgovor s tožnikom v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito predviden že 30. 7. 2020, torej je predviden ustrezno hitro po izreku ukrepa omejitve gibanja.

21. V zvezi z razlogom za pridržanje po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se je toženka oprla na več okoliščin. Prvič, da tožnik v postopku in vse do izdaje sklepa toženki ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Po 97. členu ZTuj-2 (na katerega uporabo napotuje drugi odstavek 34. člena ZMZ-1) tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Drugič, da je na lastnoročni izjavi zapisal drugače svoje ime (Č. Č. in ne D. D.) kot na prošnji za mednarodno zaščito (Č. Č.). Tretjič, da je navedel, da je star 25 let in da je rojen ... 1. 1995 in ne ...1.1998, ob tem, da je bil ves čas prisoten tolmač za paštu jezik. Četrtič toženka očita tožniku, da v času, ki ga je imel od 15. 6. 2020 do vložitve prošnje za mednarodno zaščito ni uspel dobiti taskire iz Afganistana, kljub temu, da je imel na razpolago vsa komunikacijska sredstva. Fotografijo kopije taskire je tožnik sicer pred zaslišanjem na sodišču pridobil, vendar je fotografija slabo berljiva. Ob pomoči tolmača na zaslišanju je sicer bilo ugotovljeno, da je iz fotografije možno razbrati ime Č. Č. in ime očeta E. E., tožnik pa je tudi pritrdil, da je na fotografiji kopije taskire njegova fotografija. Vendar je iz vpogleda v fotografijo kopije taksire, ki jo je tožnik dobil iz Afganistana na telefon svojega prijatelja, razvidno, da je ta nejasna in nečitljiva. Tožnik je na zaslišanju izjavil, da je za pomoto pri osebnem imenu v policijski depeši kriv tolmač, ki je napačno zapisal ime D. D. in ne pravilno Č. Č.. Ob tem sodišče poudarja, da je pri tej izjavi sodeloval tolmač. Enako je tožnik povedal tudi za rojstne datume. Nekonsistentna je tudi njegova izjava na zaslišanju, da je iz Afganistana v Iran vstopil (peš) ilegalno, saj je na razgovoru na Policijski postaji povedal, da je vstopil v Iran legalno na podlagi vize. Nadalje je popolnoma nova izjava tožnika na zaslišanju, da so mu osebne dokumente vzeli hrvaški policisti. Ko je bil soočen s to spremembo izjave, saj je prej zatrjeval, da osebnih dokumentov ni imel, je rekel, da ga o tem ni nihče vprašal. Kar ne drži, saj je bil tožnik glede svoje identitete in obstoja osebnih dokumentov večkrat vprašan. Sodišče se strinja z oceno toženke, da je podan dvom v resničnost podatkov, saj je bil že na policijski postaji vseskozi navzoč tolmač za paštu jezik, a prosilec vseeno ni povedal istih podatkov, kot jih je kasneje pri podaji prošnje za mednarodno zaščito.

22. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa je toženka pravilno svojo oceno (smiselno) oprla tudi na vprašanje izpolnitve sodelovalne dolžnosti tožnika pri ugotavljanju njegove identitete (sodelovalno dolžnost prosilcem v teh postopkih nalaga že 21. člen ZMZ-1, tako stališče pa izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča EU, npr. C-146/14 Mahdi). Tudi po presoji sodišča tožnik te obveznosti v zvezi z ugotavljanjem obstoja njegove identitete ni izpolnil, ne v upravnem postopku, ne do izvedbe naroka ali na naroku pred sodiščem, čeprav za to očitno ni imel objektivnih ovir (ki jih niti ni zatrjeval).

23. Kot je navedlo naslovno sodišče v zadevi, I U 636/2020 z dne 15. 6. 2020, pogoja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v primeru, ki je bil obravnavan v tej zadevi ni mogoče obravnavati ločeno oziroma neodvisno od pogoja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (ki odgovarja členu 8 (3) (b) Recepcijske direktive II) v zvezi s tožnikovo begosumnostjo ter nujnostjo, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Sodišče se je pri tem sklicevalo na več judikatov Sodišča EU (npr. že citirana sodba C-146/14, nato tudi C-18/16, C-601/15) in kot zaključno izpostavilo, da dvom v identiteto tožnika postane očiten, ko se ta razlog poveže z razlogom iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ta določba ima namen implementirati odgovarjajočo določbo člena 8 (3) (b) Recepcijske direktive II: /_ _ / da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, ''zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil''. Slovenski zakonodajalec je torej pogoj iz prava EU o obstoju nevarnosti pobega prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard in sicer, da mora biti ta nevarnost ''utemeljena'', dodatno pa v 31. točki 2. člena ZMZ-1 še pojasnil, da ''nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila''. Iz sodne prakse Sodišča EU nadalje izhaja, da so razlogi za pridržanje, opredeljeni v Recepcijski direktivi II, izčrpno našteti (C-18/16). To pa pomeni, da zakonodajalec držav članic EU teh razlogov ne sme predrugačiti, kot tudi ne določiti dodatno še kakšnega drugega razloga, določeni pa morajo biti - kot že navedeno - v nacionalni zakonodaji.

24. Enako (torej, da je razloge po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 obravnavala povezano z razlogi po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) je ravnala tudi toženka v tem primeru (in se v odgovoru na tožbo sklicevala na zgoraj citirano sodbo, I U 636/2020 z dne 15. 6. 2020) ter ocenila, da so podane okoliščine očitne begosumnosti tožnika. Sodišče tej oceni sledi. Očitna begosumnost tožnika se kaže v naslednjem:

25. Tožnik je v Slovenijo vstopil v skupini dne 14. 6. 2020 preko zelene meje in je dne 15. 6. 2020 ilegalno prečkal mejo z Italijo, od koder so ga vrnili italijanski varnostni organi. Sam je povedal, da so hodili v glavnem ponoči, da bi se izognili slovenski policiji, sam pa je želel priti v Italijo. Tožnik je na zaslišanju pred toženko (14. 7. 2020), kot tudi na sodišču, izjavil, da je bila njegova ciljna država Italija. Kot je razvidno iz povedanega, tožnik ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito Sloveniji, saj je sam izjavil, da so v času, ko so se nahajali v Sloveniji skrivali pred slovensko policijo. Tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil šele po tem, ko je bil iz Italije vrnjen slovenskim varnostnim organom. V Sloveniji se je (pred vrnitvijo s strani italijanskih varnostnih organov) nahajal en dan oziroma en dan in pol, pa za zaščito ni zaprosil, ker je želel priti v Italijo. Očitno begosumnost tudi po oceni sodišča potrjuje še dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem.

26. Sodišče se strinja tudi z razlogi toženke o določenih dejstvih, ki jih je treba ugotoviti in ki jih brez izrečenega ukrepa (kot kaže glede na ugotovitve iz prejšnjih točk obrazložitve) ne bi bilo mogoče pridobiti, in sicer da je, upoštevajoč razloge tožnika za mednarodno zaščito (težave s Talibani), treba preveriti, ali gre za razloge, ki so povezani s kakšnim elementom, ki bi lahko predstavljal razlog za priznanje mednarodne zaščite, kot tudi razčistiti, ali lahko tožnik pribavi kakšen (čitljiv) dokument za ugotovitev istovetnosti, kar je zlasti pomembno pri ugotavljanju izvorne države tožnika. Pravilno namreč toženka navaja, da je določitev izvorne države v postopku mednarodne zaščite odločilno dejstvo, kar nenazadnje izhaja (že) iz predpisanega postopka priznanja mednarodne zaščite (npr. 21., 22., 23. in 24. člen ZMZ-1). Zaključku toženke, da je pridržanje nujno za ugotavljanje elementov v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih ni možno ugotavljati brez tožnika (za katerega je izkazana očitna begosumnost), tako pritrjuje tudi sodišče. Tožnik pa ima možnost, da v nadaljevanju postopka priskrbi dokaze o svoji identiteti in s tem tudi sam prispeva k izkazovanju sodelovanja v postopku, ali predloži kak drug dokaz, da nima namena zapustiti Slovenije do konca azilnega postopka, s čimer lahko prispeva k morebitni odpravi izrečenega ukrepa.

27. Tožnik tudi ugovarja nesorazmernosti izrečenega ukrepa glede na razloga izreka ukrepa. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti spada ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom posega v osebno svobodo tožnika doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih.

28. Sodišče ugotavlja, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. Obrazloženo (z opisom razmer v azilnem domu) je toženka v izpodbijanem sklepu ugotovila, zakaj drugih milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v Centru za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v tem centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo ukrepa po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1. S tem je toženka tudi obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa glede na citirane določbe ZMZ-1. Ob ugotovitvi o obstoju razloga iz prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, še zlasti ob izkazani očitni begosumnosti tožnika, tudi sodišče ocenjuje, da ni pričakovati, da bi tožnik počakal na zaključek azilnega postopka v Sloveniji. Zato je šteti izrečeni ukrep (četudi gre glede na sodno prakso ESČP za odvzem osebne svobode) za legitimen in tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Vsak drug ukrep, ki so primeroma navedeni v členu 8 (4) Recepcijske direktive II (in zgoraj našteti), bi bil neučinkovit. Namestitev v azilnem domu ne bi bila mogoča, ker pobeg ne bi bil onemogočen. Izrečeni ukrep pa je tudi v skladu z 10. členom Recepcijske direktive II (ta dopušča celo namestitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje). Tožbenega ugovora o nesorazmernosti ukrepa sodišče tako tudi ne sprejema.

29. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K drugi točki izreka:

30. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

31. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.