Jedro

Mnenje višjega državnega tožilca ne zavezuje sodišča, saj gre zgolj za njegovo stališče v zvezi z razlogi, uveljavljenimi v pritožbi in v zvezi z morebitnimi kršitvami določb zakona, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Čeprav je višina škode, povzročene s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ, res nizka, pa je to le eden izmed kriterijev, ki govorijo za uporabo inštituta dejanja majhnega pomena (14. člen KZ).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s členi 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku z izrednim pravnim sredstvom, 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo, navedeno v uvodu, je Okrajno sodišče v Krškem spoznalo obsojenega A.K. za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, odločilo pa je tudi, da je dolžan oškodovancu J. in A.B. plačati znesek 3.219,00 SIT, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pot pravde. Prav tako je na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo tudi oškodovanca R.K. Višje sodišče v Ljubljani pa je s sodbo z dne 12.01.2000 pritožbi državnega tožilca in zagovornika obdolženega A.K. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče mu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje) ter zoper postopek, ki je tekel pred izdajo pravnomočne sodne odločbe, je dne 29.03.2000 vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP (razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) ter, kot izhaja iz vsebine zahteve, iz razloga drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te po mnenju zagovornika vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, obsojenca oprosti dejanja po obtožbi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu s 1. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Ko se obsojenčev zagovornik v zahtevi sklicuje na to, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in da dejanje ni kaznivo dejanje, utemeljuje svoje trditve z zmotnim in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Kršitev pravice do obrambe ni podana, saj je sodišče v sodbi obrazložilo, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim dokaznim predlogom obrambe.

Uvodoma zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti očita sodišču druge stopnje, da je kršilo načelo akuzatornosti. Meni, da je sodišče prevzelo pregon, in s tem tudi vlogo tožilca, ko je ne glede na mnenje višjega državnega tožilca, podano v skladu z 2. odstavkom 445. člena ZKP, v katerem predlaga ugoditev pritožbi zagovornika in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ta kršitev ni podana. Pravilno sicer zagovornik opozarja, da se kazenski postopek ne more uvesti niti nadaljevati brez zahteve upravičenega tožilca, oziroma da je kazenski postopek v svojem obstoju eksistenčno vezan na zahtevo upravičenega tožilca (19. člen ZKP). Kršitev načela akuzatornosti je procesno sankcionirana kot absolutna bistvena kršitev, ki je podana, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka v vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca oziroma ali ima slednji dovoljenje za pregon pristojnega organa oziroma predlog oškodovanca (5. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). V konkretni kazenski zadevi pa ne gre za takšno situacijo. Sodišče prve stopnje je namreč izreklo obsodilno sodbo na podlagi obtožnega predloga okrožnega državnega tožilca in zato višje sodišče, ko je odločalo o pritožbah zagovornika in okrožnega državnega tožilca, s tem ko je zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ni moglo prevzeti pregona ne glede na to, da je višji državni tožilec v mnenju pritožbo zagovornika podprl ter predlagal razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Mnenje višjega državnega tožilca namreč sodišča ne zavezuje, saj gre zgolj za tožilčevo stališče v zvezi z razlogi, uveljavljanimi v pritožbi in v zvezi z eventualnimi kršitvami določb zakona, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Višji državni tožilec sicer lahko umakne tudi obtožbo (51. člen ZKP), vendar le v primerih, ki so določeni v ZKP (na primer na obravnavi pred sodiščem druge stopnje - 5. odstavek 381. člena ZKP), za tak primer pa v obravnavani kazenski zadevi ni šlo.

Drugi očitek zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti je v tem, da je sodišče pred izdajo izpodbijane sodne odločbe obsojencu kršilo pravico do obrambe. Sodišče prve stopnje namreč po mnenju zagovornika ni sprejelo in izvedlo niti enega samega dokaza, ki ga je predlagala obramba, temveč je izvajalo izključno dokaze, ki jih je predlagal okrožni državni tožilec. Sodba pa tudi nima pravno utemeljenih razlogov, zakaj so bili ti dokazi, ki jih je predlagala obramba, zavrnjeni.

Te trditve zagovornika pa so bodisi neutemeljene ali protispisne. Sodišče je na glavni obravnavi dne 27.08.1999 ugodilo zagovornikovemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca gradbene stroke, ki je kasneje tudi ugotovil vrednost uničene betonske cevi. Sodba pa ima tudi razloge o tem, zakaj sodišče določenih dokaznih predlogov ni sprejelo.

Vrhovno sodišče ob presoji navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, obeh izpodbijanih odločb ter podatkov v spisu ugotavlja, da obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe. Sodišče pri izvajanju dokazov namreč ni vezano z nobenimi posebnimi formalnimi dokaznimi pravili in ne z njimi omejeno (1. odstavek 18. člena ZKP). Sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Obrambi mora biti sicer v fazi glavne obravnave dana možnost samodejne dokazne iniciative, vendar pa je sodišče tisto, ki odloči, ali so predlagani dokazi pravno relevantni.

Odločitev sodišča pa mora temeljiti na načelih logike, dialektike in razumskega sklepanja ter na izkušnjah in znanju, ki ga sodišče mora imeti. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe, ker je zaključilo, da je dejansko stanje z izvedenimi dokazi dovolj razjasnjeno za odločitev, pri čemer pa je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo (tako v zapisniku o glavni obravnavi, ko je odločalo o dokaznih predlogih, kakor tudi v razlogih izpodbijanih sodb), oziroma je zaključilo, da predlagani dokazi očitno niso takšni, da bi pripeljali do drugačne odločitve. Priči J. in J.P. naj bi potrdili, da se je kritičnega dne obsojenec zglasil pri njih na obisku, kar pa, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, tudi ob za obrambo ustrezni izpovedbi, ne bi omajalo prepričanja sodišča o krivdi obsojenca glede na to, da sta obsojenca kritičnega dne videla na kraju storitve kaznivega dejanja tako priča K. kot priča B., obsojenec pa se je pred ali po dejanju lahko ustavil tudi pri P., saj pot iz P. vodi skozi njihovo vas. Pribava spisa Okrajnega sodišča v Krškem pa ni potrebna, ker je sodišče že brez izvedbe tega dokaza ugotovilo, da priča K. in obsojeni K. nista v dobrih odnosih. Pravno nerelevanten dokaz pa je tudi ugotovitev vrednosti poškodovane češnje, glede na to, da je sodišče prve stopnje očitek obtožbe obsojencu glede tega dejanja iz izreka izpustilo.

Višje sodišče je glede izvedbe predlaganih dokazov zapisalo, da je dejansko stanje z doslej izvedenimi dokazi (izpovedjo F.K., potrjeno z izpovedbama J.B. in R.K.) pravilno in popolno ugotovljeno, iz česar je razumeti, da druge navedbe obrambe v zvezi s predlaganimi dokazi višjega sodišča niso prepričale, da bi bila izvedba teh dokazov pravno relevantna. Sicer pa je očitek zagovornika v zahtevi, da izpodbijana pravnomočna sodna odločba v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov nima pravno utemeljenih razlogov (kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), zgolj pavšalne narave in je kot take ni moč presojati. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi tudi obrazložena, česar pa zagovornik v tem primeru ni storil. Nadaljnje navedbe zagovornika, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), saj se je sodišče pri krivdoreku v celoti oprlo na izpovedbo F.K. ter da si slednji poteka dogodkov ni mogel natančno ogledati, ker je bil od kraja dejanja preveč odmaknjen, pa pomenijo izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe izključno iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej iz razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Že omenjeno kršitev določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi nadalje zagovornik tudi v tem, da naj bi bil izrek sodbe sodišča prve stopnje sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z razlogi sodbe. Tudi ta očitek zagovornika v zahtevi ni utemeljen. Kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, je bil obsojeni K. spoznan za krivega, da je uničil betonsko cev, iz obrazložitve pa, da je to cev razbijal in kose cevi oziroma razbitine zmetal v bližnji vinograd. Med navedenimi trditvami oziroma ugotovitvami ni nasprotja. Razbita cev oziroma njeni delci, ki so sicer po kemični sestavi povsem enaki cevi kot celoti, ne služijo več svojemu namenu in je torej cev kot taka uničena, saj posamični njeni delci nimajo več lastnosti cele stvari, ker kot taka ne obstaja več.

Slednjič pa naj bi bila podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v tem, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o krivdi, s tem da v obravnavani kazenski zadevi ni podan naklep, pa je kršen tudi materialni zakon. Oba očitka zagovornika v zahtevi nista utemeljena. Sodba sodišča prve stopnje ugotavlja (2. odstavek na strani 5 sodbe), da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje z naklepom, višje sodišče pa zaključuje, da je obsojencu dejanje dokazano na podlagi vseh izvedenih dokazov tako po objektivni kot subjektivni plati, oziroma v obsegu, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Zagovornikove nadaljnje navedbe v zvezi z obliko krivde pa so zgolj izpodbijanje s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa, kot rečeno, ni predmet presoje Vrhovnega sodišča v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom.

Nižji sodišči tudi nista kršili določb materialnega zakona, ker nista uporabili inštituta dejanja majhnega pomena. Res je, da Kazenski zakonik vsebuje določbo o izključitvi kaznivosti za bagatelna kazniva dejanja (14. člen KZ), s čimer zavezuje sodišče, da v nekaterih primerih drugače vrednoti dejanja, ki so po formalni plati določena v zakonu in so protipravna. Za presojo, ali gre za dejanje majhnega pomena, že zakon predpisuje šest vrst meril tako objektivnih kot subjektivnih, ki jih mora sodišče upoštevati in se na podlagi njihove presoje odločiti v vsakem posamičnem primeru posebej. V obravnavani kazenski zadevi je višina povzročene škode res nizka, kot to navaja zagovornik v zahtevi, vendar je to le eden izmed kriterijev, ki govorijo za uporabo tega inštituta, zakaj ga sodišče ni uporabilo, pa ima razloge tako prvostopenjska sodba (zadnji odstavek na strani 4 - ni izpolnjen subjektivni kriterij, negativni nagibi), kakor tudi sodba sodišča druge stopnje (2. odstavek sodbe). Zagovornikovo nestrinjanje s temi razlogi sodbe pa predstavlja zgolj pavšalni in nekonkretiziran očitek zmotne uporabe materialnega prava in kot tak ne more biti uspešen.

Kot izhaja iz navedenega, v zahtevi uveljavljane kršitve zakona niso podane, zato je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je podal zagovornik obsojenca, zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP.