Jedro

Če stranka v tožbi izrecno zahteva, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, sodišče z vidika 22. člena Ustave RS nima podlage za sojenje na seji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 3.7.2000. Z njo je bilo ob reševanju pritožbe strank z interesom Občin B., I., V., M. in Š. odločeno, da se delna odločba Upravne enote L., Izpostave V.R. z dne 28.7.1998 odpravi (1. točka izreka) ter da se zahteva tožeče stranke, za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 162/34 in 162/35, vl. št. 1202, k.o. K.p., zavrne. Z omenjeno prvostopno odločbo pa je prvostopni upravni organ odločil, da so tožeči stranki kot pravni naslednici upravičenca C.M. družbe iz L. (črtane iz registra društev z odločbo dne 14.3.1978) pravni nasledniki zemljiškoknjižnega zavezanca Občine L.V.R. - Mestna občina L., občine D., H., P.G., B., I., Š., V.L., V., M. in D/L dolžni vrniti v last in posest parc. št. 162/34 in 162/35, vl. št. 1202 k.o. K.p. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je C.M. družba s sedežem v L., kateri je bilo sporno premoženje podržavljeno, prenehala s črtanjem iz registra društev, ker svojih pravil ni uskladila s tedaj veljavnim Zakonom o društvih. Tožeča stranka pa zgolj z nasledstvom premoženja pravne osebe, ki je prenehala, istimi ciljimi in nalogami, ni izkazala pravne kontinuitete z njo, kot enega izmed zakonskih pogojev za priznanje lastnosti upravičenca v postopku denacionalizacije (9a člen ZDen). To se namreč ugotavlja na podlagi veljavnih statusnih pravil, ki veljajo za društva. V obravnavanem primeru pa ne gre za statusno spremembo društva (pripojitev, združitev itd.). Zato tudi, če je tožeča stranka izkazala, da je naslednica istega premoženja ter da ima iste cilje ali opravlja iste vrste nalog kot bivša C.M. družba, v statusnem smislu ni njena pravna naslednica.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da naj bi bilo dejansko stanje glede pravnega nasledstva s C.M. družbo nepopolno ugotovljeno. Obe društvi sta od svoje ustanovitve v letu 1928 dalje tesno sodelovali, saj se je njuna dejavnost dopolnjevala, predsednik tožeče stranke dr. J.F. je bil dalj časa podpredsednik C.M. družbe, več članov tožeče stranke pa so bili odborniki v obeh društvih; po prenehanju pa je tožeča stranka v skladu s statutom C.M. družbe prevzela njeno premoženje. Pravila postopka naj bi bila bistveno kršena, ker pooblaščenec strank z interesom odvetnik B.T. ni predložil pooblastila za vložitev pritožbe v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje tudi ni opravilo zahtevane glavne obravnave z utemeljitvijo, da tožeča stranka v tožbi ni navedla, kateri dokazi naj bi bili na glavni obravnavi izvedeni in kako bi prispevali k drugačni odločitvi. Navaja, da bi o dejanski in formalni kontinuiteti tožeče stranke za C.M. družbo, ki je prenehala obstajati, poleg listinske dokumentacije posredovali podatke tudi zadnji živeči odbornik C.M. družbe D.D., dolgoletni tajnik, podpredsednik in predsednik tožeče stranke S.U., strokovni svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja, zgodovinar J.S., zgodovinar dr. A.V. (avtor knjige o C.M. družbi). Dejstvo, da na omenjenem inštitutu hranijo del arhivske zapuščine C.M. družbe, vključno z žigom ter da je na tem naslovu tudi uradni sedež tožeče stranke, dodatno govori o kontinuiteti med obema društvoma. Materialno pravo pa naj bi bilo zmotno uporabljeno zato, ker ni pravično, da bi nacionalizirano premoženje pridobile pravne osebe, ki s tem premoženjem nimajo nikakršne povezave. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka ter stranke z interesom, razen Mestne občine L., na pritožbo niso odgovorile. Mestna občina L. pa v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišča ne prvi stopnji odločajo po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS).

Iz tožbe izhaja, da je tožeča stranka zahtevala, da sodišče prve stopnje odloči po opravljeni glavni obravnavi. Izrecno je uveljavljala razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kar kaže na spornost ugotovljenega dejanskega stanja. Upravno sodišče predlogu ni sledilo, ter je svojo odločitev sprejelo na seji.

Izvedba glavne obravnave je realizacija načela kontradiktornosti, ki pomeni, da ima stranka pravico sodišču predočiti svoja pravna in dejanska stališča o stvari. Zato je namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta tudi v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi z vidika pravice iz 22. člena Ustave RS ni imelo podlage za sojenje na seji. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke na podlagi 74. člena ZUS ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek.