28. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E. in F. F., odvetniki v Ž., na seji senata dne 7. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 350/2004 z dne 11. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1056/2003 z dne 10. 12. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 257/2001 z dne 12. 2. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik (nekdanji imetnik stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju, v pravdi tožnik) od Republike Slovenije (v pravdi prve toženke) in od Občine Kočevje (v pravdi druge toženke) zahteval nerazdelno plačilo 14.396.521,55 SIT odškodnine. Škoda naj bi mu nastala, ker ni dobil odpravnine iz četrtega odstavka 125. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – v nadaljevanju SZ), zaradi česar naj bi ne mogel plačati kupnine za hišo. Zavrnilo je tudi denarne tožbene zahtevke, ki jih je pritožnik podrejeno uveljavljal zoper drugo toženko, zoper Slovensko razvojno družbo (v pravdi tretjo toženko) in zoper Stanovanjski sklad Republike Slovenije (v pravdi četrtega toženca). Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo revizijo. Ne da bi se spuščalo v vprašanje protipravnosti, je poudarilo, da vzročna zveza med ravnanjem organov prve in druge toženke ter med zatrjevano škodo ni podana, saj slednje ne bi bilo, če bi pritožnik pravico do odpravnine ("če bi mu ta sploh šla") uveljavljal v skladu s SZ, torej od zavezancev iz četrtega odstavka 125. člena SZ. Pojasnilo je, da Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju Ministrstvo), kamor je pritožnik vložil zahtevo, ni zavezanec za odpravnino, niti ni imelo zakonske podlage za to, da bi zavezancem s svojo odločbo naložilo dolžnost odobritve sredstev. Obrazložilo je, da so iz istega razloga neutemeljeni tudi podrejeni odškodninski zahtevki in pojasnilo, da bi bili ti neutemeljeni tudi glede na prvotno postavljeno tožbeno podlago – ugotovitveni akt Ministrstva, saj je ta akt izdal nepristojen organ.

2.Zoper izpodbijane sodbe vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V njej zatrjuje kršitev načel pravne in socialne države (2. člen Ustave), kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave). Očitno napačna in arbitrarna je po njegovem mnenju ocena Vrhovnega sodišča, da sta vprašanji o lastništvu hiše ter o dokazanosti izpolnitve pogojev za odpravnino (ki sta bistveni za presojo protipravnosti) dejanski vprašanji. Obširno pojasnjuje, zakaj sta po njegovi oceni to pravni vprašanji, ki bi zato morali biti predmet preizkusa revizijskega sodišča. Prav tako arbitrarno in v nasprotju z namenom zakona se mu zdi razlikovanje sodišč med pravnim in dejanskim lastništvom. Višje sodišče naj bi mu ne odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe, Vrhovno sodišče pa naj bi se ne opredelilo do njegovih revizijskih očitkov o "odsotnosti" razlogov drugostopenjske sodbe o dejstvih, odločilnih za presojo protipravnosti in vzročne zveze. Priznava, da Ministrstvo ni imelo podlage za odločanje o odpravnini, vendar poudarja, da so zavezanci za odpravnino ravnali skladno z aktoma, ki ju je izdalo Ministrstvo. Zato je po njegovem mnenju vzročna zveza podana, drugačno stališče Vrhovnega sodišča pa se mu zdi očitno napačno in zato samovoljno.

B.

3.Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. S sklicevanjem na 2. člen Ustave, ki neposredno ne ureja človekovih pravic, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), ustavne pritožbe zato ni mogoče utemeljiti.

4.Z vidika 22. člena Ustave bi lahko bile pomembne pritožnikove trditve o očitni napačnosti oziroma o arbitrarnosti nekaterih stališč izpodbijane odločitve. Vprašanja, ki naj bi jih po pritožnikovi oceni Vrhovno sodišče očitno napačno in samovoljno ocenilo kot dejanska, so bistvena (le) za presojo protipravnosti. Enako velja za domnevno arbitrarnost razlikovanja med dejanskim in pravnim lastništvom. Vprašanje protipravnosti pa za presojo Vrhovnega sodišča ni bilo pravno odločilno. Vrhovno sodišče je namreč presodilo, da – ne glede na to, ali je očitano ravnanje protipravno in ali je pritožnik sploh upravičen do odpravnine – odškodninska odgovornost ni podana zato, ker ravnanje prve in druge toženke po rednem teku stvari ne more povzročiti zatrjevane škode (neodobritve sredstev). Presodilo je torej, da med ravnanjem in škodo ni vzročne zveze. Tudi temu stališču pritožnik očita samovoljo. Samovoljnost oziroma arbitrarnost ravnanja bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je razumno obrazložilo, zakaj šteje, da akt Ministrstva ni vzrok za to, da pritožnik s svojo zahtevo za odpravnino ni uspel. Zgolj dejstvo, da pritožnik vzročnost pojmuje drugače kot sodišče, pa ne zadošča za sklep, da je bila kršena (katerakoli) človekova pravica.

5.Iz 22. člena Ustave izhaja tudi obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so po oceni sodišča bistvene za odločitev, v obrazložitvi odločbe opredeli. Očitek Višjemu sodišču, da ni odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe, je pavšalen. Prav tako neutemeljen je vsebinsko enak očitek Vrhovnemu sodišču. Že zgoraj je pojasnjeno, da glede na pravno izhodišče tega sodišča vprašanje protipravnosti za odločitev ni bilo pomembno. Zato odgovor na revizijske očitke v zvezi s to predpostavko odškodninske odgovornosti ni bil potreben. Ker je Vrhovno sodišče izčrpno utemeljilo, zakaj vzročna zveza ni podana, pri tem pa je izhajalo iz dejanskih ugotovitev, ki jih pritožnik v ustavni pritožbi sam priznava, ni utemeljen niti pritožnikov očitek o spregledu revizijske navedbe o neobrazloženosti drugostopenjske sodbe glede vzročne zveze.

6.Kako naj bi Višje sodišče kršilo 25. člen Ustave, pritožnik ne pojasni. Vrhovno sodišče pa pravice do pravnega sredstva ni moglo kršiti, saj ta več od dvostopenjskega sodnega postopka ne zagotavlja.

7.Tudi pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave sodišča očitno niso kršila. Ni namreč v neskladju s to ustavno pravico stališče, da država in lokalna skupnost nista odgovorni za povračilo škode, če vzrok zanjo ni posledica ravnanja njunih organov.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

dr. Dragica Wedam Lukić