Jedro

Tožeča stranka od začetka upravnega postopka dalje zatrjuje, da je sporni objekt kozolec, stoječ na kmetijskem zemljišču, vendar pa se do tega niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista opredelila, pač pa le navajala, da je objekt nadstrešnica. Poleg tega niti iz izpodbijane odločbe niti iz upravnega spisa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdaj je bil sporni objekt postavljen. To vodi do zaključka, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja glede vrste objekta in časa njegove postavitve ni raziskala, posledično pa ni pojasnila ali je treba za razvrstitev in presojo spornega objekta uporabiti določbe Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči ali Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Oba predpisa namreč urejata tako nadstrešnice kot tudi kozolce, le da so pogoji za njihovo postavitev v teh dveh predpisih različni. Ker teh dejstev tožena stranka ni raziskala, tudi ni mogoče presoditi ali je sporna gradnja nelegalna gradnja in ali je izpodbijana odločitev utemeljena.

Zato sodišče zaključuje, da obrazložitvi tako prvostopenjske kot tudi drugostopenjske odločbe ne sledita zahtevam prvega odstavka 214. člena ZUP, kar pomeni, da odločitve tožene stranke zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti in je to bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica, št. 06122-3684/2015-8 z dne 14. 10. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odredil, da mora ustaviti gradnjo nadstrešnice tlorisnih dimenzij cca 5 m x 9 m in višine cca 4 m, na šestih betonskih točkovnih temeljih na zahodnem delu zemljišča s parc. št. 713/1 k.o. ... V obrazložitvi je pojasnil, da je tožeči stranki že dne 22. 2. 2016 izdal odločbo št. 06122-3684/2015-3 zaradi nelegalne gradnje nadstrešnice, zoper katero je tožeča stranka vložila pritožbo. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je v pritožbenem postopku 1. točko izreka te odločbe odpravilo ter v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski organ navaja, da je v ponovljenem posnetku sledil napotku drugostopenjskega organa ter natančno določil dimenzije nadstrešnice, na katero se nanaša ukrep ustavitve gradnje.

2. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je gradbeni inšpektor dne 24. 12. 2015 opravil inšpekcijski pregled, kjer je ugotovil, da je na zemljišču s parc. št. 713/1 k.o. ... postavljena nadstrešnica tlorisnih dimenzij cca 5 m x 9 m z dvokapno streho višine cca 4 m. Konstrukcija je lesena na šestih betonskih točkovnih temeljih. Predstavnik tožeče stranke je ob zaslišanju pojasnil, da je bil objekt postavljen pred tremi leti ter se uporablja za skladiščenje materiala. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožeča stranka za gradnjo tega objekta ni pridobila gradbenega dovoljenja in gre zato za nelegalno gradnjo, zaradi česar je gradbeni inšpektor tudi odredil ukrepe po 152. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

3. Odločitev prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnika potrdil drugostopenjski organ ter se pridružil utemeljitvi njegove odločitve. Pojasnil je še, da 3. člen ZGO-1 določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. 3.a člen ZGO-1 določa, da se gradnja enostavnega objekta lahko začne tudi brez gradbenega dovoljenja, s tem da se tak objekt ne postavi v nasprotju s prostorskim aktom. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), ki je pričela veljati z dnem 9. 3. 2013, je v 2. točki Priloge 2 med enostavne objekte uvrstila tudi nadstreške kot majhne stavbe, ki so dopolnitev obstoječe pozidave, in to do površine 20 m2. Sporni objekt te dimenzije presega in je zato gradbeni inšpektor utemeljeno izrekel ukrep ustavitve gradnje, da se prepreči morebitno nadaljevanje nelegalne gradnje. Sklicevanje tožeče stranke na to, da je objekt kozolec in da je v času postavitve objekta, to je v letu 2008, veljal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), ki je gradnjo takega objekta dopuščal brez gradbenega dovoljenja, ni utemeljena. Tudi po tem pravilniku je namreč bila nadstrešnica enostavni objekt le, kolikor njena površina ni presegala 30 m2, kar pomeni, da bi si za postavitev tega objekta morala tožeča stranka tudi v času gradnje pridobiti gradbeno dovoljenje.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Pojasnjuje, da je na zemljišču s parc. št. 713/1 k.o. ... postavila kozolec tlorisnih dimenzij 5 m x 9 m, ki stoji na šestih betonskih temeljih, z izpodbijano odločbo pa tožena stranka od nje zahteva, naj ustavi gradnjo nadstrešnice. Taka odločitev je nepravilna in nezakonita ter tudi nedoločna. Tožeča stranka je objekt na sedanje mesto postavila v letu 2008, ko so bili postavljeni točkovni temelji za preselitev kozolca z dvorišča poslovnega kompleksa, ki je v bližini. Takoj po tem, ko je tožeča stranka uredila svoje poslovne stavbe, je namreč uredila tudi kozolec z namenom obujanja stavbne dediščine. Ker pa je sčasoma potrebovala večje proizvodne prostore, je kozolec v letu 2008 prestavila na sedanjo lokacijo, to je na nepremičnino s parc. št. 713/1 k.o. ..., kjer je postavila šest betonskih temeljev. Gradnja se torej je pričela na podlagi takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO), ki je dopuščal gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja. Kozolec je bil postavljen v skladu s Pravilnikom, ki je bil takrat v veljavi. Po tem Pravilniku je bil dvojni kozolec enostaven pomožno kmetijsko gospodarski objekt, če je bil lesene konstrukcije s tlorisno površino do 60 m2 in višino do 4 m, merjeno od terena do kapi. Sporni kozolec je bil postavljen tako z namenom ohranjanja stavbne dediščine kot tudi z namenom spravila materialov in orodja, povezanih z obdelavo kmetijskih površin, ki so v bližini in so v lasti tožeče stranke. Ko je stopila v veljavo Uredba, je bil kozolec že postavljen in zato tožeča stranka ni imela razloga, da bi za že zgrajen objekt pridobila kakršnakoli upravna dovoljenja po tej Uredbi. Po letu 2008 na objektu tudi ni izvrševala nobenih gradbenih posegov in zato izrečeni ukrep ustavitve gradnje ni potreben. V konkretni zadevi gre za različno tolmačenje vrste objekta, pri čemer tožeča stranka vztraja, da gre za kozolec in ne nadstrešnico, za postavitev kozolca pa gradbeno dovoljenje ni potrebno.

5. Tožena stranka, ki je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnica lastnica spornega objekta, ki stoji na njenem zemljišču s parc. št. 713/1 k.o. ..., prav tako tudi ni sporno, da so tlorisne dimenzije tega objekta približno 5 m x 9 m, da je visok približno 4 m in da je postavljen na šestih betonskih točkovnih temeljih na zahodnem delu zemljišča. Med strankama pa je sporna vrsta objekta, to je ali je šteti objekt kot nadstrešnico ali kot kozolec, nadalje sporno tudi kdaj je bil ta objekt postavljen.

8. Prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, in sicer: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče ugotavlja, da obrazložitev odločitve tožene stranke ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, kar pa pomeni, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka.

9. Tožeča stranka od začetka upravnega postopka dalje zatrjuje, da je sporni objekt kozolec, stoječ na kmetijskem zemljišču, vendar pa se do tega niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista opredelila, pač pa le navajala, da je objekt nadstrešnica. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj objekt šteje za nadstrešnico in zakaj ne sledi trditvi tožeče stranke, da je objekt kozolec. Poleg tega niti iz izpodbijane odločbe niti iz upravnega spisa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdaj je bil sporni objekt postavljen. Tožeča stranka trdi, da je objekt postavila takrat, ko je urejala poslovne prostore in da ga je nato v letu 2008 premaknila na sedanje mesto, medtem ko prvostopenjski organ najprej ugotavlja, da je predstavnik tožeče stranke ob ogledu v letu 2015 izjavil, da je bil objekt postavljen tri leta pred tem (kar bi pomenilo v letu 2012), v nadaljevanju prvostopenjske odločbe in v drugostopenjski odločbi pa se kot verjetno leto izgradnje navaja leto 2008. Vse to vodi sodišče do zaključka, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja glede vrste objekta in časa njegove postavitve ni raziskala, posledično pa ni pojasnila ali je treba za razvrstitev in presojo spornega objekta uporabiti določbe Pravilnika ali Uredbe. Oba predpisa namreč urejata tako nadstrešnice kot tudi kozolce, le da so pogoji za njihovo postavitev v teh dveh predpisih različni (dimenzije objektov, njihov namen, namembnost zemljišča, na katerem so postavljeni). Ker teh dejstev tožena stranka ni raziskala, tudi ni mogoče presoditi ali je sporna gradnja nelegalna gradnja in ali je izpodbijana odločitev utemeljena.

10. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da obrazložitvi tako prvostopenjske kot tudi drugostopenjske odločbe ne sledita zahtevam prvega odstavka 214. člena ZUP, kar pomeni, da odločitve tožene stranke zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti in je to bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP), dejansko stanje v zadevi pa tudi ni v celoti raziskano. Sodišče je zato tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Ker je sodišče ugotovilo, da zaradi nepopolne obrazložitve odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetnica.