Jedro

Dejstvo, da se je zoper družbo začel postopek redne prostovoljne likvidacije, nima vpliva na določbo 14.b člena ZP-1, skladno s katero se pravni osebi ne izreče globa.

Pravna oseba in odgovorna oseba sta prejeli vabilo na zaslišanje, v katerem ju je sodišče opozorilo, da bo o zahtevi odločilo brez njunega zaslišanja, če se na vabilo ne bosta odzvali in svojega izostanka opravičili. Na narok se nista zglasili in izostanka nista opravičili. Sodišče prve stopnje je zato imelo v določbi drugega odstavka 69. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 podlago za izdajo sodbe brez zaslišanja in je o zahtevi za sodno varstvo odločilo na podlagi pregleda listinske dokumentacije, ki jo je dokazno ocenilo v povezavi s trditvami storilke v zahtevi za sodno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilki morata kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, in sicer pravna oseba v znesku 250,00 EUR in odgovorna oseba v znesku 75,00 EUR.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije je pravni in odgovorni osebi izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 5. alineji 1. točke prvega odstavka 38. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in je pravni osebi izrekel globo 1.500,00 EUR, medtem ko je odgovorni osebi izrekel globo 500,00 EUR. Zoper plačilni nalog sta pravna in odgovorna oseba vložili zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in je pravni osebi naložilo plačilo sodne takse v znesku 150,00 EUR, medtem ko je odgovorni osebi naložilo plačilo sodne takse v znesku 50,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta pravna in odgovorna oseba, kot navajata iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagata, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Prekrškovni organ na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče sicer ugotovilo, da se je z dnem 11.10.2023 pričel postopek za prenehanje A. d.o.o. in se je začela redna prostovoljna likvidacija po prvem odstavku 40. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) in 2. alineji prvega odstavka 521. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) zaradi prenehanja izpolnjevanja zakonskih pogojev za organizacijo in poslovanje odvetniške družbe.

6. Vendar dejstvo, da se je zoper družbo začel postopek redne prostovoljne likvidacije, nima vpliva na določbo 14.b člena Zakona o prekrških (ZP-1), skladno s katero se pravni osebi ne izreče globa. Po tej določbi se globa ne izreče le tisti pravni osebi, zoper katero je bil začet postopek stečaja. Likvidacija in stečaj sta postopka, katerih posledica je prenehanje pravne osebe. Vendar je med njima pomembna razlika. Pri prostovoljni likvidaciji, ki jo vodijo družbeniki sami, gre za to, da pride do unovčenja oziroma likvidacije celotnega premoženja družbe in se sočasno iz tega premoženja poplačajo vse obveznosti, kar ostane pa se razdeli med družbenike. Stečaj pa je posebni sodni postopek, ki ga nad premoženjem dolžnika opravi pristojno sodišče. Njegov začetek lahko predlagajo upniki, dolžnik sam ali pa osebno odgovorni družbenik, osnovni povod, da do tega pride, pa je dlje časa trajajoča plačilna nesposobnost dolžnika. Namen določbe prvega odstavka 14.b člena ZP-1, ki izključuje sankcioniranje pravne osebe v stečaju je v tem, da zagotavlja, da se s sankcioniranjem ne bo zmanjšalo poplačilo upnikov, ki so zaradi stečaja že sicer prikrajšani za celovitost svojih terjatev, medtem ko pri redni likvidaciji ne gre za plačilno nesposobnost in mora premoženje družbe, preden z likvidacijo preneha, zadoščati za poplačilo vseh obveznosti.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje pravno in odgovorno osebo večkrat vabilo na zaslišanje, vendar je storilka odgovorna oseba vsakič posredovala opravičilo z zdravniškim potrdilom o odsotnosti z naroka, zato je sodišče prve stopnje vsakič narok preložilo, nazadnje na dan 17.5.2022, ko ju je ponovno povabilo z vabilom, v katerem ju je opozorilo, da bo o zahtevi odločilo brez njunega zaslišanja, če se na vabilo ne bosta odzvali in svojega izostanka opravičili. Vabilo je pravna oseba prejela dne 29.4.2022 in odgovorna oseba dne 25.4.2022, vendar se na narok nista zglasili in izostanka nista opravičili.

8. Zato je sodišče prve stopnje imelo v določbi drugega odstavka 69. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 podlago za izdajo sodbe brez zaslišanja in je o zahtevi za sodno varstvo odločilo na podlagi pregleda listinske dokumentacije, ki jo je dokazno ocenilo v povezavi z trditvami storilke v zahtevi za sodno varstvo, ki jo je zavrnilo z utemeljitvijo, da sta pravna in odgovorna oseba pravočasno prejeli poziv prekrškovnega organa za posredovanje podatkov v zvezi z izplačilom regresa za letni dopust za leta od 2017 do 2019, vendar dokumentacije nista posredovali niti po prejemu plačilnega naloga in tudi ne kasneje ob vložitvi zahteve za sodno varstvo, v kateri nista predložili nobenega dokaza za svoje trditve, da je zaposlenim bil regres izplačan, pri čemer je sodišče prve stopnje ocenilo, da je storilka odgovorna oseba bila zmožna podatke posredovati in se je oprlo na ugotovitev, da je očitno bila zmožna sestaviti in odposlati zahtevo za sodno varstvo ter poskrbeti za oddajo bilance stanja za leti 2019 in 2020, zaradi česar je zavrnilo trditev iz zahteve, da storilka odgovorna oseba zaradi bolniškega staleža ni mogla izpolniti obveznosti posredovanja podatkov, ki bi jo pravna oseba lahko izpolnila tudi na način, da bi zahtevane podatke inšpekcijskemu organu posredoval kdo od njenih zaposlenih ali računovodski servis.

9. V pritožbi storilka zaključke sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da zaposleni niso bili pooblaščeni za zastopanje pravne osebe in da lahko računovodski servis opravlja le običajne storitve v obsegu, ki zajema poslovno razmerje, kamor ne sodi zastopanje v upravnih postopkih. Nadalje uveljavljata, da je zahtevo za sodno varstvo napisala druga oseba, saj storilka zaradi bolezni ni bila zmožna vloge sama sestaviti, temveč jo je le podpisala, glede sestave bilanc pa pojasnjuje, da je to bila pogodbena naloga servisa, ki to pogodbeno obveznost izpolni samostojno. Navaja, da je sodišče napačno ocenilo relevantne okoliščine bolniške odsotnosti, ki je vplivala na nezmožnost predložitve dokumentacije in kar predstavlja okoliščino za ugotovitev prekrška neznatnega pomena, česar sodišče ni pravilno ugotovilo, pa bi glede na okoliščine neznatnost prekrška moralo ugotoviti.

10. Pri presoji teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da z njimi pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo se ugotavljanje dejanskega stanja konča pred sodiščem prve stopnje, pred katerim pa sta storilki imeli možnost sodelovati in navajati dejanske okoliščine glede očitka, ki je bil naslovljen na njiju s plačilnim nalogom, vendar se na zaslišanje nista zglasili in se zadnjega naroka za zaslišanje nista udeležili ter odsotnosti nista opravičili, sodišče pa ni bilo na podlagi prejšnjih opravičil dolžno sklepati, da se storilki naroka nista mogli udeležiti.

11. Ker na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustna, se pritožbeno sodišče do tega pritožbenega razloga ni dolžno opredeljevati, pritožnica pa z navajanjem novih dejstev in z nestrinjanjem z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, ki v bolniškem staležu ni videlo ovire, zaradi katere bi odgovorna oseba bila nezmožna poskrbeti za izpolnitev obveznosti družbe, ne more uspešno uveljaviti, da je sodišče napačno presodilo pogoje za uporabo instituta prekrška neznatnega pomena oziroma za izrek opomina namesto globe. Ker po vsebini pritožba drugih pritožbenih razlogov ne navaja, se je pritožbeno sodišče omejilo le še na uradni preizkus po 159. členu ZP-1 ter je ugotovilo, da ni podana nobena od taksativno naštetih bistvenih kršitev določb postopka in tudi ni bila na škodo storilk kršena materialna določba zakona oziroma predpisa, ki določa prekršek. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s plačilnim nalogom prekrškovnega organa.

12. Ker pritožba ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče na podlagi 147. člena ZP-1 pravni in odgovorni osebi naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter je s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse, ki jima je bila določena s sodbo sodišča prve stopnje. Sodno takso v znesku 225,00 EUR za pravno osebo in sodno takso v znesku 75,00 EUR bosta storilki morali plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.