Jedro

Po 1.odst. 43.čl. ZD ni treba, da je razdedinjenje izraženo z besedo. Razdedinjenje je civilnopravna sankcija zaradi hujšega zanemarjanja zakonskih ali moralnih obveznosti dediča do zapustnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da je utemeljeno razdedinjenje toženca M.Š. kot nujnega dediča po pokojnem V.Š. po oporoki zapustnika z dne 26.05.1993, ter da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške, v 15-ih dneh. Tožnici je naložilo, da povrne tožencu pravdne stroške v znesku 344.153,30 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi po nepotrebnem ukvarja z vzroki razdedinjenja iz 2. in 3.tč. 42.čl. Zakona o dedovanju (ZD). Pri ocenjevanju, ali je zapustnik z oporoko utemeljeno razdedinil dediča, ki ima pravico do nujnega dediča, sme namreč sodišče, po mnenju pritožbe, ugotavljati in presojati samo tista dejstva, ki so v oporoki navedena kot vzroki za razdedinjenje. Sodišče le ugotavlja, da je prihajalo do prepirov med tožencem in zapustnikom, da glede predmetov (verjetno je mišljen traktor) ni izkazano, kaj sta bila dogovorjena toženec in zapustnik ter da je tožnica sicer navajala, da toženec ni odpeljal očeta na zdravljenje v bolnico in da ni hotel skrbeti zanj, ni pa izkazala kakšnih zatrjevanih kršitev zakonite ali moralne dolžnosti, ki naj bi jo zagrešil toženec. V sodbi ni drugih navedb glede dejanskega stanja, čeprav je dokazni postopek pokazal, da je dejansko stanje v resnici bistveno drugačno. Razlogi za razdedinjenje toženca so razvidni iz oporoke zapustnika. O obstoju teh razlogov so izpovedale priče, C.M.Š.(žena zapustnika), Z.B. (mož tožnice), D.M.S. (teta tožnice in toženca), S.F., S.J. in J.N. ter tožnica M.B.. Iz izpovedi tožnice in navedenih prič je mogoče napraviti sklep, da je tožnica dokazala utemeljenost razdedinjenja, med drugim tudi dejstvo, da ni šlo (samo) za navadne ali običajne prepire, temveč tudi za arogantno in zaničljivo obnašanje do zapustnika in njegove žene, za hude žalitve in hude grožnje, proti materi celo z uporabo sile, pa tudi, da toženec ni odpeljal očeta na zdravljenje in da ni hotel skrbeti zanj in še druga odločilna dejstva, na primer, da je toženec odpeljal kravo, ki je bila last zapustnika in jo prodal, da je odpeljal traktor, ki je bil kupljen in namenjen za obdelavo zapustnikovih nepremičnin, da potem, ko je odšel od staršev, deset do dvanajst let ni več pogledal ne matere ne očeta. Izpovedbe kažejo, na bistveno drugačno stanje kot je tisto, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, ki je v tem pogledu zmotno in nepopolno. Toženec je grdo ravnal z ostarelim in bolnim zapustnikom in njegovo ženo, ni jima nudil dolžnega spoštovanja ter pomoči v bolezni in težavah. S tem je krivdno kršil svoje moralne obveznosti do staršev, ravnanje je bilo težjega značaja, saj sicer zapustnik, ki je bil zelo razgledan in kmečki človek, ne bi razdedinil toženca. Ni šlo za enkratno ravnanje toženca, temveč za ravnanje, ki je trajalo daljšo dobo in je imelo tak vpliv na zapustnika, da je toženca razdedinil. Dejansko stanje je bilo zato na prvi stopnji zmotno in nepopolno ugotovljeno, v posledici tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Tudi navedbe v 2.odstavku na 4.strani izpodbijane sodbe so protispisne. Tožnica je uveljavljala razloge za razdedinjenje kot jih je navedel zapustnik v oporoki in jih tudi dokazala, prav tako je zapustnik v oporoki na nedvoumen način izrazil, da tožencu ne zapušča ničesar in zakaj, kar pomeni, da ga je razdedinil. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Na pritožbo tožnice je toženec po pooblaščencu odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zadostno ugotavljalo in ugotovilo. Jasno je, da mora sodišče postopati po zakonu in ne po oporoki. Sodišče je okoliščine za razdedinjenje presojalo glede na zakonske razloge. Ker tožnica svojih trditev o tem, da je toženec kršil zakonske in moralne dolžnosti - hudo pregrešil, da je naklepoma storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper oporočitelja,... ali da se je vdal brezdelju ali nepoštenemu življenju - ni dokazala, sodišče pač drugače ni moglo odločiti. Tožencu je namen, ki ga tožnica zasleduje glede zapuščine, poznan. Že za življenja je tožnica z darilnimi pogodbami od očeta prejela večji del njegovega premoženja in ker se te okoliščine verjetno zaveda, posebej, ker je toženec že zahteval, da se darila vrnejo v zapuščinsko maso in tudi vračunanje daril, z zapuščinskim postopkom zavlačuje in je tožničino ravnanje v tem postopku in zapuščinskem postopku razumljivo; po vsej verjetnosti se zoper sodbo pritožuje tudi iz taktičnih razlogov. Toženec meni, da je sodišče vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse skupaj in prišlo do pravilne dokazne ocene, da pri tožencu ni našlo niti enega vzroka razdedinjenja in je zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja na nepravilno stališče sodišča prve stopnje, "da glede na to, da v oporoki ni izrecno in na nedvomen način zapisano o razdedinjenju, in da zato tožnica razdedinjenja ni dokazala," saj po 1.odst. 43.čl. ZD ni treba, da je razdedinjenje izraženo z besedo in zato ni mogoče slediti stališču prvostopenjske sodbe, da v oporoki ni bilo izrecno in nedvomno zapisano o razdedinjenju. Dovolj je, da je razviden tak zapustnikov namen na nedvomen način. Možno tudi tako, kot v obravnavani zadevi, kot ugotavlja sodišče (4.odstavek 2.strani izpodbijane sodbe), da "tožencu ne zapušča ničesar, ker se do njega in žene neprimerno obnaša, ju zaničuje ...". Pri vprašanju, ali je zapustnik z oporoko utemeljeno razdedinil dediča, pa se lahko sodišče spusti v ugotavljanje in presojo ne le tistih dejstev in temeljev, ki so navedeni v oporoki kot razlog za razdedinjenje, kot zatrjuje pritožba, ampak iz kateregakoli drugega razloga, ki ga oporočitelj ni navedel, če se lahko domneva, da je imel oporočitelj pred očmi ta določen razlog. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je oporočitelj V.Š. z oporoko z dne 26.05.1993 utemeljeno razdedinil sina M.Š. Ugotovilo je, na podlagi izpovedi pravdnih strank in prič, da toženec zoper zapustnika, očeta, in tudi mater, ni storil kakšnega hujšega kaznivega dejanja, niti se ni vdajal brezdelju ali nepoštenemu življenju. Ugotovilo je, da je sicer prihajalo med zapustnikom in sinom do prepirov, vendar le zaradi različnega mišljenja o načinu vodenja domačega kmečkega gospodarstva in pa tudi zaradi tega, ker zapustnik še ni želel svojega premoženja prepustiti tožencu. In vsled teh sporov se je moral toženec leta 1990 odseliti. Zato kasnejših rednih stikov toženca s staršema ni bilo. Zaključilo je, da tožnica ni dokazala kakšnih hujših kršitev zakonite ali moralne dolžnosti, ki bi jo zagrešil toženec do pokojnega očeta ali matere, zgolj navedbe, da toženec ni odpeljal očeta v bolnico in da ni hotel skrbeti za starše, pa za tak zaključek ne zadostujejo. Tožnica z v pritožbi zgolj ponovljenimi prvostopenjskimi trditvami o neprimernem toženčevem odnosu do pokojnega očeta in matere zato ne more omajati, čeprav skope dokazne ocene in dokaznega zaključka prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti razdedinjenja v skladu z 42.čl. ZD. Razdedinjenje je namreč civilnopravna sankcija zaradi hujšega zanemarjanja zakonskih ali moralnih obveznosti dediča do zapustnika. Podani morajo biti tehtni vzroki, vsekakor taki, ko tudi zakon ne varuje več niti položaja nujnega deleža. Razdedinjenje je namreč institut, ki je v zvezi z nujnim deležem oziroma pomeni odvzem ali zmanjšanje nujnega deleža. Če je oporočitelj v oporoki zapisal, da tožencu ničesar ne zapušča, to še ne pomeni, da so s tem izpolnjeni razlogi za razdedinjenje, določeni v zakonu. Nedvomno iz razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da so bili med zapustnikom oziroma staršema in tožencem družinski spori, vsled česar se je slednji (z družino) odselil leta 1990. Pojem moralne obveznosti do staršev, na kar se tožnica sklicuje v pritožbi, pa je širši in zakon zahteva v zvezi s tem hujšo kršitev. Pomemben pa seveda ni le odnos otroka (toženca) do staršev, ampak seveda tudi odnos staršev do otroka. Zato na podlagi prvostopenjskih trditev, v pritožbi le ponovljenih, o neprimernem odnosu toženca do zapustnika in matere, in glede na izpovedi pravdnih strank in zaslišanih prič, ki niso potrdile, da bi toženec zoper zapustnika in mater huje prekršil zakonite ali moralne dolžnosti, tudi pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da ni mogoče zatrjevanega ravnanja toženca uvrstiti v nobenega od razlogov za razdedinjenje po 42.čl. ZD, ki so torej po pomembnosti in teži taka, da razumno opravičujejo razdedinjenje. Zato očitek nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ni podan, niti smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba ima zadostne razloge in jo je ob danih pritožbenih navedbah mogoče preizkusiti. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ko tudi ni našlo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (v skladu z 2.odst. 350.čl. ZPP) in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353.čl. ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa zato, ker stroški za odgovor na pritožbo niso bili potrebni, ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve (154., 155. in 165.čl. ZPP).