Jedro

Dogodek, ko je tožnik dobil poškodbe, se je sicer zgodil med vojno, vendar pa brca vojaškega konja, ki je tožniku povzročil poškodbe, ni vojni dogodek, to je krajevno in časovno opredeljeno dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/06) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.1.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote Celje z dne 22.9.1999 in odločila, da se tožniku ne prizna status in pravice civilnega invalida vojne.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97). Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka na podlagi nesporno ugotovljenega dejanskega stanja, da je tožnik utrpel kot otrok trajno poškodbo desnega očesa kot posledico brce konja, ki so ga (maja 1945) ruski vojaki pustili privezanega ob gospodarskem poslopju na njihovi domačiji, pravilno uporabila 1. točko 1. odstavka 4. člena ZVojI, zato sodišče dejanskih in pravnih razlogov v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS ne ponavlja. Kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je mogoče tudi prisotnost oziroma pohod zavezniških vojakov in konjev, ki so sodelovali pri osvoboditvi slovenskega ozemlja šteti za vojni dogodek.

Tožnik se z izpodbijano sodbo ne strinja in zoper njo vlaga pritožbo. Po njegovem mnenju je vojni dogodek, dogodek, ki je storjen v času vojne. Med drugim navaja, da je dobil poškodbo v okoliščinah vojne, sicer ne pri streljanju, mučenju, pretepanju itd., ampak zato, ker je bil to čas, ko so partizani in drugi zavezniki bili boje z okupatorjem za dokončno osvoboditev domovine in so se vojaki ustavili na njihovi domačiji, kjer ga je njihov konj brcnil. Vojake niso povabili, sami so prišli in za ta čas določali pravila življenja na njihovem dvorišču in v hiši. Res je, da je poškodbo utrpel kot otrok, torej kot nevojaška oseba na lastnem dvorišču, vendar zato, ker so se na njihovem dvorišču med pohodom oziroma med uničenjem sovražnika ustavili lačni vojaki in živina. Zakonodajalec ni točno opredelil kaj je vojni dogodek. Kolikor bi bili vojni dogodki le streljanje, mučenje, pretepanje bombardiranje v času vojne, bi moral zakonodajalec to v zakonu taksativno našteti. Meni, da je njegov primer časovno in krajevno opredeljen in je vojni dogodek. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in med strankama tega upravnega spora niti ni sporno, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge.

Po ZVojI (1. odstavek 1. člena) je vojni invalid oseba, ki je v okoliščinah po tem zakonu, kot neposredno posledico teh okoliščin brez svoje krivde dobila najmanj 20% okvaro zdravja zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni, ki jo je imela že prej, ali za katero sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere znatno vplivale, da se je pojavila. Civilni invalid vojne pa je po ZVojI oseba iz 1. odstavka 1. člena tega zakona, državljan Republike Slovenije, ki je dobil okvaro zdravja kot nevojaška oseba zaradi vojnih dogodkov ali dogodkov ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo na ozemlju Republike Slovenije (1. točka 1. odstavka 4. člena).

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in tožene stranke, da v tožnikovem primeru ne obstajajo okoliščine, ki so po 1. točki 1. odstavka 4. člena ZVojI relevantne za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Tudi če se je nesrečni dogodek, v katerem je tožnik dobil poškodbe, odvijal tako kot zatrjuje tožnik (da ga je brcnil konj, ki so ga ruski vojaki privezali ob gospodarskem poslopju), po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za dogodek, ki bi lahko bil opredeljen kot vojni dogodek, torej takšen, ki bi bil v neposredni povezavi z delovanjem vojskujočih se strani v vojni. ZVojI v določbah 1. točke 1. odstavka 4. člena sicer ne pove, kaj šteje kot vojni dogodek, vendar po presoji pritožbenega sodišča vojnega dogodka ni mogoče razumeti v najširšem smislu kot vojnega stanja ampak kot krajevno in časovno opredeljeno dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni. Takšno stališče se je tudi že uveljavilo v upravno sodni praksi. Dogodek, ko je tožnik dobil poškodbe, se je sicer zgodil med vojno, vendar pa brca vojaškega konja, ki je povzročil tožniku poškodbe, ni vojni dogodek, to je krajevno in časovno opredeljeno dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni. Zato ne more biti podlaga za priznanje statusa civilnega invalida vojne v smislu ZVojI.

Glede na navedeno tožnikove pritožbene navedbe na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Tožnik v pritožbi ni navedel, zaradi katerih pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu, ali je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 16. členom ZUS), ugotovilo, da do takih kršitev ni prišlo in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.